Menu Item
Otok Pag spominja na Lunino površino. Medtem pa se bližnji Lošinj baha z obilico zelenja. Zakaj?
Naša južna soseda se lahko pohvali s številnimi otoki.
Uradno je vseh “kopnih formacij” v hrvaškem morju 1.244. Te vključujejo 78 otokov, večjih od enega kvadratnega kilometra, 524 otočkov ter 642 čeri in grebenov.
Otoki pa se med seboj ne razlikujejo le po velikosti, pač pa tudi po barvi. Če ste se kdaj peljali po stari jadranski magistrali, ste morda opazili, kako sivi, skorajda koščeno beli so otoki, ki stojijo nasproti Velebita. Bolj proti jugu pa postajajo zeleni.
Barvo otokom seveda dajejo rastline. Glede na to, da je mediteranska klima blaga, v hladnejšem delu leta pa tudi precej vlažna, bi povsod pričakovali bujno rastje, a ni tako.
Otok Pag, na primer, je v nekaterih predelih popolnoma brez rastja in mnogi te predele primerjajo z Lunino površino. Pagu bližnji, Goli otok, s svojo srhljivo polpreteklo zgodovino, je prav tako srhljivo … no, gol.
Zakaj takšne razlike?
Na satelitski sliki lahko vidimo, kako se kamnita puščava (bela lisa) začne že na jugu Krka in nadaljuje preko Raba do Paga, ki je skoraj povsem bel. Vsi ti beli, kamniti predeli otokov imajo še eno skupno lastnost: skoraj vsi so blizu celine in le ozek kanal jih loči od celinske obale, vzdolž katere se kot nekakšen zid razteza gorska veriga Velebita.
Prav ta gorska veriga je “kriva”, da so otoki nasproti njej tako neporaščeni. Zakaj?
Morda ste že slišali za “senjsko burjo”. Gre za burjo, močan veter severne ali severovzhodne smeri, ki piha s celine proti morju. Kot piše spletni portal morski.hr, je najbolj značilna prav za področje pod Velebitom, še posebej za območje v bližini mesta Senj.
Močan, suh in turbulenten veter nastane, ko vetrovi, ki v velebitskem zaledju pihajo s severa in severovzhoda, pospešijo, ko preidejo nižje gorske prevale (najbolj znana so Senjska vrata) in se kot silovit slap spustijo navzdol proti morju.
Burja lahko piha več dni zapored, s prekinitvami tudi do tri tedne, doseže pa lahko tudi orkansko jakost – januarja 2017 je sunek burke, ki so ga izmerili pri paškem mostu, dosegel kar 216 kilometrov na uro. Takrat je nastal tudi spodnji posnetek, objavljen na YouTubu.
Burja seveda z lahkoto doseže tudi vse omenjene otoke, ki so od celine ločeni le z ozkim Velebitskim kanalom. Pri prehodu preko morja pa veter ustvarja tudi tako imenovani “morski dim”.
Gre za meglo kapljic morske vode, ki jih veter dviga in pobira iz razburkanega morja. Burja in morski dim tako bičata obale otokov, ki so obrnjeni proti celini. Kapljice morske vode, ki končajo svojo pot na otokih, pa se tam posušijo. Voda izpari ali pa jo vpije podlaga. Na njej pa ostaja tanek sloj fine soli.
Ta sloj je videti kot slana pri nas in ima posebno ime, “posolica“. Lahko se nabira na različnih površinah – zgradbah, listih, grmovju, deblih, kamenju. Če je burja močna, je lahko debela tudi nekaj centimetrov in predeli, ki so z njo pokriti, so lahko videti, kot da je na njih zapadel sneg, o čemer smo pisali tudi mi.
In če združite vse skupaj: močan veter in sol, skupaj s strmimi pobočji otokov, dobite okolje, ki je rastlinam in življenju nasploh zelo negostoljubno.
Tako na “mesečevih površinah” na Pagu in bližnjih otokih uspevajo le redke, najbolj trdovratne rastline ali pa še te ne. Svoje je svoj čas dodala tudi pretirana reja drobnice, ko so koze in ovce pojedle še tisto skromno rastlinje, ki je morda uspelo vzdržati.
Morda pa sta prav reja drobnice in krčenje gozdov primarna krivca za “goloto” otokov nasproti Velebita. Hrvaška Wikipedija namreč pove, da je bil Pag še v antični dobi bogat z gozdovi, zaradi česar so ga Rimljani imenovali “zlati otok”. Po podatkih, ki jih navaja, pa danes gozd pokriva le še manj kot 4 odstotke otoka. 86 odstotkov površine pa predstavljajo pašniki s skromnim rastlinjem, zaradi katerih je velik del otoka videti pust.
In najbolj zeleni hrvaški otoki?
Bolj ko se od Velebita pomikamo proti jugu, bolj zeleni so otoki nasproti celine.
Kateri so najbolj zeleni, je stvar debate. Kratek pogled po spletu pove, da se za najbolj zelenega razglaša otok Mljet, vendar pa si naziv očitno lastijo tudi otočani Pašmana in Korčule.
Klima na jugu Dalmacije je še veliko bolj blaga kot v severnem Jadranu, poleg tega pa so otoki dovolj veliki in oddaljeni od celine, da jih burja ne mikasti tako kot tiste na severu Jadrana.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje