Ljudje smo zasmetili tudi vesolje: kaj, če se uresniči Kesslerjev sindrom?

Magazin 10. Dec 202315:34 9 komentarjev
odpadki, vesolje, vesoljske smeti, vesoljski odpadki, orbita
Foto: PROFIMEDIA

Ljudje ne onesnažujemo samo svojega planeta, domače smetišče smo razširili tudi v vesolje. Koliko smeti smo tam že pustili, ali to lahko in kako vpliva na življenje na Zemlji?

Ko je 26. oktobra 1957 po 21 dneh prenehala delovati baterija, ki je poganjala oddajnik na Sputniku 1, se je prvi človeški umetni satelit v vesolju spremenil tudi v prvi človeški “vesoljski odpadek”. Dobra dva in pol meseca kasneje je Sputnik 1, ki je Zemljo obkrožil 1.440 krat, ponovno vstopil v atmosfero in med padanjem proti tlom zgorel.

Takrat je okoli Zemlje že krožil tudi drugi umetni satelit, Sputnik 2, v katerem je bila psička Lajka, prvo živo bitje z našega planeta v vesolju. Lajka v času, ko je prvi Sputnik strmoglavil nazaj proti Zemlji, že dolgo ni več bila živa (preživela je le 4 “kroge” okoli Zemlje), dobre tri mesece po prvem Sputniku pa je tudi njena “vesoljska ladja” strmoglavila nazaj proti Zemlji in zgorela v njenem ozračju.

Vse od tedaj smo ljudje v zunanje vesolje, ki se po definiciji prične okoli 100 kilometrov nad površjem, izstrelili že na tisoče raket in nekaj raketoplanov, ki so tja ponesli satelite, sonde in druge naprave ter seveda ljudi, v vesolju smo postavili ali še postavljamo vesoljske postaje, pristali smo na Luni, z roboti obiskali vse planete našega Osončja, nekaj njihovih lun, asteroidov in kometov. Vse te odprave pa so povsod, kjer so se pojavile, pustile tudi smeti oziroma odpadke.

Kot piše Wikipedija, so vesoljski odpadki predmeti, ki jih je ustvaril ali pustil (namenoma ali nenamenoma) človek v vesolju in ne služijo več svojemu prvotnemu namenu. Mednje spadajo zapuščena vesoljska plovila ali njihovi deli, orodja, ki so jih uporabljali na misijah, odpadki, ki nastanejo zaradi razpada, erozije ali trkov vesoljskih plovil, pa tudi biološki odpadki človeških odprav v vesolje. Odpadki so velikostnega reda od nekaj milimetrov do več metrov in tehtajo od nekaj miligramov do več sto kilogramov.

Število odpadkov v Zemljini orbiti bo samo še raslo in z njimi nevarnosti

Koliko je vseh odpadkov, natančno ne ve nihče, številke pa gredo v desetine milijonov. Največ vesoljskih odpadkov kroži na različnih višinah v orbitah okoli Zemlje. Januarja 2019 je Nasa v poročilu Združenim narodom ocenila, da je okoli Zemlje krožilo več kot 128 milijonov kosov odpadkov, manjših od 1 cm in približno 900.000 kosov velikih med enim in 10 cm. Poročilo Evropske vesoljske agencije ESA iz tega leta pa je omenjalo vsaj 34.000 kosov velikih odpadkov, s premerom najmanj 10 centimetrov.

Ti odpadki so tudi najbolj nevarni. Ne toliko zato, ker bi nam lahko padli na glavo, ampak zato, ker predstavljajo veliko nevarnost za prihodnje odprave v vesolje. Mikrometrski delci, ki potujejo s hitrostjo več kot 25.000 kilometrov na uro, lahko poškodujejo okna vesoljskih postaj ali plovil, in povzročijo vdrtine na sončnih celicah, ki ta plovila oskrbujejo z energijo. Milimetrski kosmiči lahko uničijo satelitske kamere ali preluknjajo vesoljske obleke astronavtov na vesoljskem sprehodu. Pri premeru en centimeter in več lahko hitri delček uniči cel satelit. V nevarnosti so tudi vesoljski teleskopi ali sledilniki zvezd, ki jih ni mogoče zlahka zaščititi z balističnim ščitom.

“Mislim, da je pošteno reči, da vesolje postaja prenatrpano,” je lani za britanski Guardian povedal Thom Colledge, poveljnik ene izmed postaj Britanskega kraljevega letalstva za zgodnje opozarjanje pred balističnimi raketami. Radarski sistem postaje namreč poleg morebitnih raket z jedrskimi konicami spremlja tudi približno 30.000 predmetov, večjih od 10 centimetrov, ki spadajo med vesoljske smeti v orbiti. Če opazi, da obstaja možnost, da bodo predmeti trčili, izda opozorilo operaterjem satelitov in sond, ki potem, če se le da, ukrepajo in satelite umaknejo.

Masa vseh odpadkov, ki so leta 2020 krožili okoli Zemlje, je bila ocenjena na 8.000 ton. Številka pa se bo v naslednjih letih še povečala, pravijo strokovnjaki, ki se ukvarjajo z vesoljskim odpadom. Kako je količina vesoljskih smeti naraščala od leta 1965 naprej, prikazuje spodnji video.

Poleg tega nevarnost tiči tudi v tem, da smeti lahko v orbiti ostanejo stoletja, celo tisočletja. Urad Združenih narodov za vesoljske zadeve je v enem od poročil zapisal, da če bi stari Rimljani izstrelili satelit v 1.200 kilometrov visoko orbito, bi ta šele zdaj padel nazaj na Zemljo.

Morda se nam bo kmalu zgodil Kesslerjev sindrom

Obstaja resna nevarnost, da bo že v bližnji prihodnosti prišlo do Kesslerjevega sindroma, so po pisanju portala space.com prepričani mnogi znanstveniki.

To je zaenkrat hipotetični pojav, ki ga je že leta 1978 opisal Nasin znanstvenik Donald J. Kessler. Gre za dogodke po tem, ko količina smeti v orbiti okoli Zemlje doseže kritično točko in ustvarja samo še več vesoljskih odpadkov.

Lahko ga ponazori naslednji scenarij. Ena od velesil se odloči uničiti svoj nedelujoči vohunski satelit in ga razstreli. Pri tem se v orbiti ustvari “oblak” odpadkov, ki med kroženjem okoli Zemlje povzroča vedno večje opustošenje. Uničuje številne delujoče in nedelujoče komunikacijske satelite, ki se znajdejo na njegovi poti, pri čemer z vsakim silovitim trkom ustvari vedno več odpadkov. Uniči ikonični vesoljski teleskop Hubble in vesoljski raketoplan Nase, pri čemer ubije več članov posadke. Nato v njegov doseg zaide še Mednarodna vesoljska postaja (ISS) in toča hitro letečih šrapnelov uniči še njo. Sicer izmišljeni scenarij je bil “uresničen” v filmu Gravity.

Prizor iz filma si lahko ogledate na spodnjem videoposnetku.

Do zdaj katastrofe takšnih razsežnosti v zunanjem vesolju še ni prišlo. So se pa zgodili “mini” incidenti. Eden najbolj znanih se je zgodil februarja 2009, ko je ruski nedelujoči satelit Kosmos 2251 trčil v delujoč komunikacijski satelit Iridium 33, pri čemer je nastalo skoraj 2.000 kosov odpadkov, s premerom, večjim od deset centimetrov. Pa tudi na ISS so po podatkih na Wikipediji do leta 2019 zabeležili več kot 1.400 trkov z meteoriti in orbitalnimi odpadki.

Zakaj bi o odpadkih v vesolju morali govoriti?

V bližnji prihodnosti pa bo v vesolje poletelo še več satelitov – samo podjetje Space X Elona Muska je v vesolje poslalo že več kot 5.000 satelitov in v bližnji prihodnosti jih namerava v orbito poslati vsaj še enkrat toliko. Podobne načrte imajo tudi druga vesoljska podjetja, recimo Amazon in OneWeb.

Zato znanstveniki načrtujejo različne strategije, kako se s temi odpadki bojevati. Težava pa je, piše space.com, ker je dogovor o tem treba doseči tudi na mednarodni ravni. Američani, na primer, ne morejo enostransko odstraniti odsluženega tujega satelita, ne da bi pri tem tvegali mednarodni incident, ne nazadnje tudi zato, ker bi lahko tehnologijo za odstranjevanje odpadkov druga stran obravnavala kot potencialno vesoljsko orožje, ki bi lahko uničilo njihove še delujoče satelite.

Kessler je leta 2012 dejal, da se “njegov” sindrom že dogaja, a številni strokovnjaki o tem dvomijo, ker se doslej še ni zgodil noben incident, ki bi imel za posledico kaskado drugih dogodkov. Vendar Kessler pravi, da morda ta kaskada dogodkov že poteka, a ne bo očitna, dokler ne bo dobro “napredovala”, to pa lahko traja leta. Sam meni, da bi o odpadkih v vesolju morali veliko več govoriti in opozarjati politike, da je to tema, ki se jim lahko kmalu tudi dobesedno “zruši na glavo”.

Onesnaženje z vesoljskimi odpadki na Zemlji

Vsi vesoljski odpadki ne ostanejo v orbiti ali zgorijo med padanjem na Zemljo. Kar nekaj se jih vrne nazaj – in tudi tukaj povzročajo onesnaženje, ki je lahko razlog za skrb. Na Zemlji obstaja tako imenovana točka Nemo (o kateri smo že pisali), ki velja za nekakšno pokopališče odsluženih satelitov in vesoljskih postaj.

Kot piše Wikipedija, je od leta 1971 bilo tja usmerjenih 273 vesoljskih plovil in satelitov; to število vključuje vesoljsko postajo Mir (142 ton), naslednje leto pa bo tam svoje “življenje” zaključila tudi ISS (240 ton). Leta 2018 so ugotovili, da je voda v okolici točke Nemo zelo onesnažena z mikroplastiko.

Med vesoljske odpadke pa lahko štejemo tudi tiste, ki nastajajo ob izstrelitvi raket. Od leta 1960 je bilo po vsem svetu zgrajenih več kot tristo raketnih izstrelišč. Med temi jih je 17 samo v letu 2017 gostilo 90 izstrelitev. Izstrelitve raket pa vplivajo tako na lokalno in globalno okolje. Najprej ob gradnji (vključno z gradnjo potrebne infrastrukture), nato pa še ob izstrelitvah raket. Vsaka izstrelitev s škodljivimi snovmi (različnimi toksini, težkimi kovinami in kislinami) “zasuje” območje premera najmanj en kilometer. Posledica tega so lokalni kisli dež, smrt rastlin, pogin rib ali neuspešno kaljenje semen v okolici izstrelišč. Raziskave so tudi ugotovile prisotnost strupenih spojin ali kovin v telesih divjih živali, ki živijo na območjih, kjer so postavljena izstrelišča. Ni pa znano, v kakšnih koncentracijah se ti toksični učinki kažejo pri ljudeh ali kako se lahko akumulirajo v prehranjevalni verigi.

Odpadki na Luni, drugih planetih, asteroidih, kometih …

Odpadki na Luni in na drugih planetih, ki smo jih tam pustili ali tja poslali ljudje, morda niso toliko škodljivi ali nevarni kot ti v orbiti, vendar pa tudi teh ni malo. Skupaj jih je za več kot 240 ton.

Največ smeti smo ljudje doslej pustili na Luni – več kot 187 ton materiala, piše Wikipedija. Med njimi je malo manj kot sto sond, ki so tam uspešno ali neuspešno pristale, ali pa ostankov raket, ki so tja prepeljale instrumente ali človeške posadke. Ti ostanki tehtajo od nekaj kilogramov do nekaj ton. Poleg teh pa so recimo tudi “relikvije pristankov človeških posadk”, kot so ameriške zastave (o katerih smo pisali v članku Kaj se je zgodilo z ameriškimi zastavami na Luni), spominske plošče, predmeti, ki so jih tam pustili astronavti, pa tudi skoraj 200 kilogramov “bioloških ostankov” astronavtov, ki so se sprehajali po Luninem površju.

Na Veneri je za približno 22 ton ostankov, pretežno sond, ki so jih tja poslali Američani in Sovjeti, pa tudi nekaj meteoroloških balonov. Nobena od teh ne opravlja več svoje naloge.

Na Marsu je ostankov več kot na Veneri, saj je ta planet veliko bolj zanimiv za raziskovalce kot mrtva Venera, vendar je skupna masa teh smeti skoraj pol manjša kot na Veneri, okoli 10 ton.

Poleg naštetih smo ljudje svoje smeti pustili tudi na Merkurju, Jupitru in Saturnu, ter na nekaterih asteroidih in kometih.

Kakšno je tvoje mnenje o tem?

Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje