Je vaš pes zasvojen s svojo igračo? Povsem mogoče, pravijo znanstveniki

Mnogi psi so, ne glede na pasmo, velikost ali starost, lahko izjemno navezani na svoje igrače.

Zdaj pa raziskovalci pravijo, da nekateri morda celo kažejo znake, ki bi jih lahko primerjali z zasvojenostjo, piše časnik The Guardian.

Gre za vedenjsko zasvojenost, to je ponavljanje vedenja, ki je sprva nagrajujoče, a ima lahko dolgoročne negativne posledice.

Podobno zasvojenost lahko prepoznamo tudi pri ljudeh, ki pretiravajo z različnimi vedenji – od dela do nakupovanja, čeprav sta za zdaj uradno kot vedenjski zasvojenosti priznani le zasvojenost z igrami na srečo in spletnimi igrami.

V študiji, objavljeni v reviji Scientific Reports, so znanstveniki preučevali 105 psov – 56 samcev in 49 samic, starih med 1 in 10 let.

Nekateri so bili znani po tem, da so kazali pretirano motivacijo za igro z igračami.

Vsak lastnik je moral v posebej pripravljenem prostoru izvesti vrsto nalog s svojim psom – pogosto z igračo, ki jo je izbral pes.

Naloge so vključevale igro z igračo, puščanje psa samega z igračo, metanje igrače, postavljanje igrače v škatlo poleg posode s hrano in postavljanje igrače na polico.

Raziskovalci so snemali vsak poskus in ocenjevali intenzivnost različnih vedenj – denimo skakanje proti igrački, lajanje ali cviljenje, ko ni bila dosegljiva, poskuse doseganja igrače in ignoriranje hrane, ko je bila na voljo na račun ukvarjanja z igračo.

Rezultati so pokazali, da je imelo 33 od 105 psov nagnjenje k vedenju, ki bi lahko kazalo na zasvojenost z igračo.

Največ takšnih psov je bilo iz skupin terierjev in ovčarskih psov.

"Genetska komponenta je precej močna"

Stefanie Riemer z dunajske veterinarske univerze Vetmeduni, soavtorica študije, pravi, da gre verjetno za preplet genetskih in okoljskih dejavnikov.

"Menimo, da je genetska komponenta precej močna," je povedala.

Ekipa je namreč zaznala razlike med pasmami, nadaljnje raziskave pa so pokazale, da lastniki psov z izrazitim zasvojenosti podobnim vedenjem tega vedenja niso posebej spodbujali.

Riemer je poudarila, da izsledki ne dokazujejo dokončno, da gre za vedenjsko zasvojenost – hkrati pa je tudi verjetno, da je tovrstno vedenje v splošni populaciji psov razmeroma redko.

Ni veliko dokazov, da psi zaradi "zasvojenosti" trpijo

Dodala je tudi, da ni vsak "odvisnik od žogic" nujno zasvojen.

"Zasvojenost pomeni, da ima vedenje negativne posledice za posameznika," je pojasnila.

"Če se pes ne more spopasti s tem, da igrača ni dostopna, potem gre lahko za nekaj podobnega zasvojenosti."

Dr. Serge Ahmed, strokovnjak za zasvojenost s francoskega Nacionalnega centra za znanstvene raziskave (CNRS) in Univerze v Bordeauxu, je študijo pozdravil, a poudaril, da – kot priznavajo tudi avtorji – ni veliko dokazov, da psi s "pretirano motivacijo za igračo" zaradi tega dejansko trpijo.

Potrebne bodo nadaljnje raziskave, da bi ugotovili, kako kronično je to vedenje.

Na podlagi teh raziskav pa bodo morda lahko lastnikom ponudili nasvete, kako svojega ljubljenca rešiti "odvisnosti" od njegove najljubše igrače.