Zakaj nekateri ljudje ne potrebujejo drugih, da bi bili srečni

Samota je pogosto napačno razumljena, ljudje, ki čas radi preživljajo sami, pa so pogosto predstavljeni kot čudaki, samotarski nergači ali celo kot nevarni posamezniki.

A v resnici mnogi preprosto uživajo v lastni družbi. Pravi samotarji niso osamljeni ali zagrenjeni - preprosto cenijo čas, ki ga preživijo sami, to pa jim predstavlja vir sprostitve, ne stiske, piše ameriški portal Psychology Today.

Raziskovalci so v zadnjih letih razvili različne lestvice za merjenje odnosa do samote. Ena od njih, "Desire for Being Alone" ("želja po biti sam", op. p.), meri, kako močno si nekdo želi preživljati čas brez drugih. Druga, "Fear of Being Single" ("strah pred samskostjo", op. p.), pa raziskuje, koliko ljudi skrbi misel, da bi ostali brez partnerja.

Pri meritvah je bila posebna pozornost namenjena tistim, ki jih samskost ne plaši - ti posamezniki so zanimivi zaradi svojih stabilnih osebnostnih lastnosti.

V raziskave so bili vključeni tako samski kot vezani ljudje različnih starosti. Rezultati so pokazali, da ljudje, ki jim samskost ne predstavlja težave, niso nevrotični, temveč bolj čustveno stabilni. Poleg tega izstopajo po odprtosti, vestnosti in prijaznosti, kar je popolnoma nasprotno pogostim stereotipom o samskih ljudeh.

Samotarji so redkeje osamljeni

Veliko ljudi domneva, da so samotarji nujno introvertirani. A raziskave so pokazale, da to ne drži nujno. Ljudje, ki jih samskost ne skrbi, so pogosto celo bolj ekstravertirani kot tisti, ki si partnerja močno želijo. Po drugi strani pa tisti, ki čas raje preživljajo sami, niso nujno manj ekstravertirani - so le manj družabni, kar pomeni, da bolj cenijo mir in tišino.

Poleg stabilne osebnosti so ti posamezniki tudi manj občutljivi na zavrnitve, njihova samopodoba pa ni odvisna od partnerskega statusa. Imajo nižjo potrebo po pripadnosti in so redkeje osamljeni ali depresivni. Vse to kaže na visoko stopnjo notranje trdnosti in osebne dovršenosti.

Zanimivo je tudi njihovo vedenje v ljubezenskih odnosih. Ne sklepajo zvez z vsakomer in imajo pri izbiri partnerjev višja pričakovanja. Če v razmerju niso zadovoljni, ga bodo končali prej kot tisti, ki jih je strah ostati sam. Zvez ne iščejo zato, da bi se izognili samskosti, temveč zato, ker si želijo kakovostne povezave.

Kljub vsem pozitivnim lastnostim pa družba do tovrstnih posameznikov pogosto nima razumevanja. Ljudje, ki svojo samskost sprejemajo kot zavestno izbiro, pogosto rušijo ustaljena prepričanja o tem, kaj naj bi si človek želel - zato jih drugi včasih ocenjujejo bolj negativno kot tiste, ki so samski proti svoji volji. Samskost kot izbira še vedno velja za nekaj nenavadnega.

A s časom in večjo družbeno odprtostjo se ti pogledi lahko spremenijo. Vse več ljudi odkrito sprejema samskost kot legitimen življenjski slog, poln osebne svobode in notranjega zadovoljstva. Takšni posamezniki niso "čudaki" - odlikujejo jih čustvena stabilnost, samostojnost in večja sreča, kot bi si predstavljala večina.