Leta 1934 je zdravnica Johanna Haarer izdala knjigo Nemška mati in njen prvi otrok. Njeni nasveti so bili vodilo pri vzgoji otrok v tretjem rajhu. Priročnik je bil prodan v približno 1,2 milijona izvodih, od tega skoraj polovica po koncu vojne.
V knjigi je Haarer priporočala, da se otroke vzgaja s čim manj navezanosti. Če je otrok jokal, to ni bila materina težava. Za vsako ceno se je bilo treba izogibati pretirani nežnosti. Nemški psihoterapevti se še danes bojijo, da je zaradi take vzgoje veliko otrok v Nemčiji razvilo težave z navezanostjo in da so se te prenesle tudi na naslednje generacije.
Haarerjevi nauki
Johanna Haarer je bila pulmologinja, ki so jo nacisti, čeprav ni imela pediatrične izobrazbe, hvalili kot strokovnjaka za vzgojo otrok. Priporočila iz njene knjige, ki je bila prvotno objavljena leta 1934, so bila vključena v program usposabljanja mater, ki je bil zasnovan tako, da je vsem nemškim ženskam privzgojil ustrezna pravila za nego dojenčkov. Od aprila 1943 se je tega programa udeležilo najmanj tri milijone Nemk. Poleg tega je knjiga v vrtcih dobila skoraj svetopisemski status.
Čeprav otroci potrebujejo občutljiv fizični in čustveni stik, da zgradijo zdravo navezanost in lahko odrastejo, Haarer priporoča, da je takšna skrb čim manjša, tudi takrat, ko nosijo otroka. To stališče je jasno prikazano na slikah v njenih knjigah: matere držijo svoje otroke tako, da imajo z njim čim manj stikov.
Haarer je na otroke, zlasti dojenčke, gledala kot na nadlogo, katere voljo je bilo treba zlomiti. “Otroka je treba nahraniti, okopati in posušiti; preostali čas naj bo popolnoma sam,” je svetovala. Priporočila je, da so otroci po porodu izolirani 24 ur. Namesto v neokusno popačenem otroškem jeziku naj mati z otrokom govori samo v “razumni nemščini”. In če otrok joka, naj joka.
Čas spanja ni bil izjema. Haarer je zapisala: “Najbolje je, če je otrok v svoji sobi, kjer ga lahko pustite samega. Če začne otrok jokati, ga je najbolje ignorirati. Karkoli že počnete, ne dvigujte otroka iz postelje, ne nosite ga, ne zibajte, ne božajte, ne držite ga v naročju in ga ne dojite. V nasprotnem primeru bo otrok hitro razumel, da mora samo jokati, da pritegne sočutno dušo in postane subjekt skrbi. V kratkem času bo zahteval pozornost kot pravico, ne bo vam dal miru, dokler ga ne boste spet nosili ali božali – in s tem bo postal majhen, a neizprosen hišni tiran!”
Johanna Haarer je bila po porazu Nemčije leta 1945 nekaj časa zaprta in je izgubila dovoljenje za opravljanje medicinske dejavnosti. Po besedah njenih dveh hčera je kljub temu ostala navdušena nacistka. Umrla je leta 1988.
Posledice do današnjih dni
Obstaja veliko razlogov za domnevo, da je vpliv Johanne Haarer ostal še dolgo po vojni in da tudi danes še vedno vpliva na čustveno zdravje Nemcev, čeprav se starši ne zanašajo več na njene knjige. Raziskovalci, zdravniki in psihologi domnevajo, da lahko nenavezanost in čustveni primanjkljaji (iz tistega obdobja) prispevajo k vrsti pojavov sodobnega življenja, vključno z nizko stopnjo rodnosti, številnimi ljudmi, ki živijo sami ali ločeni, in razširjenimi pojavi izgorelosti, depresije in duševnih bolezni na splošno.
Starši se lahko spopadajo z lastnimi izkušnjami nenavezanosti in jih poskusijo preseči in svoje otroke vzgajati drugače. “Toda,” pravi Klaus Grossman, raziskovalec z Univerze v Regensburgu, “v stresnih trenutkih se pogosto vrnemo k naučenim, nezavednim vzorcem.” Ta težnja je morda eden od razlogov, da se je najmlajša hči Johanne Haarer, Gertrud Haarer, odločila, da sama nikoli ne bo imela otrok. Leta 2012 se je javno soočila z dediščino svoje matere in napisala knjigo o življenju in idejah Johanne Haarer. Ko je govorila o svojem otroštvu v intervjuju za bavarsko televizijo, je izjavila: “Očitno me je mama tako travmatizirala, da sem mislila, da sama nikoli ne bom zmogla vzgajati otrok.”
Vir: scientificamerican.com, celoten članek je bil prvotno objavljen v Gehirn&Geist
Spremljajte N1 Magazin tudi na Facebooku.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
