Pred 328 leti je Peter Veliki uvedel enega najbolj nenavadnih davkov

Brade v Rusiji ob koncu 17. stoletja niso bile le modni dodatek. Za številne moške so predstavljale tradicijo, družbeni položaj in celo versko pripadnost. Ko je car Peter Veliki po vrnitvi iz zahodne Evrope začel zahtevati, naj si Rusi obrijejo obraze, je tako povzročil pravi kulturni pretres.

Začetek njegovega znamenitega boja proti bradam tradicionalno zaznamuje 5. september 1698. Tisti, ki se svoji bradi niso želeli odpovedati, so jo pozneje lahko obdržali, a le pod pogojem, da so zanjo plačali. Dobesedno.

A kot poroča portal Index.hr, se je za tem nenavadnim ukrepom skrivala velika ambicija. Peter Veliki je namreč dolgoročno želel Rusijo približati Zahodu in jo spremeniti v sodobno evropsko velesilo.

Pred vrnitvijo v domovino je več mesecev preživel na potovanju po zahodni Evropi. Med letoma 1697 in 1698 je obiskal tudi Nizozemsko in Anglijo, kjer so ga zanimali predvsem ladjedelništvo, mornarica, vojaška tehnologija in delovanje državne uprave.

Čeprav je takrat Rusija že bila ena izmed največjih sil, je bil prepričan, da na tehnološkem, vojaškem in upravnem področju zaostaja za vodilnimi evropskimi državami. Zato je po vrnitvi začel izvajanje obsežnih reform. Sprva je spreminjal vojsko, upravo, šolstvo, gospodinjstvo, koledar in celo način oblačenja. Nato pa so se na udaru znašle tudi brade.

Car je za škarje poprijel tudi lastnoročno

Ena njegovih najbolj znanih življenjskih zgodb pravi, da je po vrnitvi v Moskvo na srečanju visokih državnih uradnikov kar sam vzel škarje in začel rezati dolge brade prisotnih. Čeprav bi se danes marsikomu takšen prizor zdel komičen, je za ruske plemiče tistega časa pomenil vse prej kot to.

Dolga brada je že stoletja prej veljala za običajen del videza Rusov, hkrati pa je bila tesno povezana s pravoslavno tradicijo. Britje obraza je konservativni del družbe razumel kot tuj, zahodnjaški običaj, do katerega so imeli odklonilni odnos.

Ruski car pa je želel zasledovati prav ta zahodnjaški videz. Želel si je, da bi bili njegovi dvorjani bolj podobni ljudem, ki jih je srečeval v Amsterdamu in Londonu. Poleg brad so zato začeli izginjati tudi tradicionalni dolgi ruski kaftani, elita pa je morala vse pogosteje nositi oblačila po evropski modi.

Davek na brade

Ker odpor proti britju niti čez čas ni izginil, je car posegel po kompromisu, ki je bil hkrati koristen tudi za državno blagajno. Kdor je želel obdržati brado, je moral plačati. Zato je 5. septembra 1698 začel z zbiranjem davka na brade. Višina tega pa ni bila enaka za vse. Odvisna je bila od družbenega položaja in premoženja, zato so bogati trgovci in pripadniki višjih slojev plačevali več kot pa revnejši prebivalci.

Kmetje so lahko na podeželju praviloma nosili brade brez težav, ob prihodu v mesto pa so morali ponekod plačati manjšo "vstopnino" zanjo. Pravila izjemoma niso veljala za duhovnike in diakone.

Za plačilo so dobili poseben žeton

Tisti, ki je plačal davek, je ob tem prijel posebni kovinski žeton, s katerim je dokazoval, da sme nositi brado. Nekateri ohranjeni primerki imajo upodobljeno brado in napis, ki ga je mogoče približno prevesti kot "denar je bil vzet".

Brada je postala nekaj, za kar je bilo treba državi plačevati. Davek na brade je postal eden najbolj znanih simbolov načina, s katerim je Peter Veliki uvajal spremembe. Reform ni vedno uvajal postopoma, ampak jih je pogosto vsilil od zgoraj in proti volji dela prebivalstva.

V času njegove vladavine je Rusija zgradila močno vojsko in mornarico, dobila dostop do Baltskega morja ter ustanovila Sankt Peterburg, novo prestolnico, ki je simbolizirala ruski obrat proti Evropi. Po zmagi nad Švedsko v veliki severni vojni je Peter Veliki leta 1721 prevzel naziv imperatorja, Rusija pa se je dokončno uveljavila kot ena ključnih evropskih sil.

V tem kontekstu se nekaj centimetrov dlak na obrazu morda zdi nepomembnih. Za Petra Velikega pa so bile brade simbol stare Rusije, ki jo je želel pustiti za seboj. Omejitve in dajatve, povezane z bradami, so ostale še desetletja po njegovi smrti, dokončno pa so jih odpravili v času Katarine Velike leta 1772.