Izkrivljena podoba sveta: zakaj so določene države prikazane povsem napačno

Grenlandija je zadnje čase v ospredju zanimanja svetovne javnosti zaradi odkritih tendenc ameriškega predsednika Donalda Trumpa, da jo priključi Združenim državam Amerike, predvsem zaradi njenega strateškega položaja.
Največji otok na svetu, večinoma prekrit z ledom in snegom, je zares ogromen. Z več kot dvema milijonoma kvadratnih kilometrov je njena površina več kot stokrat večja od površine Slovenije in večja od površine Ukrajine, Francije, Španije in Švedske skupaj.

Tudi če pogledamo na zemljevid sveta, je videti ogromna – veliko večja od ZDA, celo večja od Afrike.

Vendar če primerjamo resnične površine ZDA (9.833.520 kvadratnih kilometrov) ali Afrike (30.370.000 kvadratnih kilometrov), ugotovimo, da je vsaj 4-krat manjša od ZDA in kar 14-krat manjša od Afrike.

"Kriva" je projekcija

Zakaj je torej Grenlandija na zemljevidu videti tako velika? Točneje, na nekaterih zemljevidih.

Ko pomislimo na zemljevid (ali karto) sveta, imamo po navadi v mislih zemljevid sveta, kakršnega smo največkrat videli v šoli, učbenikih, atlasih in na spletu.

Štirioglata risbica celin z Evropo v osrednjem delu, levo Amerika, desno Azija, spodaj Afrika, v desnem kotu Avstralija, spodaj pa belo zaplato, ki predstavlja Antarktiko.

To je verjetno standardna podoba sveta, ki jo ima v glavi večina ljudi. A ta podoba je, kot še marsikatera druga, ki jo imamo o svetu, izkrivljena.
Če jo pogledamo podrobneje, vidimo, da države blizu severa (Kanada, Rusija in ne nazadnje Grenlandija) zavzemajo ogromne površine, medtem ko so države blizu ekvatorja videti precej drobne. Demokratična republika Kongo, ki je v resnici večja od Grenlandije, se na zemljevidu v primerjavi z njo zdi prav drobcena.

Razlog tiči v tem, kako upodabljamo Zemljo na ravnini, papirju ali ekranu.

Pravzaprav gre za matematični problem, kako krivo ploskev preslikamo na ravnino. Ta problem se je v praksi prestavil v kartografijo (izdelovanje zemljevidov), ko so kartografi poskušali zemeljsko oblo preslikati na list papirja.

Pri majhnih območjih to ni tako velika težava, saj se Zemlja na majhnih razdaljah zdi ravna, pri večjih pa je treba upoštevati njeno zaobljenost.
A ko poskušamo površino zaobljenega predmeta preslikati na ravno tako, da pri tem ohranimo vse razdalje, smeri in površine, se izkaže, da je to nemogoče.

Nobena karta namreč ne more hkrati pravilno prikazati oblik, velikosti, razdalj in smeri vseh krajev na Zemlji. Kar poskusite pomarančno ali jabolčno lupino izravnati tako, da je nikjer ne raztrgate ali zmečkate. Ne bo šlo.

Zato kartografi uporabljajo kartografske projekcije.

Mercatorjeva projekcija – najbolj znana

Slika z začetka članka je primer najbolj znane in najpogosteje uporabljane “Mercatorjeve projekcije”.
Ta projekcija nima nič opraviti z najboljšim sosedom, ampak gre za kartografsko projekcijo, ki jo je v 16. stoletju razvil flamski kartograf Gerardus Mercator.

Njegova karta je bila izjemno uporabna za pomorščake, saj omogoča enostavno risanje smeri plovbe kot ravnih črt in ne kot krivulj, kar v resnici so zaradi izbočene površine Zemlje.

Toda za to ceno popači velikosti dežel – bolj ko so oddaljene od ekvatorja, večje jih prikaže. Zakaj?

Na površini krogle (ki je eden od približkov Zemljine prave oblike), se poldnevniki v smeri severnega in južnega pola vedno bolj bližajo, dokler se v polu ne staknejo v točki.

Oblika trapezov, ki jih v resnici tvori mreža poldnevnikov in vzporednikov v smeri od ekvatorja proti poloma, na okrogli ploskvi tako postaja vedno ožja, dokler v bližini polov ne postanejo trikotniki.

Mercatorjeva projekcija ima vse poldnevnike ves čas vzporedne, mreža poldnevnikov in vzporednikov je mreža štirikotnikov.

Vsi vzporedniki se prikažejo v dolžini ekvatorja.

Posledica tega je, da se razdalje med dvema točkama proti severu in jugu na zemljevidu navidezno raztegnejo, stičišči poldnevnikov (severni in južni pol) pa se iz točke raztegneta v neskončno oddaljeno črto.

Končni učinek te projekcije je, da so površine blizu polov prikazane veliko večje, kot so v resnici.

Spodnji videoposnetek to lepo ilustrira:

Zato so skandinavske države pa tudi Rusija, Kanada in Grenlandija videti mnogo večje, medtem ko so ekvatorialne države, kot so Demokratična republika Kongo, Brazilija in Indonezija, prikazane precej manjše.
Popačenje površin v Mercatorjevi projekciji blizu ekvatorja je namreč veliko manjše.

Kako to popačenje deluje, si lahko pogledate tudi na spletni strani Thetruesize.com, kjer lahko posamezne države “zagrabite” in jih premikate po zemljevidu, vmes pa opazujete, kako se navidezno “krčijo” ali “raztegujejo”, če jih premikate proti severu (navzgor) ali jugu (navzdol).

Za primer smo vzeli že omenjeno primerjavo velikosti Grenlandije in DR Kongo. Na karti sveta se zdi Grenlandija veliko večja, če pa jo "premaknemo" proti jugu, naenkrat postane veliko manjša. Nasprotno pa, če DR Kongo premaknemo proti severu, postane veliko večja.

Ali kartografske iluzije vplivajo na našo predstavo sveta?

Popačenje zemljevidov pa ni le matematična ali kartografska zanimivost. Ima tudi psihološki in kulturni vpliv.

Primer: slika sveta v Mercatorjevi projekciji je tako močno vtisnjena v našo predstavo sveta, da bi mnogi potrebovali nekaj časa, preden bi prepoznali, da gre za zemljevid sveta že, če bi ga samo obrnili tako, da bi sever bil spodaj.

Ali pa to: lahko takoj prepoznate, kaj prikazuje spodnji zemljevid?

Mercatorjeva projekcija pa lahko sproži še en zavajajoč pogled na svet.
Ker so pri tej projekciji države globalnega severa prikazane kot večje, to lahko nehote ustvari občutek večje pomembnosti ali moči teh držav. Hkrati so mnoge države globalnega juga, prikazane kot manjše in s tem – v očeh gledalca – tudi manj pomembne.

So zemljevidi lahko "nepristranski"?

Prav slednji očitek o "pristranskosti" Mercatorjeve projekcije pa je konec 20. stoletja v geografski, pa tudi širši javnosti sprožila še ena projekcija, Gall-Petersova projekcija.

Leta 1973 jo je kot svojo inovacijo predstavil nemški zgodovinar Arno Peters.

Njegova projekcija ohranja sorazmerne površine, tako da so države na njej prikazane v velikostih, ki ustrezajo njihovi dejanski površini.

Ob predstavljanju svoje projekcije strokovni in širši javnosti je Peters večkrat poudaril, da gre za "pravičnejšo" alternativo Mercatorjevi, ki naj bi bila "evropocentrična" in "kolonialna", piše spletna stran, specializirana za geografijo, Ncesc.com.
Zaradi tega so nekateri Petersa obtožili, da uporablja kartografijo za politično propagando.

Mnogi strokovnjaki in laiki pa so njegovi projekciji oporekali tudi zato, ker močno popači oblike držav, zlasti tistih ob ekvatorju in polih, čeprav pravilno prikazuje površine.

To vodi do nenaravnega videza. Države so videti raztegnjene ali sploščene, kar zmanjšuje uporabnost zemljevida za navigacijo in splošno orientacijo.
Kmalu je postalo jasno, da je zelo podobna projekciji, ki jo je že leta 1855 predstavil škotski duhovnik James Gall. To je povzročilo obtožbe o plagiatorstvu in zmanjšalo Petersovo kredibilnost v strokovnih krogih, projekcija pa je dobila ime obeh.

Kljub kritikam pa je Gall-Petersova projekcija našla podporo pri nekaterih organizacijah, kot je Unesco, in jo še vedno na široko uporabljajo v britanskih učbenikih, je v knjigi "The Grid Book" (Knjiga mrež) zapisala profesorica iz ameriške Univerze Illinois Hannah B. Higgins.

Kako različne projekcije preoblikujejo podobo Zemlje, si lahko ogledate v spodnji objavi na družbenem omrežju X.

Tudi sicer na spletu najdete kar nekaj zemljevidov, ki svet prikazujejo v drugačnih projekcijah.

Eden, ki se avtorju tega članka zdi precej zabaven, je zemljevid sveta, kot bi ga narisale ribe ali kiti oziroma prebivalci oceanov in morij.

Drugi recimo prikazuje svet, kot bi ga mogoče narisali na Novi Zelandiji, če bi bila ta svetovna velesila.

Malo pa smo se z eno od interaktivnih izdelovalnic zemljevidov poigrali tudi mi in v “središče sveta” postavili Slovenijo.