Menu Item
Mednarodna vesoljska postaja se je morala izogniti kosu satelita, razpadlega pred skoraj desetletjem. Znanstveniki opozarjajo, da bodo takšne situacije postale vse pogostejše.
Pred dobrim tednom dni se je Mednarodna vesoljska postaja morala dvigniti nad običajno tirnico, da bi se izognila delcu satelita, ki je razpadel leta 2015.
Če tega ne bi storila, bi se kos vesoljskega odpadka približal postaji na kritično razdaljo približno 4 kilometre, poroča portal Live Science. To je bil že 39. tovrstni manever, a prvi te vrste v letu 2024. Lani je morala posadka to storiti petkrat. Vendar znanstveniki opozarjajo, da se bo število teh situacij v prihodnje povečalo zaradi nenehnega kopičenja odpadkov v orbiti.
Že delec, večji od centimetra, lahko povzroči resno škodo
Postaja prejema opozorila, imenovana “sporočila o bližanju” (angl. conjunction messages), o prihajajočih kosih vesoljskih odpadkov od ameriških vesoljskih sil. Delec velja za potencialno tvegan, če strokovnjaki napovedujejo, da bo vstopil v območje, ki obsega 4 x 50 x 50 kilometrov okoli postaje.
“Če karkoli vstopi v to območje, se sproži naslednja faza, nato pa nadaljujejo ta proces, dokler ne ugotovijo, ali obstaja resnično tveganje.” je pojasnil Hugh Lewis, profesor z Univerze Southampton, sicer tudi strokovnjak za vesoljske odpadke.
Mednarodna vesoljska postaja je sicer opremljena z zaščitnim sistemom proti trkom z manjšimi vesoljskimi odpadki, imenovanim Whipple Shield, a ima, kot vsaka zaščita, tudi ta svoje omejitve. Velikost drobca, ki bi lahko prebil obod postaje, je odvisna od njegove hitrosti, mase, materiala in kota trka.
Pri hitrostih okoli 28.000 kilometrov na uro, ki je značilna za orbito Mednarodne vesoljske postaje, tudi manjši drobci lahko povzročijo resne poškodbe. Tako že delci, večji od enega centimetra, lahko prebijejo ščit ali povzročijo dovolj škode, da bi ogrozili funkcionalnost modulov postaje. Kosi odpadkov, večji od 10 centimetrov, pa bi lahko povzročili katastrofalno škodo, vključno z uničenjem celotnega modula ali nevarnostjo za posadko.
Kdo nadzira vesoljske smeti?
V orbiti je po ocenah več kot 128 milijonov delcev, manjših od 1 centimetra, in vsaj 34.000 kosov, večjih od 10 centimetrov.
Po ocenah Evropske vesoljske agencije (ESA) iz leta 2019 okoli Zemlje kroži približno 900.000 kosov vesoljskih odpadkov velikosti med 1 in 10 centimetrov, pa smo zapisali v našem članku “Ljudje smo zasmetili tudi vesolje: kaj, če se uresniči Kesslerjev sindrom?“.
ESA je le ena od organizacij, ki spremlja gibanje vesoljskih odpadkov. Trenutno vodilna na tem področju je ameriška SSN (Space Surveillance Network), ki spremlja več kot 47.000 objektov.
Vesoljske odpadke pa spremljata tudi Roscosmos in CNSA, ruska in kitajska vesoljska agencija, pa tudi zasebne agencije, kot sta LeoLabs, ki upravlja več radarjev po svetu za natančno spremljanje orbitalnih odpadkov, ter SpaceX.
Te organizacije odpadke spremljajo z radarji in teleskopi, optičnimi senzorji in analitično programsko opremo. Vse med seboj pri tem sodelujejo, saj je sodelovanje ključno za učinkovito spremljanje ter obvladovanje naraščajoče količine odpadkov v Zemljini orbiti.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!