Štiri leta po tem, ko je orožje na evropskih frontah utihnilo in je tretjina slovenskega ozemlja padla pod italijansko oblast, je na Istro in Primorsko začela pritiskati težka peta fašizma. Nasilnemu zatiranju in teptanju slovenskega jezika in kulture je sledilo ustvarjanje tajnih uporniških organizacij, med katerimi je najbolj poznan TIGR. Na nasilje so slovenski uporniki odgovorili z nasiljem, kar so plačali tudi z lastnimi življenji. Takšna je bila usoda štirih bazoviških junakov, ki veljajo za prve uporniške žrtve fašizma v Evropi. Stoletnice njihove smrti se bomo spomnili čez šest let, Marko Bidovec, potomec enega od usmrčenih, si želi, da bi sodbo fašističnega sodišča do takrat izničili. A potrebne volje slovenske države za ta korak že leta ni zaznati.
Uporniške akcije in nastajanje tajnih organizacij na zasedenem slovenskem in hrvaškem ozemlju so se začeli po obdobju represije fašističnega režima, ki je s požigom Narodnega doma, razpustitvijo slovenskih strank, društev in šol ter poitalijančevanjem priimkov Slovence in Hrvate silil v zlitje z italijanskim narodom. Najbolj znana uporniška organizacija TIGR je nastala leta 1927 na Nanosu. Kot kratica je nosila začetnice Trsta, Istre, Gorice in Reke, ki so po prvi svetovni vojni padli pod italijansko oblast.
V Gorici in Trstu sta se razvili dve veji te organizacije in delovali vsaka na svoj način. Goriška skupina je delovala v smeri ohranjanja slovenskega jezika in kulture, tržaška skupina, ki si je nadela ime Borba, pa je razmišljala tudi o oboroženih akcijah. Na prelomu leta 1930 je začela obsežno kampanjo terorističnih akcij, po napadih na Svetilnik zmage, požigih italijanskih vrtcev in šol ter napada na tiskarno fašističnega časopisa Il popolo di Trieste, v katerem je umrl novinar, so sledile množične aretacije. Po zaslišanjih, ki so jih pogosto spremljala mučenja, se je septembra v Trstu začelo sojenje pred posebnim fašističnim sodiščem.
Po hitrem sodnem postopku so Ferda Bidovca, Frana Marušiča, Zvonimirja Miloša in Alojza Valenčiča obsodili na smrt in jih 6. septembra ob 5.43 v okolici Bazovice ustrelili. Veljajo za prve antifašistične žrtve v Evropi. Da si po več kot 90 letih zaslužijo poklon Italije, izničenje sodbe in umik oznake teroristi, zatrjuje potomec enega od bazoviških junakov Marko Bidovec.
Ste potomec Ferda Bidovca, enega od štirih ustreljenih v Bazovici leta 1930. Kakšna je vaša sorodstvena vez z njim?
Rodbina izvira iz zadnje še dokazano slovenske vasi v Avstriji Šentvid ob Glini. Naš skupni prednik se je pred Bavarci umaknil na Gorenjsko v Zalog pri Goričah. Od tam so se nato razcepile tri rodbinske veje: ena je šla v Ljubljano, druga v Kranj, tretja veja, ki ji pripadava s Ferdom, pa v Žirovnico. Od tam sta moja praded Franc in njegov brat Ivan Bidovec leta 1896 kot mojster in preddelavec iz železarne Jesenice odšla uvajat okoliško prebivalstvo za delo v novoustanovljeni železarni v Škednju pri Trstu. Takrat se je priimek Bidovec prvič pojavil na Primorskem. Izvorno torej nismo primorskega rodu.
Fotografija Ferda Bidovca v knjigi Bazoviški spomenik avtorja Vekoslava Špangerja (Foto: Denis Sadiković/N1)
Ivan Bidovec je spoznal Antonio Vianello, ki je prihajala iz bogate beneške rodbine, in se kljub nasprotovanju njene družine z njo poročil ter imel deset otrok (med njimi je bil tudi Ferdo Bidovec, op. a.). Družina jo je zaradi nasprotovanja poroki razdedinila, Antonio in Ivan pa sta ob znanem Rusem mostu oziroma mostu Ponte rosso v Trstu odprla trgovino z mešanim blagom. S tem sta preživljala 12-člansko družino. Po aretaciji in usmrtitvi bazoviških junakov so preživeli le zaradi solidarnostnih nakupov kmetov s kraškega roba, saj so meščani italijanskega rodu trgovino bojkotirali.
Ferdo Bidovec je bratranec mojega starega očeta. Skupaj sta se v Žirovnici igrala med počitnicami. Kljub temu da je bil mlajši tako od mojega starega očeta kot tudi od drugih fantov, ki so se igrali z njima, jih je že takrat razporejal, ko so igrali nogomet. Že takrat je imel to uporništvo v sebi.
Že takrat je torej prevzemal strateško vlogo. Je imel tako vodstveno vlogo tudi v organizaciji TIGR oziroma v skupini Borba med uporom na Primorskem?
Ja, bil je v glavnem odboru tajne organizacije Borba in vodja ene od štirih srenj. Ob Marušiču, Valenčiču, pred tem DraguŽerjalu in kasneje ob Vekoslavu Špangerju.
To je bila tudi ožja skupina, ki je leta 1930 …
Tako. Sestavljali so jo Zvonimir Miloš, Fran Marušič, Alojz Valenčič in naš Ferdo. Pravzaprav vsi ustreljeni. Skupaj z njimi štejem za žrtev 1. tržaškega procesa tudi Antona Gropajca, ki je 30. junija 1930 v ječi Regina Coeli v Rimu storil samomor s skokom skozi okno iz 3. nadstropja zapora.
Kaj je bilo posebno fašistično sodišče?
Posebno sodišče za obrambo države je fašistični režim ustanovil konec leta 1926 in mu dal pristojnost za razsodbe v primerih dejanj proti državi in režimu. Sodišče je delovalo po pravilih vojaškega kazenskega zakonika, proti njenim razsodbam pa se ni bilo mogoče pritožiti. Sodišče, ki ga imenujejo tudi kot posebno fašistično sodišče, je lahko izreklo tudi smrtno kazen. Te septembra 1930, ko so na smrt obsodili bazoviške junake, takratna italijanska kazenska zakonodaja ni predvidevala, pojasnjuje tržaški pravnik Peter Močnik. “Jasno je, da je bil to poseben postopek, ustvarjen iz političnih razlogov, da bi ustrahovali ljudi,” doda in izposatvi, da so najhujše kazni prejeli prav Slovenci in Hrvati. “Posebno fašistično sodišče je odredilo 77 smrtnih obsodb. Izvršilo jih je 62, od tega je bilo 35 Slovencev ali Hrvatov, ki so pod italijansko oblast prešli po prvi svetovni vojni,” navede Močnik.
Se pravi vse žrtve 1. tržaškega procesa.
Ja. Žrtve in obsojeni na dolgoletne zaporne kazni. Njihov soobsojenec, ki je leta 1965 v samozaložbi izdal knjigo Bazoviški spomenik, Vekoslav Španger, je bil obsojen na 30 let strogega zapora.
Kakšno vlogo je imel vaš prednik leta 1930, ko so se začele te tigrovske akcije?
Intenzivne akcije so začeli po tajnem sestanku v začetku novembra 1929 na Razklanem hribu v zaledju Trsta. Ena od glavnih značilnosti so bili požigi potujčevalnic slovenskih primorskih otrok, torej vrtcev in šol. 6. januarja 1930 so na rojstni dan italijanskega prestolonaslednika izvedli napad na Svetilnik zmage v Trstu. Z minimalno količino razstreliva so povzročili minimalne zunanje poškodbe. 10. februarja 1930 pa so napadli tiskarno fašističnega časopisa Il popolo di Trieste, ki je zlival ves bes in žolč po Slovencih in Hrvatih in je bil samo lokalni izvod 2rimskega fašističnega časopisa Il popolo d’Italia.
Ferdo in Zvonimir Miloš sta zvečer z mislijo, da najverjetneje v tiskarni ne bo nikogar več, podtaknila razstrelivo pod tiskarski stroj. Žal je bil za steno v sosednjem uredništvu novinar Guido Neri, ki je za posledicami eksplozije in zrušitve stene čez tri ali štiri dni umrl v bolnišnici.
Potem sta sledila sojenje na posebnem sodišču in streljanje 6. septembra 1930. Kakšni so vaši občutki ob vsakoletnih obletnicah, proslavah, komemoracijah? Kakšne občutke doživljate takrat?
Mešane. Ponos, hvaležnost rojakom v Italiji in vsem Primorcem ter žal vse preredkim ostalim Slovencem, ki pridejo na našo sveto bazoviško gmajno, prepojeno s krvjo prvih antifašistov v Evropi. Mešane tudi zato, ker z redkimi izjemami tam ni demokratičnega dela Italijanov po jeziku in kulturi, čeprav se deklarirajo za demokrate in protifašiste tudi v notranjepolitičnem miljeju Italije. Tu je ena redkih združitvenih točk slovenske nacije, kjer ni pomembno, ali si naš ali vaš, lev, desen, kakršenkoli že. Tu nas narodni trpini povežejo in združijo vsaj za tisti dan, ko se odvije ta svečana komemoracija.
Ta vedno poteka prvo nedeljo po ustrelitvi. Tako se je že julija 1945 odločil odbor, ko se je morala jugoslovanska armada umakniti iz Trsta. Na mestu ustrelitve so jim postavili spomenik, čudovit monolit iz kraškega kamna, kamor so vklesani štirje priimki. Enostaven, pa sporočilno toliko močnejši. Ta naša kraška gmajna bi morala biti opozorilo in vodilo nam, malo starejšim, in opomin mlajšim generacijam, ki stopajo v odraslost in bodo prevzele naše prizadevanje. Upam, da bodo z dejanji in v srcu bolj spodbudili in na višjo raven dvignili narodno zavest. Ta nam dramatično upada.
Vidi se, da vam tematika veliko pomeni, kljub neki časovni oddaljenosti. Ustanovili ste Fundacijo bazoviški junaki, poleg publikacij in spominskih artefaktov, kot so znamke …
… in spominska kuverta ob 90. obletnici ustrelitve. Sem tudi idejni oče igranega dokumentarca Streli v Bazovici.
Tako. Poleg tega si najbolj prizadevate za sodno rehabilitacijo ustreljenih ob 1. tržaškem procesu. Zakaj je ta tematika, še posebej sodna rehabilitacija, tako pomembna za vas?
Iz več razlogov. Že 45 let, se pravi v suvereni Sloveniji in še prej v skupni Jugoslaviji, si prizadevam za sodno rehabilitacijo. Sebe in druge presojam samo po dejanjih in ne po besedah, še manj pa po praznih obljubah. Vsa leta sem poslušal samo obljube, kljub temu da sem bil sprejet pri vseh dosedanjih predsednikih razen pri trenutni predsednici, kamor se nam ne uspe prebiti na kratek spoznavni pogovor. Bil sem tudi pri več predsednikih vlad, zunanjih ministrih samostojne Slovenije. Vedno so nas, sorodnike, sicer zelo vljudno, vendar z besedno votlo nevsebino odpravljali. Ko je marca 2019 prišel odgovor od takratnega predsednika Boruta Pahorja, da za postopek sodne rehabilitacije ne bi bilo dobro, če ga seznanjamo s podrobnostmi, sem bil prisiljen ustanoviti fundacijo.
Iskal sem in našel sorodnike Frana Marušiča in jih vključil v fundacijo. Žal kljub široko poznanemu priimku Valenčič nismo našli nikogar iz njegovega neposrednega sorodstva. Malo ljudi pa ve, da Zvonimir Miloš ni bil Slovenec, ampak je bil Hrvat, rojen v okolici Reke. Njegov oče je v Trstu dobil delo in tam se je Zvonimir začel družiti z našimi fanti.
Kakšen je postopek rehabilitacije in zakaj ima slovenska država pomembno vlogo?
Pregled sodbe, ki jo je posebno fašistično sodišče izreklo na 1. tržaškem procesu, bi bil mogoč v skladu z zakonom iz leta 1944, ki so ga ob osvoboditvi Italije vsilili zavezniki, pojasnjuje tržaški odvetnik Peter Močnik. “Zakon omogoča direktno izničenje sodb posebnega fašističnega sodišča, če je bila ta izdana osebam, ki so se uprle fašizmu,” oriše. Najprej mora predlog za pregled in izničenje sodbe na kasacijsko (vrhovno) sodišče podati višji vojaški tožilec, nato pa sledi odločanje sodišča, pojasni Močnik.
V Italiji so izvedli več takšnih postopkov, med drugim pa so na tak način izničili tudi sodbo na 2. tržaškem procesu. Posebno fašistično sodišče je leta 1941 drugič prišlo v Trst in na smrt zaradi vohunstva in terorizma obsodilo tigrovce Viktorja Bobka, Simona Kosa, Ivana Ivančiča, Ivana Vadnala in komunista Pinka Tomažiča. Peterico so dan po obsodbi ustrelili na Opčinah.
Spominska kuverta, znamka in žig ob 90. obletnici usmrtitve bazoviških junakov (Foto: Denis Sadiković/N1)
Pomembno vlogo, da se zakon uporabi in sodni postopek začne, pa igra tudi slovenski državni vrh. “Če bi sorodniki usmrčenih sami pisali višjemu vojaškemu tožilcu, bo ta pobudo spravil v predal in ta bo tam ostala,” pove odvetnik in izpostavi, da bi morali to temo na mizo ob srečanjih z italijanskimi kolegi dati slovenski državniki. “Potem lahko sorodniki vložijo prošnjo na tožilca, a pot je v tem primeru odprta,” doda.
Tigrovci so, kot ste rekli, izvajali napade na vrtce in šole …
Ker so bile potujčevalnice najmlajših.
Marsikdo bi to razumel kot resno dejanje terorizma in ogrožanje otrok. Zakaj po vašem mnenju niso teroristi in bi si zaslužili sodno rehabilitacijo?
Prvi, ki je bil terorist v odnosu do Primorcev in Hrvatov v Istri, je bila država Italija, torej je šlo za državni terorizem. Prepoved vsega hrvaškega in slovenskega v šolah, v cerkvi, na ulici, na sodišču. Pa aretacije, preganjanje, konfinacije, mučenje in zastrupljanje s strojnim in ricinusovim oljem. Šele na vse to so se naši uprli. Ko omenjate napade na vrtce in šole: ja, res so odgovorili z nasiljem. Toda vedno ponoči, ko so bili ti objekti prazni, prav zato, da so se izogibali človeškim žrtvam. Žal je bil Guido Neri tistega večera še v tiskarni in je bil žrtev, ampak … Štirikrat se je morala omočiti s krvjo junakov kraška gmajna v Bazovici zaradi posledične smrti tega novinarja fašističnega časopisa.
Prej ste povedali, da ste srečevali in pisali predsednikom vlad, predsednikom države, diplomatom in zunanjim ministrom. Se je na področju sodne rehabilitacije bazoviških junakov kaj premaknilo? Kakšen je odnos slovenske države do tega?
Sprejem vljuden, od premika pa se je zgodil le premik zraka na tistem sestanku.
Tematika je seveda občutljiva tudi v luči medsosedskih odnosov, ki se gradijo z Italijo. Hkrati pa je treba iz pietete in spomina do zgodovine, ki lahko marsikaj nauči, žrtve vseh totalitarizmov spoštovati. Kako uskladiti oboje: doseči priznanje Italije ter spomin in poklon bazoviškim junakom, tudi sodno rehabilitacijo, in hkrati v diplomatskih akcijah ne izpasti rušilno? Kako poskrbeti za spoštovanje zgodovinskega spomina in ohranjanje dobrih sosedskih odnosov?
Enostavno in zelo težavno. Običajni ljudje kljub različnim pogledom med seboj zdaleč nismo tako sprti in skregani, kot je to v politiki in diplomaciji. Če so “brava gente” oziroma dobri ljudje, kot brez vsakršnih zadržkov sami sebe poimenujejo, naj to dokažejo drugače kot ob podelitvi častnih doktoratov italijanskemu predsedniku Sergiu Mattarelli in bivšemu predsedniku Pahorju na univerzi v Trstu.
Pokazali so samo fotografijo njunega poklona pred fojbo v Bazovici. Poudarjam, da je ta fojba lažna in lažniva. (Poročilo zaveznikov, ki so fojbo po umiku partizanov preiskali, navaja najdbo posmrtnih ostankov 150 ljudi, med katerimi so en civilist in nemški vojaki, op. a.). V italijanski medijski krajini ni niti ene same fotografije poklona njihovega predsednika Mattarelle pred spomenikom našim fantom. Italijanska tiskovna agencija Ansa ni objavila niti črke, da je bil njihov predsednik pred našim spomenikom v Bazovici. Toliko o dobrih ljudeh.
Kako ste vi razumeli ta skupni poklon? Veliko ljudi je v tem videlo spravo in pomiritev, marsikdo je bil tudi kritičen.
Sodim med te druge. Toliko bolj, ker sem poznal zavezniški dokument (o preiskavi fojbe v Bazovici, op. a.) in ker sem vedel, da ga ima tudi predsednik Pahor. Najmanj dva narodnozavedna Primorca sta mu ga posredovala. Teh dokumentov se nihče ne dotakne, žal tudi slovenski zgodovinarji premalo, da bi ozaveščali slovensko javnost in nastavljali ogledalo slovenski politiki in sosedom Italijanom.
Sergio Mattarella in Borut Pahor pred spomenikom bazoviškim junakom (Foto: Žiga Živulović jr./Bobo)
Čez šest let bo od 1. tržaškega procesa in smrti četverice minilo sto let. Kaj upate, da se bo do takrat zgodilo, in kaj si želite, da se do takrat zgodi?
Če so častni, narodnozavedni in ponosni na domovino Slovenijo, naj besede aktualne oblasti postanejo dejanja. Torej da bodo, če ne bo šlo po tihi diplomatski poti, glasno izpostavili to, kar je 30. maja predsednica vlade Italije Giorgia Meloni priznala in povedala ob 100. obletnici ugrabitve in usmrtitve Giacoma Matteottija. Da to, kar je izrazila, kako je imel pravico do svojega videnja, svojega pogleda in mišljenja … če ga priznava Matteottiju, pričakujem, da ga bodo Italija, italijanska vlada in predsednik Mattarella priznali tudi našim štirim.
In da bodo prek predsednika Mattarelle in vojaškega tožilstva na kasacijsko sodišče vložili predlog, da se izniči žaljiva in krivična sodba iz 5. septembra 1930. Manj kot šest ur po izrečeni sodbi so s kar 56 kroglami na zasužnjeno primorsko zemljo omahnila štiri trupla naših narodnih junakov. To naj naredita slovenska politika in diplomacija. Časa zmanjkuje, samo še šest let je do stoletnice.
Menu Item
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje