Kaj je bilo pred nastankom našega vesolja? Znanstvenika menita, da vesta

Če ste brali Štoparski vodnik po Galaksiji, se morda še spomnite "poslednjega božjega sporočila stvarstvu" - velikanski napis iz ognjenih črk, ki pravi: "Opravičujemo se za nevšečnosti".

Znanstveni članek Nobelovega nagrajenca, Britanca Rogerja Penrosa in poljskega fizika Krzystofa A. Meissnerja, objavljen marca letos na portalu Arxiv govori o nečem podobnem.

Znanstvenika v njem dokazujeta, da lahko v našem vesolju lahko najdemo "poslednji pozdrav prejšnjega vesolja".

Za kaj gre? Za odgovor se moramo pomakniti daleč naprej in daleč nazaj v času – na začetek in konec vesolja.

Začetek, ki ga poznamo, a o njem ne vemo nič

Eno velikih še neodgovorjenih vprašanj sodobne kozmologije je: "Kako je nastalo vesolje".

Trenutno splošno sprejeta teorija je, da se je vesolje imelo začetek. Vse, kar danes obstaja, je po tej teoriji nastalo v trenutku, ki ga fiziki imenujejo veliki pok, pred okoli 13,8 milijarde let.

Vesolje je takrat vzniknilo skoraj dobesedno iz nič – točke z neskončno gostoto, v katero je bilo "stisnjeno" vse, kar danes obstaja, vključno s prostorom in časom.

Do teh spoznanj so fiziki prišli šele relativno nedavno in do neke mere precej dobro razumejo, kaj se je na "vesoljski ravni" dogajalo vse od velikega poka do danes.

Vendar pa v tej velikanski sestavljanki še vedno manjka nekaj koščkov.

Recimo sam začetek vesolja, veliki pok.

S pomočjo opazovanj in na podlagi modelov, izdelanih s pomočjo "visoke" matematike, so se znanstveniki temu dogodku "približali" na izjemno drobcen delec sekunde, čisto do njega pa ne morejo zaradi različnih omejitev – teoretičnih in praktičnih.

Je vprašanje "kaj je bilo prej?" smiselno?

Hkrati s spoznanjem, da je vesolje imelo začetek, pa se nekako logično postavlja vprašanje: "Kaj pa je bilo prej?"

Okoli tega vprašanja znanstveniki niso enotni.

Nekateri zagovarjajo tezo, da pred velikim pokom ni bilo ničesar. Absolutno ničesar – karkoli že to pomeni.

Drugi menijo, da je vprašanje brezpredmetno ali pa nesmiselno.

Brezpredmetno zato, ker tega nikoli ne bomo mogli vedeti, nesmiselno pa zato, ker se je tudi čas začel z velikim pokom in je torej beseda "prej"oziroma "pred tem" enako, kot bi rekli "čas pred časom", kar pa nima smisla.

Obstajajo pa tudi znanstveniki, ki menijo, da je pred našim vesoljem vendarle "nekaj" bilo.

Nedavno smo v članku "Nova teorija o nastanku vesolja: Veliki pok ni bil začetek" pisali o eni od teh teorij, ki – zelo na kratko – govori o tem, da je naše vesolje v resnici v notranjosti črne luknje, ki je nastala v nekem drugem vesolju.

Teorija o cikličnem vesolju

Ta teorija je precej nova, je pa podobna teoriji, ki jo je leta 2010 predstavil Nobelov nagrajenec za fiziko, Britanec Roger Penrose.

S teorijo, ki jo je poimenoval "konformna ciklična kozmologija", je Penrose ponudil drzno idejo: naše vesolje ni prvo – in verjetno tudi ne zadnje.

Konformna ciklična kozmologija (CCC), predvideva, da vesolje obstaja v zaporednih "eonih".

Vsak eon se začne z nečim, kar izgleda kot veliki pok, in konča v daljni prihodnosti, ko postane vse izjemno redko in hladno.

Ko se to zgodi, se celotno vesolje "ponastavi" in začne nov eon – nov cikel obstoja, novo vesolje.

Konec, ki je enak začetku

Predpostavka CCC je, da vsa vesolja nekoč "umrejo".

Vendar ne na način, da popolnoma izginejo.

"Izgine" (oziroma razpade samo masa) ostane pa prostor, v katerem obstaja samo še valovanje.

Iz tega pa vznikne novo vesolje.

Po Penrosovi teoriji, tako vesolje nima absolutnega začetka, ampak preprosto prehaja iz enega eona v drugega.

Tako "veliki pok" ni absolutni začetek vsega, temveč prehod – nekaj, kar se zgodi vsakič, ko se staro vesolje spremeni v praznino.

Penrose tudi trdi, da bi lahko v našem vesolju našli sledi prejšnjih eonov (vesolij).

In tu nastopi že omenjeni članek Penrosa in Meissnerja.

Poslednji pozdrav starega vesolja

Po modelu, ki sta ga predstavila fizika, se konec vsakega vesolja zaključi z obdobjem, kjer v prostoru ne ostane nič več mase, ampak samo svetloba in gravitacijski valovi.

Ti valovi preplavijo prostor (vesolje) in pomagajo, da se njegov konec "uglasi" z začetkom novega.

To obdobje sta poimenovala "obdobje gravitacijskih valov".

Podobno kot voda pred zmrzaljo postane popolnoma mirna, tudi ti valovi "zgladijo" vesolje, preden se znova rodi.

Vse pa tudi v tem "zglajenem" vesolju ni popolnoma enakomerno.

Obstajajo posebne točke, kjer so v prejšnjem vesolju izhlapele orjaške črne luknje – tiste, ki so se nahajale v središčih ogromnih galaksij (kot je recimo naša).

Ko te črne luknje "izginejo", oddajo še zadnje valove energije.

Ta energija pa prečka mejo med starim in novim vesoljem (eonom) in v novem ustvari majhne "vroče točke".

Znanstvenika menita, da bi lahko te točke opazili v kozmičnem mikrovalovnem ozadju, svetlobi, ki prihaja do nas iz zgodnje dobe vesolja in ki jo v resnici lahko zaznamo.

In zanimivo je, da so nekaj takšnih točk v resnici že našli.

Penrose in Meissner sta namreč izračunala, kako velike in kako svetle naj bi te točke bile – in rezultati ustrezajo nekaterim dejanskim opazovanjem.

Njuno teorijo, predstavljeno na strežniku Arxiv, morajo sedaj pregledati še neodvisni znanstveniki.

Kljub temu da je do končnega dokaza, da je CCC pravilna, še daleč, pa članek ponuja vznemirljivo možnost: v današnjem vesolju lahko vidimo sledi dogodkov iz prejšnjega – kot nekakšno poslednje sporočilo starega vesolja novemu: "Obstajal sem".

Teorija CCC tako ponuja povsem drugačen pogled na čas, začetek in prihodnost vesolja.

Ne zahteva posebnih nevidnih delcev (kot inflacija), temveč izhaja iz že znanih zakonov fizike.

Če bi se teroija izkazala za pravilno, bi to pomenilo, da smo le eden izmed mnogih "eonov" v neskončni zgodbi vesolja.