Srbija
Hrvatska
Bosna i Hercegovina
Znanstveniki menijo, da bi DNK, ki so jo pridobili iz risbe, lahko pripadala znamenitemu renesančnemu polihistorju Leonardu da Vinciju.
V raziskavi, objavljeni ta teden na strežniku Arxiv, je mednarodna skupina znanstvenikov poročala, da so na risbi Leonarda da Vincija našli vzorec DNK, ki bi lahko pripadal temu renesančnemu umetniku in polihistorju.
Vzorce so raziskovalci, ki sodelujejo pri projektu "Leonardo da Vinci DNK", pridobili že aprila 2024 iz Leonardove slike "Jezušček" (italijansko: Gesù Bambino; angleško: Holly Child/Sveti otrok), študije upodobitve malega Jezusa, ki jo je da Vinci narisal med letoma 1501 in 1507.
Na risbi so, poleg DNK mikrobov izolirali tudi človeško DNK, ki izvira iz kromosoma Y, ki se prenaša neposredno z očeta na sina, zaradi česar je znan tudi kot "moški kromosom".
Vzorce kromosoma Y iz risbe so primerjali z drugim vzorcem DNK, vzetim iz pisma, ki ga je napisal Leonardov bratranec.
Ugotovili so, da obe DNK pripadata skupini ljudi, ki imajo skupnega genetskega prednika v Leonardovi domači regiji Toskani.
Znanstveniki ob tem seveda ne trdijo, da je vzorec v resnici Leonardova DNK, saj za to nimajo nikakršnih dokazov, obstaja pa možnost, da je to tako.
Leonardov genom je "zelo trd oreh"
Odkritje je vsekakor prvi večji preboj pri iskanju genoma znamenitega renesančnega polihistorja.
Leonardov genom je namreč težko najti, piše revija Scientific American, ki poroča o odkritju. Znanstveniki namreč nimajo nobenih preverjenih vzorcev, ki bi jih lahko uporabili kot referenco.
Leonardovih domnevnih posmrtnih ostankov niso mogli preveriti, umetnik pa tudi ni imel znanih potomcev, da bi lahko najdeno DNK primerjali z njihovo.
Problem Leonardovih posmrtnih ostankov
Leonardo da Vinci je umrl 2. maja 1519 v dvorcu Château du Clos Lucé, na njegovo željo pa so ga pokopali v bližnji cerkvi Saint-Florentin.
Med francosko revolucijo (1789) je bila cerkev močno poškodovana, v začetku 19. stoletja pa so jo dokončno porušili. A pri tem je prišlo do izkopa in izgube mnogih grobov, tudi da Vincijevega.
Leta 1863 je ekipa pod vodstvom Arsèna Houssaya med inšpekcijo francoskih muzejev izvedla izkopavanja na ruševinah cerkve. Odkrili so skeletne ostanke, za katere so verjeli, da pripadajo da Vinciju – prepoznali naj bi jih po njihovi večji postavi in fragmentih nagrobnika z napisom "LEO DUS VINC".
Odkrite ostanke so leta 1874 prenesli v manjšo in varnejšo kapelo sv. Huberta (Saint-Hubert), kjer je danes mogoče videti preprost grob z njegovim imenom.
Zaradi pomanjkanja neprekinjene dokumentacije in mešanja ostankov med revolucijo ni mogoče z absolutno gotovostjo trditi, da vsaka kost v sedanjem grobu pripada da Vinciju. Kljub temu večina zgodovinarjev sprejema, da gre za njegovo najverjetnejše zadnje počivališče.
Sicer obstajajo še živeči potomci družine da Vinci in posmrtni ostanki mnogih njegovih neposrednih sorodnikov, a to identifikacije Leonardove DNK nič kaj ne olajša.
"Zaradi vseh teh težav je zanesljiva identifikacija Leonardove DNK zelo težka, če ne celo nemogoča," pravi David Caramelli, antropolog in specialist za starodavno DNK na univerzi v Firencah v Italiji, ki je član projekta DNK Leonardo da Vinci, vendar ni bil vključen v omenjeno študijo.
Raziskovalci zato nameravajo v prihodnje sekvencirati DNK 14 živečih potomcev Piera da Vincija, ki so bili identificirani v genealoški študiji, objavljeni lani.
S primerjavo teh vzorcev z DNK, pridobljeno iz drugih da Vincijevih risb in zvezkov, bi bilo morda mogoče dokončno pokazati povezavo z renesančnim genijem.
Iskanje, podobno iskanju serijskega morilca
Prizadevanje za potrditev Leonardove DNK je nekoliko primerljivo z iskanjem serijskega morilca z najdbo iste DNK na različnih krajih zločina, pravi John Hawks, antropolog in profesor na univerzi Wisconsin-Madison, ki prav tako ni bil vključen v študijo.
"Če lahko najdete isti vzorec DNK na slikah, risbah ali celo krajih, povezanih z Leonardom," je Hawks povedal za revijo, "bi lahko bili prepričani, da gledate njegov genom – tudi če danes ne bi mogli najti genealoških sorodnikov."
Vendar je resničnost bolj zapletena: Leonardova umetniška dela so prekrita z DNK neznanega števila ljudi – od sodobnikov samega človeka do umetniških delavcev, ki danes delajo v muzejih – kar predstavlja jasen izziv za raziskovalce.
"Mislim, da delo še ni povsem zaključeno," pravi Hawks.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje
