Menu Item
Miša Molk se po več kot 40 letih poslavlja od javne RTVS. K temu jo je pripravil ultimat vodstva – ali sprejme vodenje rubrike Prestiž znotraj oddaje Panorama ali pa sproži izredno odpoved delovnega razmerja. A Miša odhaja brez grenkobe in s ponosom, da je toliko let soustvarjala ta medij.
Z Mišo Molk smo se pogovarjali kar v njeni pisarni na Kolodvorski ulici 2. Pisarno, ki jo bo kmalu morala pospraviti – to bo zanjo trenutek ranljivosti, pravi.
V pogovoru smo se med drugim dotaknili stanja na RTV Slovenija, Mišine ljubezni do novinarstva in ljudi ter tega, zakaj je vedno pomemben premislek, preden se na polno oglasiš. Seveda nismo mogli niti mimo Evrovizije in tega, kaj jo čaka po tem, ko bo še zadnjič zaprla vrata svoje pisarne.
Prva in morda edina prava dama Televizije Slovenija, tako vas je Marko Crnkovič opisal aprila v Večeru. Kaj čutite ob tem, ko je ob vaše ime tako pogosto pripeto tudi “prva dama televizije”? Kako sprejemate komplimente, saj marsikdaj tega ne znamo.
Ravno to sem želela poudariti, da moramo znati sprejeti tudi pohvale. In ta zapis me je razveselil. Prva dama … verjetno tudi zato, ker sem toliko let navzoča, in to zelo navzoča, ker sem delala v različnih programih, veliko v “prime time”. Televizija mi je ponudila toliko možnosti, da sem to lahko postala. Verjetno tudi s trdim delom, z nekaj talenta in predvsem z disciplino.
Od RTV se poslavljate po več kot 40 letih, v intervjujih za druge medije pa ste že dejali, da so občutki ob odhodu v pokoj božanski. A po toliko desetletjih povezanosti z enim delovnim mestom, novinarstvom, televizijo … vam je bilo sprva morda vseeno težko, ko ste sprejeli odločitev, da je napočil čas za slovo?
Ja, težko mi je bilo pred letom dni, ko so brez kakršnegakoli argumenta iz programske sheme izločili mojo oddajo Z Mišo. Načrtovana je bila do konca leta, ukinili pa so jo februarja. To je bil šok – ker mi tega ni nihče sporočil, nihče utemeljil. Potem pa sem počasi spoznavala, da se tukaj dogajajo zelo ostri ukrepi, lahko bi rekla tudi čistke – oddaj, voditeljev. Veliko novih je prišlo. Spoznala sem, da bo temu sledil neki konec, ki ne bo tisti, za katerega se bom odločila sama, ampak tisti, za katerega so se odločili drugi. Ko sem to dojela, sem si oddahnila.
Ni skrivnost, da vam je vodstvo RTV dalo ultimat – ali sprejmete vodenje rubrike Prestiž v oddaji Panorama ali pa prejmete izredno odpoved delovnega razmerja. Kako se je potem ta zgodba razpletla? Ponudbo ste zavrnili. Pa ste odšli prostovoljno?
Ko sem tretjič zapored slišala ta ultimat, ki mi ga je na sestanku postavil v. d. direktorja televizije Uroš Urbanija, in ga skušala osmisliti, sem povedala, da te delovne zadolžitve ne morem sprejeti, ker ne ustreza moji sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, zato zavrnitev vodenja rubrike ne pomeni kršitve pogodbenih obveznosti. Vprašala sem tudi, ali lahko delam kak drug projekt, morda postavim novo oddajo ali mentoriram. Ali lahko pripravljam podkaste? Ne, ne, ne, vsakokrat je bil odgovor ne. Odgovorni urednik 2. programa informativnega programa TV Slovenija – joj, kakšna farsa, da ima javna televizija dva informativna programa – je namreč ugotovil, da ima manko kadrov pri rubriki Prestiž. Ja, ukinite jo, pa bo, a ne?
Ko sem dojela, da sem del scenarija in da trošim besede in energijo v prazno – sem namreč pozitivno naravnan človek – sem se odločila, da bom sama zaključila svojo kariero. In sem šla v kadrovsko službo (smeh).
S tem je neločljivo povezano trenutno stanje na RTV. Kaj vam gre po glavi, ko po toliko letih dela razmišljate o tej hiši – kje je danes, kako bi označili to stanje?
To, kar ste rekli, koliko dela sem vložila, me nekako ohrabruje, da bom šla z dobro voljo. Ne grenko in ne z gnevom, temveč s ponosom, da sem bila soustvarjalka v tem mediju. Na odhod sem se pripravila, nekaj časa sem imela za razmislek. Žal pa mi je, da televizija ne deluje več v istem pogonu, kot je v preteklosti, da televizijski program vidno slabi, da se je verodostojnost poročanja zatekla v ideološko zamejenost, da ni konstruktivnih diskusij, da je premalo denarja na vseh področjih, da zmanjkuje terminov za montaže, snemanja, za poglobljene razmisleke o novih vsebinah, da ni spoštovanja in še manj zaupanja … Skratka, stanje je slabo.
Kje pa vidite svetlobo oziroma kje je upanje, da bo bolje? Kdaj in s čim?
Ustanovitelj javnega zavoda Radiotelevizija Slovenija je Republika Slovenija. Zdi pa se, da ga tudi pogublja. Večina stvari pa je seveda odvisna od vodstva. Ne le od najvišjih, temveč tudi od urednikov in odgovornih urednikov. Če oni verjamejo, da je ta program dober, da je to tisto, kar ljudje zmorejo in znajo … če živijo v tej zmoti, to pomeni, da je treba te kadre zamenjati. Ker program ni dober. Le še tu in tam ima neke izjemne dosežke, izjemne oddaje, vse ostalo pa se je zreduciralo iz rok v usta, z danes na jutri. Informacije so skromnejše, kot so bile, svet se nam je začel umikati. Rada bi širše poglede, globoke diskusije s širino, znanjem, tega pa trenutno ni.
“Hiša mi je veliko ponudila, jaz pa njej. Do konca bova imeli lepo razmerje,” ste dejali za Radio Prvi. Ko govorite o hiši, kaj imate s tem v mislih? Njene ljudi, morda spomine, ki vas vežejo nanjo, ali morda institucijo?
Vse to, kar ste našteli. Izjemne ustvarjalce, včasih smo bili zelo povezani, zdaj se je to nekako razcedilo. In seveda institucijo, saj brez javnega medija ni demokracije, to je naš največji kulturni steber, ki nam je v ponos. Žal vedno manj.
Nemalokrat od kolegov novinarjev, ki so začeli na televiziji, slišiš: “Enkrat televizijec, vedno televizijec.” Kje se skriva čar televizije?
To nekako drži. V pesti nas ima nenehna napetost pripravljanja oddaj, vseskozi raziskuješ, preiskuješ, pa naj gre za raziskavo pojava, dogodka, družbenega fenomena ali človeka kot gosta. Vedno se znajdeš pred dejstvom, da še ne veš dovolj, da ti bo zmanjkalo časa za pripravo, branje. Zato te lahko zasvoji celo stres ali adrenalin, ko stopiš pred kamero, ko se čutiš odgovornega do gledalk in gledalcev. Vse to teče po tvojih žilah in s tem nenehno živiš. Verjetno je to tisto, kar ljudje pogrešajo, ko odidejo. Jaz upam, da ne bom. Velikokrat se mi je že zgodilo, da nisem imela dela, pa sem preživela z drugim delom. Pred kamero pa tako ali tako nisem bila ves čas.
Prejšnji teden ste gostovali v Odmevih in Igor E. Bergant vam je namenil nekaj besed iz slovite pesmi You’ll Never Walk Alone. Videti ste bili ganjeni, vas je presenetil?
Igorja E. Berganta zelo spoštujem, ker je poglobljen novinar, ki v studio ne bi šel, ne da bi se pripravil. Jemljem ga kot strokovnjaka, tukaj pa je pokazal precej empatije, nekega sočutja, kolegialnosti in solidarnosti. Potem sem se mu zahvalila. Bilo je zelo zelo spoštljivo. Kolegialno in spoštljivo.
To je vedno nehvaležno vprašanje, izbiranje najljubših … Pa je mogoče kaj iz vaše kariere, na kar se večkrat spomnite in nosite s sabo?
Ljudi, ljudi nosim s sabo. Sogovornike, ki jih poprej mnogih nisem poznala, ko sem, preden sem šla v studio, prebrala na kupe knjig o kakšnem gostu … Ti se ti vtisnejo v spomin, zlasti če so dobri govorci, ki premikajo svet s svojimi mislimi. To se mi zdi najbolj navdušujoče pri tem delu. In seveda, če mi uspe navezati stik z občinstvom.
V vseh svojih letih na televiziji ste delali marsikaj. Ali karkoli obžalujete, si morda želite, da bi kaj v svoji karieri naredili drugače?
Ničesar. Vse, kar sem naredila, me je ustvarjalo, dopolnjevalo, s tem sem odraščala, se profesionalno izoblikovala … Tako da – no regrets (brez obžalovanj, op. a.).
Po čem pa si želite, da bi si ljudje zapomnili vas?
Na to pa se ne da vplivati (smeh). Vsak si me bo zapomnil po svoje. Ljudi znamo hitro oceniti na prvi pogled, kar se mi zdi zelo škodljivo. Tudi sama sem se o tem v življenju prepričala … včasih koga energetsko začutiš in si rečeš, da ti je ta človek blizu, potem pa se z njim znajdeš v kakšni situaciji, kjer bi pričakoval, da bo drugače reagiral. In se izkaže, da ti ni tako blizu, kot si mislil. Ali pa ti kdo ni blizu, pa te potem preseneti na skupni poti in si rečeš: To pa je imeniten človek, o njem sem drugače razmišljala. Te vtise tako pustim našim gledalcem in gledalkam.
Kaj Mišo Molk čaka zdaj? Se bojite, kam s časom, ali nasprotno – da ga ne bo dovolj za vse, kar imate v načrtu?
O tem pa še nisem razmišljala, kaj bo, ko bom pospravila to pisarno. To je tisti najtežji del, se lotiti predalov, polic, knjig, CD-jev, zapisov, dokumentacij, arhivov, fasciklov … Tukaj je vendarle 40 let. To bo edino ranljivo dejanje. Kaj bo pa potem, ko bom zaprla pisarno, še nisem razmišljala. Zagotovo pa več druženja z ljudmi, več narave, potovanj in izobraževanj.
Za kariero ste že dejali, da nič ne obžalujete. Kaj pa vas je naučilo življenje in se vam zdi to vredno deliti z ljudmi?
Pri svojem delu sem se veliko naučila o tem, da je treba znati odpuščati. Nastane veliko trenj, ker je treba biti hiter, delo je ekipno, pa morda nekdo ne naredi vsega ob času ali pa naredi površno. Odpuščati, se pomeniti … Prednost dam besedam in premisleku, preden človek kaj reče. Tega sem se res naučila v tej hiši.
Joker Out bi privoščila višje mesto
Ema in slovensko udejstvovanje na Evroviziji sta v očeh Slovenk in Slovencev neločljivo povezana z vami. Ravno v soboto smo dobili novo zmagovalko pesmi Evrovizije Loreen. Zasluženo? Kdo so bili vaši favoriti?
Vedno si naredim dve listi – eno po mojem osebnem okusu, drugo pa po kalkulacijah. Kalkuliram tako, da razmislim, katera država bo katero nagradila z visokim številom točk in kaj naj bi bilo všeč množici. Pri tem preračunavanju in taktiziranju se redko zmotim. Tudi tokrat sem uganila vseh prvih pet. Moja lista je bila nekoliko drugačna.
Zmagovalka je brez dvoma tudi performerka in ima dober vokal. Zmedlo me je to okoli plagiata, ne vem, kaj se bo zdaj zgodilo. Referenčna skupina EBU, v kateri sem delovala devet let, je sicer pred tekmovanjem vedno poslušala vse pesmi. Del skupine je bil tudi glasbenik, ki je zelo zelo prisluhnil vsaki skladbi, in samo enkrat v zgodovini smo eno zavrnili, ker je bila preveč podobna že obstoječi. Zdaj post festum nekaj razglasiti za plagiat … Niti sama ne vem. Poslušala sem obe skladbi, res imata nekaj podobnosti. Dvomim pa, ker sama nisem strokovnjakinja za ugotavljanje plagiatorstva, koliko je to res preganjanja vredno. Pravijo, da je meja pri štirih taktih. Nekoliko sem razočarana, ker se pogovor zdaj vrti okoli tega, namesto da bi slavili zmagovalko. Prevevajo me dvomi, upam pa, da strokovni pregled teh dveh skladb ne bo povzročil popolne zmede.
Seveda ne moremo mimo vprašanja, kaj menite o nastopu Joker Out. Je rezultat odraz vsega, kar so v svoj nastop vložili?
Postavila sem jih višje, tam med 12. in 15. mestom. Nekoliko, ne – kar precej sem bila razočarana. Ampak tukaj je toliko različnih okusov, ker glasovanje sestavljajo glasovi strokovne žirije in telefonsko glasovanje, da se je zgodilo tako, kot se je. Našim bi absolutno privoščila višje mesto – izjemna koncentracija, priprava, predpriprava že pred samim tekmovanjem … Skupina se je izjemno potrudila tudi za lastno promocijo.
Razmišljam tako, za zdaj le sama pri sebi, da bi bilo treba na odru ukiniti rekvizite in plesalce in pred izvajalce postaviti le mikrofon. Potem bi to bilo končno spet tekmovanje v glasbi. Če je sploh treba tekmovati? Vem, da je najvišja gledanost te prireditve ravno med glasovanjem, da je to sprožilec pozornosti, vem, da gre pri telefonskem glasovanju za nabiranje dodatnih in nujnih finančnih sredstev. Ampak koncept Evrovizije potrebuje prenovo.
Mišinih pet
Knjiga, ki se je je nazadnje dotaknila:
Čingiz Torokulovič Ajtmatov – Dan, daljši od življenja.
Kaj v teh dneh najpogosteje posluša:
Ugotovila sem, da mi je najbližje blues, ker pove zgodbo.
Z energijo jo najbolj napolni:
Dihanje, sopihanje in malo napora v naravi.
Najboljši nasvet za življenje:
Premislek, preden se na polno oglasiš.
Novinarstvo je zanjo:
Nuja, nuja. Če govoriva o verodostojnem, prodornem novinarstvu, ki se zapodi v vsak temen kotiček.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje