Nevrokirurg: "Pripravljen sem na prvo presaditev človeške glave"

Čeprav družbena omrežja preplavljajo realistični videi presaditev glave, je ta poseg trenutno še precej daleč od resničnosti.

Nevrokirurg dr. Sergio Canavero, ki se s to temo ukvarja že vrsto let, pa trdi, da mu je uspelo presaditi glave opicam, psom in človeškim truplom, piše portal Unilad Tech.

Njegov naslednji korak naj bi bil odvzem glave bolnika z neozdravljivo boleznijo in njeno pritrditev na zdravo telo možgansko mrtvega darovalca.

Zveni kot nekaj, kar bi lahko navdihnilo Mary Shelley pri pisanju Frankensteina – in zdi se, da se strokovnjaki za medicino strinjajo o nesmiselnosti tega posega.

Canaverova pot v to področje se je začela, ko je raziskoval centralne bolečine.

Ko je o svojih zamislih govoril s Carlom Albertom Pagnijem, priznanim strokovnjakom za to področje, mu je dejal: "Izvajati želim presaditve glave."

Po raziskavah in izdaji knjige leta 2011 je bil Canavero prepričan, da je znanost napredovala dovolj, da bi presaditev glave postala mogoča.

Čeprav trdi, da mu je že uspelo presaditi glave opicam, psom in človeškim truplom, znanstveniki opozarjajo, da so možnosti, da bi enako izvedel pri ljudeh, še vedno zelo daleč od uresničitve.

Izvajanje takega posega pri ljudeh onemogočajo nepremostljive kirurške, pravne in etične ovire.

Prvi prostovoljec si je premislil

Kljub temu je Canavero leta 2012 napovedal svoj načrt za presaditev glave, ki ga je poimenoval Heaven.

Leto pozneje je dobil prvega prostovoljca – ruskega računalničarja Valerija Spiridonova, ki trpi za Werdnig-Hoffmannovo boleznijo, degenerativnim stanjem, ki uničuje mišice in živce v možganih ter hrbtenjači.

A medtem ko je Canavero skozi leta izpopolnjeval svojo metodo, se je Spiridonov poročil, si ustvaril družino in se odločil, da ne bo več sodeloval pri projektu.

Strokovnjak: "To je nemogoči nesmisel"

Praktično vsak strokovnjak, ki se je poglobil v Canaverove trditve, je te označil za nesmisel.

Med njimi je tudi dr. Allen Furr, avtor knjige Moralni test: Kirurški, etični in psihosocialni pomisleki ob presaditvi človeške glave (A Test of Morals: The Surgical, Ethical, and Psychosocial Considerations in Human Head Transplantation). Trdi, da je težava preprosta: "Tega se preprosto ne da narediti."

Največ dvomov in nezaupanja pri posegu sproža zmožnost ponovne povezave hrbtenjače, pravi Furr.

"Če bi to bilo mogoče, bi znanstveniki to že počeli. Po svetu se letno zgodi okoli 250.000 poškodb hrbtenjače, ki pa jih še vedno ne znamo zdraviti. Obstajajo le eksperimentalne terapije, a z zelo zelo majhno uspešnostjo."

Tudi eksperimentalni postopki pri teh poškodbah imajo izjemno nizko stopnjo uspeha.

Med operacijo bi morali kirurgi tudi vzdrževati pretok krvi tako v glavi prejemnika kot v telesu darovalca, hkrati pa izvesti enega najkompleksnejših kirurških posegov v zgodovini.

Imunski sistem prejemnika novega telesa bi bilo treba popolnoma zatreti, da telesa ne bi zavrnil.

"Preprosto nimamo izkušenj z obglavljanjem žive osebe in njenim ponovnim vračanjem v življenje na kakršenkoli način," je še dejal Furr.

Tudi če bi operacija čudežno uspela, bi prejemnik po njegovih besedah verjetno doživljal "neznosne bolečine" in "vsaj neko obliko paralize".

Posebno in povsem neraziskano ostaja področje psihološkega vpliva takšnega posega na osebo, ki bi ji glavo presadili na drugo telo.

Iz dosedanjih izkušenj s presaditvami vitalnih organov je znano, da imajo nekateri pacienti, ki so prejeli darovani organ (recimo srce, pljuča ali ledvica) duševne težave, predvsem občutke tesnobe, pa tudi težave, povezane z občutki krivde ali celo z identiteto.

Furr je zaključil: "Kakovost življenja takšnega pacienta bi bila tragična."

Spodaj si lahko ogledate predavanje dr. Canavera o transplantaciji glave iz leta 2015.