Menu Item
Nekateri ljudje morda lahko vidijo tudi do 100 milijonov barvnih odtenkov, desetkrat več od povprečnega človeka. Stanje se imenuje tetrakromacija.
Večina nas lahko razloči okoli 10 milijonov barvnih odtenkov.
Približno eden od 12 moških ali ena med 200 ženskami jih razločita manj. Ne zmorejo videti razlike med odtenki rdeče in zelene barve, modre in zelene ali katerih drugih. Tej motnji pravimo tudi barvna slepota ali daltonizem. Veliko redkejše pa je stanje, ki je nekakšno nasprotje barvne slepote in pri katerem ljudje lahko vidijo veliko več barvnih odtenkov kot tisti z običajnim vidom.
Gre za tetrakromacijo (iz grških besed “tetra”/štiri in “chroma”/barva: op. p.), pri kateri imajo ljudje potencial, da lahko razlikujejo tudi do med 100 milijoni odtenkov, kar je desetkrat več kot običajno.
Krivi so geni, imajo pa jo samo ženske
Podobno kot barvna slepota je tudi tetrakromacija posledica genetske mutacije, ki vpliva na količino celic v očesu, ki nam omogočajo zaznavanje barv.
To so tako imenovane čepkaste celice (ponekod imenovane stožčaste; angleško:”cones”/stožci) ali na kratko “čepki”. Večina ljudi se rodi s tremi vrstami čepkov v vsakem očesu. Ti so občutljivi na svetlobo z določeno valovno dolžino, ki jo naši možgani prepoznajo kot rdečo, zeleno in modro barvo. Od tega, kako močno se te celice vzburijo, ko svetloba (mešanica valovnih dolžin) pade nanje, je odvisno, kakšne barve bomo zaznali.
Ljudje z barvno slepoto se zaradi genetske mutacije rodijo samo z dvema vrstama normalno delujočih čepkov, zaradi česar barve zaznavajo drugače in razlikujejo manj barv in barvnih odtenkov. Obstaja tudi stanje, ko nobena vrsta čepkov ne deluje. Ljudje s takšno motnjo so praktično “slepi za vse barve” in svet vidijo v črno-belo-sivih odtenkih. Takšno stanje pa je izjemno redko.
Kako vidijo barve ljudje s poškodovanimi ali nedelujočimi čepki, kaže spodnji video.
Tetrakromacija je na nek način nasprotje barvne slepote, saj se tisti, ki jo imajo, rodijo s štirimi vrstami čepkov v očeh – zato tudi beseda “tetra” v strokovnem imenu stanja.
To pa seveda pomeni, da vsaj potencialno lahko razlikujejo veliko več barvnih odtenkov kot običajno videči.
O tetrakromaciji je namreč zelo malo znanega, saj je zelo slabo raziskana. Raziskovalci so ugotovili, da so tetrakromatiki izključno ženske oziroma ljudje, ki imajo dva kromosoma X. Menijo, da bi lahko bilo tetrakromatskih do 12 odstotkov ljudi s kromosomom XX. Kako “močno” tetrakromatski so, pa naj bi bilo odvisno od tega, na katere valovne dolžine svetlobe je bolj občutljiva dodatna vrsta čepkov.
Raziskovalci tako menijo, da so ljudje s šibko tetrakromatijo morda nekoliko boljši od povprečne osebe pri razlikovanju med odtenki, tisti z močno tetrakromatijo pa morda vidijo svet v barvah, ki jih drugi ne vidimo.
Leta 2010 je študija, objavljena v Journal of Vision, pokazala, da je le ena od 24 udeleženk, ki so nosile genetsko različico za tretrakromacijo, pokazala “tetrakromatsko vedenje” in prepoznala razlike v vseh odtenkih barv.
Tetrakromacija je značilna za večino ptic, nekatere plazilce in ribe. Obstaja pa tudi pentakromacija, pri kateri imajo oči kar pet vrst čepkov, in celo višje “kromacije”. Obstoj petih različnih vrst čepkov so tako odkrili pri golobih. Pri nekaterih bogomolčarjih (vrsti morskega raka) pa kar 33 različnih vrst čepkov.
Ali lahko preizkusite, ali ste tetrakromatični?
Če boste brskali po spletu, boste morda našli kopico testov, ki naj bi pokazali, ali vidite več barvnih odtenkov ali celo barv, kot običajni ljudje.
Vendar kljub trditvam, da so testi zanesljivi, to ni tako, piše spletna stran Healthline.
Doslej ni zanesljive metode testiranja. Po podatkih ameriške klinike Cleveland lahko tetrakromacijo potrdijo le z genetskim testiranjem, ki pa razkriva samo, da pri vaših genih obstaja mutacija, ki je skupna ljudem s tetrakromacijo, ne pove pa ničesar od tem, ali tetrakromacijo zares imate, kako močna je in podobno. To lahko trenutno ugotovijo samo v visoko specializiranih laboratorijih.
Omeniti velja tudi, da se način prepoznavanja barv lahko razlikuje od osebe do osebe, tudi pri tistih s standardnimi tremi vrstami stožcev. Samo pomislite na sago o modro-črnih/belo-zlatih oblekah leta 2015 – če se spomnite tako daleč.
Zaznavanje barv ni odvisno samo od tega, kar vidimo, temveč od tega, kako možgani te barve interpretirajo. To je lahko povsem subjektivno in pomaga razložiti, zakaj nekateri ljudje vidijo modro, drugi pa zeleno. Obstajajo celo dokazi, ki kažejo, da je to, kako vidite barvo, lahko odvisno od jezika, ki ga govorite, kajti nekateri jeziki za določene barve nimajo izraza.
Slikarka, ki svet vidi drugače
Ena od ljudi, pri katerih so odkrili gene za tetrakromacijo, je Američanka Concetta Antico.
V intervjuju za BBC Future je svojo izkušnjo s tem stanjem opisala takole: “Svojim učencem bi rekla: ’Poglejte svetlobo na vodi – ali vidite rožnato lesketanje na tistem kamnu? Ali vidite rdečo barvo na robu tistega lista?’ In vsi učenci bi prikimali, da to vidijo. Šele leta pozneje sem ugotovila, da so bili samo vljudni in da teh barv v resnici niso videli.”
Antico je slikarka in svoje stanje oziroma to, kako vidi svet, poskuša prenesti na slikarsko platno. Spodnja slika na primer kaže, kako svet vidi ponoči, ko sveti luna.
Kako vam je všeč N1? Kaj bi izboljšali?
Dragi bralci in bralke, pomagajte nam izboljšati N1. Kaj pogrešate, kaj vam je všeč, česa ne marate? Pripravili smo kratko anketo o zadovoljstvu bralcev, reševanje traja približno pet minut, anketa pa je anonimna. Povezava do ankete: https://n1slovenija.1ka.si/raziskava-branosti
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!