Menu Item
Pred več kot 30 leti je Nizozemcu Maxu Ammerju, ljubitelju zgodovine, takratni najemodajalec, sicer vojni veteran, povedal zgodbo o potopljenih letalih iz druge svetovne vojne v vodah Indonezije.
Navdušenje nad tem ga je vodilo na štirimesečno potapljaško odpravo po različnih arhipelagih. Med njegovim potovanjem je eno območje izstopalo od drugih: Papuanski otoki (Raja Ampat) v indonezijski provinci Zahodna Papua.
Papuanski otoki so zavarovano območje, ležijo v osrčju koralnega trikotnika, razprostirajo se na več kot štirih milijonih hektarjev in vključujejo približno 1.500 otokov. Zaradi najbogatejše morske biotske raznovrstnosti na Zemlji in razmeroma odmaknjene lege, zaradi katere so se izognili množičnemu turizmu, ni presenetljivo, da se Papuanskim otokom pogosto reče “zadnji raj na Zemlji”. Tam živi več kot 1.600 vrst rib, najdemo pa tudi 75 odstotkov vseh znanih vrst koral na svetu.
“Tam je neskončno lepih območij in več sto čudovitih koralnih vrtov,” pravi Max Ammer. Ljubezen do naravnih lepot in lokalnih skupnosti ga je spodbudila, da je leta 1994 odprl potapljaško letovišče Kri Eco Dive Resort, s katerim je želel usposobiti lokalne potapljače in ljudi popeljati v “neokrnjen vodni svet”. Sledilo je letovišče v bližnjem zalivu Sorido Bay, ki deluje v okviru Ammerjevega podjetja Papua Diving.
Eden najuspešnejših naravovarstvenih projektov na Zemlji
Papuanski otoki niso bili vedno zgodba o uspehu ohranjanja narave, kar dokazuje, da je s pravim pristopom mogoče doseči resnične spremembe. “Pred približno 20 leti so Papuanski otoki nazadovali zaradi nereguliranega komercialnega ribolova in netrajnostnih praks,” pravi Meizani Irmadhiany, višji podpredsednik in izvršni predsednik Konservasi Indonesia, in kot primer navaja rezanje plavuti morskih psov in lov na želve.
“Veliko se je moralo zgoditi v sodelovanju z različnimi zainteresiranimi stranmi, da se je to spremenilo.” Leta 2004 so Papuanski otoki postali del pobude Bird’s Head Seascape – projekta, ki so ga zagnali za oblikovanje mreže zaščitenih morskih območij s podporo mednarodnih konservatorjev in lokalnih oblasti. Prizadeva si za ohranitev morskih virov, hkrati pa zagotavlja prehransko varnost in trajnostne gospodarske koristi za domačine.
“Od začetka pobude so se ribje populacije ponovno povečale; krivolov se je zmanjšal za približno 90 odstotkov, korale se obnavljajo. Dolgoročna prehranska varnost in preživetje za lokalne skupnosti sta se izboljšala,” pravi Irmadhiany.
Privabljanje lokalnih skupnosti, da postanejo aktivne članice prizadevanj za ohranjanje narave, je bilo ključnega pomena za njegov uspeh. V parkih so zaposleni domačini, ki pregledujejo in varujejo območja. Ohranjajo lokalno domorodno znanje, vrednote in tradicionalne prakse, kot je “sasi”, ki se nanaša na starodavno lokalno tradicijo sekvestriranja območij, da se omogoči obnovitev ekosistemov.
“Začeti morate pri skupnostih in zagotoviti, da vaše rešitve ustrezajo njihovim potrebam. Cilj je podpreti njihove zaveze za zaščito svojega kraja, tako da je rešitev trajnostna in koristi lokalnim ljudem in biotski raznovrstnosti,” pravi Irmadhiany.
Njihova prizadevanja se obrestujejo. Na začetku tega leta je mreža morskih parkov Papuanski otoki, ki vključujejo deset zavarovanih območij na več kot dveh milijonih hektarjev, prejela nagrado Blue Parks. Vsakoletna nagrada, ki jo organizira Marine Conservation International in jo podpirajo Združeni narodi, je priznanje za morske parke po vsem svetu, ki izpolnjujejo najvišje znanstveno utemeljene standarde učinkovitosti ohranjanja narave.
Tabor za odstranjevanje plavuti morskih psov spremenjen v eko letovišče
Marit Miners je soustanoviteljica znanega ekološkega letovišča in fundacije Misool, ki sta eden najboljših primerov pomembnosti vključevanja lokalnih skupnosti k ustvarjanju finančno in okoljsko trajnostnega letovišča. Njen odnos s Papuanskimi otoki se je začel kot ljubezenska zgodba. Med potovanjem po Bangkoku leta 2005 je spoznala navdušenca nad potapljanjem in bodočega moža Andrewa Minersa.
Na njunem tretjem zmenku jo je povabil na potapljanje na Papuanske otoke. “Prvi obisk teh otokov leta 2005 mi je spremenil življenje,” pravi Miners za CNN Travel. Rodila se je na Švedskem in študirala antropologijo, nato pa na Tajskem odkrila svojo strast do potapljanja in joge.
“Bilo je nekaj povsem drugega, tako različno od vsega, kar sem do takrat doživela, tako nad vodo kot v njej.” Čeprav so bili grebeni ob otoku Batbitim, kjer zdaj stoji Misool, neverjetni, je Miners v nekdanjem taboru za lovljenje morskih psov nekaj motilo. “Videla nisem niti enega živega morskega psa,” pravi Miners. Biotska raznovrstnost si še ni opomogla od dolgoletnih praks komercialnega ribolova. Zato sta leta 2005, kmalu po prvem obisku, ustanovila fundacijo in letovišče Misool – to je bil način, kako finančno podpreti delo na področju ohranjanja.
Nato so se z lokalnimi skupnostmi dogovorili, da bo morski rezervat Misool postal območje prepovedi ribolova, kar pomeni, da so na 300.000 hektarjev velikem območju prepovedane vse ribolovne in lovske dejavnosti. Od leta 2007 so za nadzor voda najeli lastno patruljo reševalcev.
V letovišču je trajnost vedno v ospredju. Sončne celice na primer zmanjšujejo porabo fosilnih goriv. Za pridobivanje pitne vode se zbira deževnica. Domači vrtovi zagotavljajo ekološko pridelano hrano. Programi fundacije za ravnanje z odpadki vključujejo odkup odpadkov in oceanske plastike, ki jih prodajajo predelovalcem.
Medtem se morska bitja vračajo na območje, kjer so nekoč “v plitvini ostajali poginuli morski psi brez plavuti”, bogatejše podvodno življenje pa je postalo privlačnejše za potapljače. “Od leta 2007 se je biomasa rib v Misoolu povečala v povprečju za 250 odstotkov, populacije morskih psov pa so se obnovile. Zdrav in živahen ekosistem je čudovit za turiste, vendar je bistvenega pomena tudi za lokalno prebivalstvo, ki se preživlja z ribolovom,” pravi Miners.
Opozarja, da je sodelovanje lokalnih skupnosti ključnega pomena za nadaljnji uspeh Papuanskih otokov, saj dobro zaščiteno morsko okolje zahteva sodelovanje in dolgoročno zavezanost. “Ko si ekosistemi opomorejo, postane njihovo bogastvo vse bolj privlačno za tiste, ki jih želijo izkoriščati. Grožnje se sčasoma razvijajo in spreminjajo … Domnevati, da je težava trajno odpravljena, je nerealno in tvegano.”
Zato je potrebna predanost skupnosti, lokalnih regionalnih oblasti, znanstvenikov, lastnikov podjetij, neprofitnih organizacij, šol, financerjev ter vplivnih lokalnih in mednarodnih podpornikov, dodaja. “Ta celostni pristop bo zagotovil najboljše možnosti za uspeh. Za to je potrebne veliko volje in energije, ki jo najdemo tukaj,” pravi Miners.
Cape Kri in drugi obvezni ogledi na Papuanskih otokih
Ammer je pozitivne spremembe opazil tudi v svojih dveh potapljaških središčih. Pred približno dvema desetletjema, ko se je dr. Gerry Allen iz organizacije Conservation International potapljal na koralnem grebenu Cape Kri, je v enem samem potopu opazil rekordnih 327 vrst rib. Desetletje pozneje se je število povečalo na 374 različnih vrst v 90 minutah.
“Ko smo začeli, je bilo na Papuanskih otokih razširjenih veliko zelo škodljivih praks: ribolov z bombami, ribolov s kalijevim cianidom, ribolov morskih psov, sečnja dreves,” pravi Ammer. “Vse to se je počasi odpravilo. V našem primeru predvsem z ustvarjanjem drugih možnosti za preživetje. Ko smo ljudem dali delo v letoviščih, jim ni bilo več treba sodelovati pri škodljivih praksah.” Dve lokaciji Papua Divinga sta zgrajeni na območjih, kjer so bili nekdaj nasadi kokosovih orehov, kar pomeni, da ni bil uničen noben neokrnjen gozd. Večinoma sta bili zgrajeni iz lokalnih materialov. Strehe so narejene iz tradicionalnih palmovih listov, ki jih nabirajo in prodajajo lokalne skupnosti.
Naredili so tudi katamarane, ki so varčnejši z gorivom in jih izdelujejo lokalni prebivalci. Katamaran, ki ga trenutno razvijajo, bo popolnoma električen. V obeh letoviščih Papua Divinga so centri za ohranjanje narave in potapljanje, približno 90 odstotkov osebja pa je domačinov. Na vprašanje o svojih najljubših mestih za potapljanje Ammer odgovarja, da je seznam skoraj neskončen.
“Ko se med potapljanjem ozrem naokoli, sem pogosto še vedno presenečen. Sprašujem se, ali se mi morda vse to le sanja,” pravi Ammer, ki je tudi sam poimenoval številne potapljaške točke na tem območju. Poleg znamenitega grebena Cape Kri naj bi bilo na grebenu Sardines Reef toliko rib, da včasih zasenčijo sončno svetlobo.
V Melisinem vrtu, ki je dobil ime po Ammerjevi hčerki, je osupljivo lepa plitva ploskev koralnega grebena, polna trdih in mehkih koral. Otdima, kjer je plato s trdim koralnim grebenom, je poimenovana po Ottu Awomu – lokalnem Papuancu, ki ga je Ammer izšolal za enega najbolj izkušenih potapljaških vodnikov. Na Papuanskih otokih je veliko zanimivega tudi nad vodo. “Voda je posejana z drobnimi gobastimi odrastki, ki so obrasli z rastlinami in divjimi orhidejami,” pravi Miners iz Misola.
“Največji kopenski členonožec, kokosov rak, se skriva med podrastjo, pogosto pa opazimo tudi nenavadne vrste ptic, kot so veliki rumenočopasti kakadu, Blythov rogač in braminski škarnik. Goste mangrove služijo kot gojišče rib in skrito zatočišče letečim lisicam ali sadnim netopirjem. “Na kopnem se lahko sprehajate, pohodi vas bodo nagradili z izjemnimi razgledi na ikonične kraške otoke in modre lagune.”
“Učite se od nas”
Luis Kabes, lokalni potapljaški vodnik pri Papua Divingu, za CNN Travel pove, da bi morali popotniki, da bi imeli najboljšo izkušnjo, “obiskati tudi lokalno vas in nekaj časa preživeti v lokalni šoli”.
“Povejte nam kaj o svoji državi in se učite od nas. Deležni bomo skupnega obroka,” pravi Kabes, ki prihaja iz vasi Sawandarek na otoku Batanta, enem od glavnih otokov. Pravi, da je ponosen, da so Papuanski otoki tako znani, pa tudi na to, da je potapljaški vodnik.
Po treh desetletjih, ki jih je preživel na Papuanskih otokih in obiskal več kot 400 najdišč letal iz druge svetovne vojne, se Ammer strinja, da so ljudje največja “znamenitost” teh otokov. “Sodelujte z ljudmi. Kjerkoli,” dodaja Ammer, “morda boste tako navdušeni nad njimi, da nikoli več ne boste želeli domov.”
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!