"Nočejo več drhali": Evropejci se upirajo množičnemu turizmu

Ko so se protestniki podali na ulice po Španiji, zmotili poroko milijarderja Jeffa Bezosa v Benetkah in celo povzročili zaprtje muzeja Louvre zaradi upora zaposlenih proti prenatrpanosti, je Noel Josephides to opazoval z eno mislijo v glavi: "Saj sem vam rekel."

"To bi lahko napovedal že pred desetimi leti," pravi. "In tudi sem. Rekel sem: 'To bo ušlo izpod nadzora.'"

Josephides je dolgoletni predsednik britanskega turističnega operaterja Sunvil, ki že od leta 1970 premožne Britance pošilja na počitnice. Je tudi nekdanji predsednik združenj ABTA in AITO, dveh vodilnih organizacij britanske potovalne industrije, kar ga uvršča med ključne strokovnjake evropskega turizma.

Po njegovem mnenju je današnji zlom zaradi pretiranega turizma v Evropi povsem predvidljiv.

"Rekel sem, da bomo imeli v prihodnosti ogromne težave," se spominja govora, ki ga je imel na letni konvenciji ABTA v Dubrovniku leta 2013.

To opozorilo je podal ravno, ko se je t. i. delitvena ekonomija – primer katere je v turizmu predvsem Airbnb – hitro širila po Evropi. Toda njegova skrb ni bila omejena zgolj na kratkoročne najeme.

Napovedal je vihar: hitro rastoče nizkocenovne letalske družbe, ki v kombinaciji z množičnimi kratkoročnimi najemi ustvarjajo ogromne dodatne zmogljivosti za dopustovanje, s tem pa znižujejo cene in omogočajo novo dobo množičnega, cenovno dostopnega turizma.

Josephides kot organizator potovanj neposredno konkurira Airbnbju in individualnemu načrtovanju potovanj, ki ga spodbujajo nizkocenovni leti. A danes se zdi kot prerok, ki ga nihče ni poslušal. Napovedal je kaos, a nihče ni ukrepal. Zdaj so se njegove najhujše napovedi uresničile.

"Lokalno prebivalstvo ima povsem prav," pove o vse bolj množičnih protestih. "Zadeve so resnično ušle izpod nadzora. Podpiram protestnike, čeprav to škoduje mojemu poslu," priznava.

Pandemija obljubljala izboljšanje, a brez uspeha

Med pandemijo covida-19 so številne destinacije obljubljale, da bodo turizem preoblikovale na bolje. A ko so bile omejitve odpravljene, se je vse hitro vrnilo v normalne tire. Pogosto so zadeve postale še hujše zaradi t. i. maščevalnih potovanj – ko ljudje zaradi vseh med pandemijo zamujenih priložnosti potujejo še več.

Za nekatere domačine ima spomin na čas zaprtja skoraj pravljičen pridih. "Spomnim se, kako sem hodila po ulicah blizu znamenite ulice Rambla in poslušala petje ptic in cerkvene zvonove," pravi Maite Domingo Alegre iz Barcelone. "Niti nisem vedela, da zvonijo. Danes jih ne slišim več. Turizem je prinesel neverjetno veliko hrupa."

Domingo Alegre živi v zgodovinskem središču Barcelone. Pravi, da se je njeno mesto povsem spremenilo. "Turizem smo imeli vedno, tudi množični turizem, ampak v zadnjih 10 ali 15 letih se je zgodila ogromna sprememba." In nadaljuje: "Ni več sezonski, ampak traja 365 dni v letu. Število obiskovalcev močno presega število prebivalcev."

Prenatrpane ulice so ena stvar, a po njenem mnenju so posledice še hujše. "Večina trgovin – tudi s hrano, oblačili, restavracije – v centru je namenjena turistom," opozarja, rekoč: "Cene so šle navzgor. Airbnb je izrinil številne domačine. Večina mojih prijateljev je pobegnila iz soseske, ker si življenja tukaj ne morejo več privoščiti."

Pandemija je, dodaja, vse skupaj še poslabšala, saj je privabila oddaljene delavce iz vse Evrope: "Ne mešajo se z domačini. Ne zanima jih ne katalonska ne španska kultura. Zdi se jim poceni in večina lokalov je zdaj usmerjena k njim."

Tujec v lastnem mestu

Lokalni glasbenik Alessio Centenaro se v svojih rojstnih Benetkah počuti kot tujec:

"Sem kolesar in ob nedeljah grem s kolesom iz mesta. Vsi turisti pa prihajajo noter. Počutim se kot losos, ki plava proti toku. Ko si obkrožen s stotinami turistov, imaš občutek, da si ti tisti tujec."

Benetke so bile vedno turistično mesto, dodaja, a nekoč so imele tudi veliko stalnega prebivalstva. "Uradno je tukaj 48.000 prebivalcev, a nihče ne pove, koliko je starih. Po mojem je vsaj 70 odstotkov ljudi starejših od 70 let. Kaj bo čez 15 let, ko teh ljudi ne bo več?"

Od skrivnosti do prenatrpanosti

Josephides že desetletja spremlja, kako se destinacije iz skritih draguljev spremenijo v prenatrpane turistične točke. Običajno je vzorec isti: najprej manjši turistični operater odkrije nepoznano destinacijo, ki je idealna za stranke, žeeljne miru in avtentičnosti. V prvih letih je obiskovalcev malo, domačini pa se veselijo dodatnega zaslužka.

Toda nato se razširi glas. Tja začne leteti nizkocenovna letalska družba. Naslednje leto sledijo tekmeci. Nenadoma se pojavi preobilje letov, cene padejo, destinacijo preplavi množični turizem. Domačini začnejo oddajati nastanitve prek Airbnbja. Kmalu pride tudi val obiskovalcev, ki porabijo manj denarja. Prvotni turisti odidejo drugam – in cikel se ponovi.

Kot naslednjo destinacijo, ki bo po njegovem mnenju šla skozi ta cikel, Josephides navaja grški otok Samos.

Tudi uveljavljene destinacije postajajo žrtve lastne priljubljenosti. Letališča na Krfu in Kreti so preobremenjena. "Množični trg ne gre tja, kjer destinacije niso znane, zato pride do ozkih grl, kjer poceni leti spodbujajo Airbnb," pravi Josephides. "Domačini imajo prav – to je ušlo izpod nadzora."

Airbnb v odzivu navaja, da omogoča bolj razpršeno in vključujočo obliko potovanj. "Dejstvo je, da se pretirani turizem slabša celo v mestih, kjer je Airbnb močno omejen – v Amsterdamu in Barceloni so strogi predpisi za kratkoročne najeme sovpadli z močnim porastom hotelskih prenočitev in skokovito rastjo cen," so zapisali za CNN.

Pedro Homar, direktor španske turistične organizacije Visit Palma, je pri tem vprašanju razpet med obiskovalci, ki se v Palmi de Mallorci neprimerno vedejo, in prebivalci, ki zahtevajo ukrepanje.

Pravi, da je ključna naloga zagotoviti trajnost turizma tudi z družbenega in ekonomskega vidika: "Naše gospodarstvo temelji na turizmu, zato moramo zagotoviti, da je fizično vzdržen – sicer prihodnosti ne bo."

Palma od pandemije ne promovira več same sebe, ampak vodi kampanje, ki oblikujejo podobo mesta, tudi takšne, ki opozarjajo na neprimerno vedenje.

Leta 2022 so omejili prihod križark na tri dnevno, čeprav jih pristanišče prenese šest. Prepovedali so kratkoročne najeme v stanovanjskih stavbah in postavili zgornjo mejo hotelskih postelj pri 12.000. Ustanovili so tudi 50-milijonski sklad za odkup in odstranitev zastarelih hotelov – predvsem cenejših, ki privabljajo množične turiste.

Kdo ima pravico do potovanj?

Primer Majorke odpira vprašanje: ali imajo vse destinacije pravico izbirati svoje goste?

Nekatere destinacije, kot so Butan, Ruanda in Benetke, že dolgo uporabljajo visoke cene kot sredstvo za nadzor. Butan denimo zaračunava 100 dolarjev (85 evrov) na dan kot pristojbino za "sklad za trajnostni razvoj". Dovoljenje za sledenje gorilam v Ruandi stane 1.500 dolarjev (okoli 1.300 evrov) na osebo. Tudi 10 evrov beneške pristojbine za enodnevne obiskovalce je naletela na kritike domačinov, češ da mesto prodajajo bogatim.

Homar pa meni, da imajo zrele destinacije pravico izbirati goste: "Če ne prihajate z željo po spoštovanju naših vrednot, kulture in načina življenja, vam bomo vljudno rekli: 'Ne potrebujemo vas.'"

Josephides pa to pove še bolj neposredno: "Nočejo več drhali. Sliši se grozno, in vsak ima pravico do počitnic, a številke se samo večajo. Celoten sistem je podivjal."

Vrniti domačinom občutek pripadnosti

"Mesto, v katerem prebivalci niso zadovoljni, ne more delovati," pravi Ruben Santopietro iz Visit Italy. "Brez domačinov se izgubi identiteta mesta, soseske postanejo turistične kulise."

Neapeljski domačin opozarja, da bo ob nadaljevanju rasti v petih letih 50 odstotkov italijanskih mest umetnosti postalo nedostopnih. Rim, Firence in Neapelj se že zdaj "dušijo" od turizma.

"Benetke pripadajo Benečanom. Če ni domačinov, tudi turisti ne bodo več prihajali. Prebivalci morajo biti v središču turistične strategije," poudarja.

Santopietro pri tem opozarja na vlogo družbenih omrežij pri preusmerjanju turističnih tokov v vedno iste kraje. Letos so zato zagnali kampanjo, s katero so pozvali turiste, naj obiščejo manj znane kraje.

Tudi če bodo nekatere od taktik uspešne, se bo nejevolja domačinov le še poglabljala, opozarja Estrella Diaz Sanchez z Univerze Castilla-La Mancha. "Najbolj jih skrbi dvig najemnin zaradi počitniških najemov. Rešitev ni v zavračanju turizma, temveč v njegovi bolj vključujoči in spoštljivi obliki," meni.