Dan spomina na žrtve fojb in eksodus, ki ga obeležujejo v Italiji, vedno s seboj prinese nemir. Italijanski politiki na spominskih slovesnostih z ostrimi izjavami, v katerih pogosto izpustijo zgodovinski kontekst fašizma in druge svetovne vojne, vsakič znova odpirajo rane, ki jih je v skupnem primorskem prostoru povzročilo burno 20. stoletje. Ob glasnem rohnenju s slavnostnih govornic pa zgodovinska dognanja in ugotovitve ostajajo spregledani. "Zgodovina ni lahka. Je kompleksna in v njej ne moremo iskati samo tega, kar želimo dobiti," pravi eden od dveh zgodovinarjev, ki za N1 pojasnjujeta povojno dogajanje na Primorskem, v Furlaniji - Julijski krajini in Istri.
V Italiji so pred enim tednom obeleževali dan spomina na žrtve fojb in eksodus iz Istre, z Reke in iz Dalmacije. Praznik so kot običajno pospremile komemoracije po državi in osrednja slovesnost v spominskem parku v Bazovici. Tokratne slovesnosti se je prvič v zgodovini udeležil tudi vodja italijanske vlade. Praznovanje in spominjanje vsako leto spremljajo izjave, ki poenostavljajo kompleksno dogajanje v skupnem primorskem prostoru in iz zgodovine jemljejo tisto, kar določeni politični opciji najbolj ustreza.
Po navadi se zaplete že pri številu umrlih, njihovi identiteti in vlogi. Zgodovinar s tržaške univerze dr. Raoul Pupo pojasnjuje, da se kot žrtve fojb poleg ljudi, ki so jih jugoslovanski partizani pobili in zmetali v kraške jame in opuščene rudniške jaške oziroma fojbe, pogosto simbolično označuje vse, ki so umrli in izginili na poti v jugoslovanska taborišča ali med zaprtjem.
Nasilje nad vojaki in prebivalstvom na Goriškem, Tržaškem, v Istri in Dalmaciji je potekalo v dveh valih. Kot pravi zgodovinar z mariborske univerze dr. Gorazd Bajc, se je prvi del zgodil ob kapitulaciji Italije v Istri po 8. septembru 1943. Takrat so predvsem v hrvaški Istri pobili nekatere sodelavce fašistov in ljudi, ki so jih obtožili sodelovanja. Nasilje je trajalo do prihoda nemške vojske. Drugi del nasilja, ki je zajel tudi Goriško in Tržaško, se je odvil po osvoboditvi primorja maja 1945 in je najbolj intenzivno trajal do umika partizanov iz Trsta junija istega leta.
Zaradi vseh oblik nasilja jugoslovanskih oblasti je po Bajčevih navedbah na Tržaškem umrl 601 človek, na Goriškem 901 ter v Istri in na Reki 670. “Te ocene umorjenih niso definitivne in so verjetno nekoliko nižje od realnih. Zato je skupna ocena, da je zaradi vsega nasilja jugoslovanskih oblasti na celotnem območju umrlo od 3.000 do 3.500 ljudi,” še doda slovenski zgodovinar. Tržaški profesor medtem poudarja, da se najvišje skupne ocene žrtev postavljajo pri 4.000 osebah, vendar opozarja, da je tu možnost napake velika.
Med pobitimi niso bili samo italijanski prebivalci Primorske, čeprav so bili ti, kot pravi italijanski zgodovinar, v večini. “Žrtve v Istri so bile vse italijanske narodnosti. Drugod so v nekaterih fojbah z veliko verjetnostjo pristali tudi Neitalijani, ki so nasprotovali komunistom in partizanom,” doda Raoul Pupo. Po oceni dr. Bajca sta bili dve tretjini pobitih Italijanov, preostali so bili drugih narodnosti. “Med njimi je bilo nekaj domobrancev, pa tudi nemških vojakov,” našteva sogovornik. Večina umrlih je bila vojakov ter drugih pripadnikov raznih vojaških in policijskih enot.
Zavezniška odkritja v Bazovici: nemški vojaki, orožje, konjska trupla in en civilist
Ob fojbah in eksodusu se omenja tudi Bazovica, v kateri se vsako leto ob tamkajšnjem rudniškem jašku zbirajo na spominskih slovesnostih. Ob govorih o ogromnih številkah pobitih Italijanov pa se zanemarjajo ugotovitve zavezniške vojske, ki je bazoviško fojbo pregledala po umiku partizanov junija 1945. “V njej so izkopali posmrtne ostanke 150 ljudi, ostanke konjev, orožja in drug material. Ugotovili so, da gre za nemške vojake in enega civilista. Tako beremo v zavezniškem poročilu iz začetka decembra 1945, ki ga hranijo v ameriškem arhivu,” navaja Gorazd Bajc. “Na podlagi angloameriških dokumentov ne moremo reči, da se je tam zgodilo to, kar prevladujoča retorika ves čas ponavlja,” še doda.
Spomenik žrtvam povojnih pobojev v Bazovici (Foto: Žiga Živulović jr./BOBO)
Partizanske enote so ob prihodu v primorje 1945 veliko tamkajšnjih prebivalcev aretirale. Profesor Pupo ocenjuje, da je bilo skupno aretiranih 12.000 do 15.000 ljudi. Po besedah dr. Bajca so jih dobršen del po določenem času izpustili, 3.500 pa odpeljali v taborišča za vojne ujetnike v notranjosti Jugoslavije. Večina jih je pristala v Dolu pri Borovnici v okolici Ljubljane, kjer so nekateri tudi umrli. Veliko zmede so povzročale tudi nepopolne evidence. Po besedah zgodovinarja z mariborske univerze so zavezniki v dokumentih opozarjali, da ob repatriaciji marsikaterega zapornika niso registrirali. Po drugi strani jugoslovanske oblasti podatkov o zapornikih in žrtvah niso delile z njihovimi svojci. “V Jugoslaviji o tem niso radi govorili, ker so imeli problem s številčnejšimi povojnimi poboji nad svojim prebivalstvom. S tem so nehote dopustili, da so se v Italiji močno razpihnile govorice, pravega odziva na to pa ni bilo,” komentira sogovornik.
Novice in govorice o nasilju jugoslovanske strani so sprožile množično odhajanje italijanskega prebivalstva z območij, ki so kasneje prešla pod jugoslovansko upravo. Kot navaja poročilo slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije, ki so ga strokovnjaki z obeh strani meje objavili leta 2000, je s slovenskega dela Primorske odšlo več kot 27 tisoč ljudi, iz hrvaške Istre in Dalmacije pa med 200 in 300 tisoč ljudi. Odseljevanje se je zaradi strahu začelo že po prvih pobojih v Istri leta 1943, nadaljevalo pa se je tudi po koncu vojne. Ezuli, kot so begunce poimenovali v Italiji, so se razselili po vsej Italiji. “Večina je zatočišče poiskala čim dlje stran od jugoslovanske meje,” eksodus opiše tržaški zgodovinar Pupo.
Na italijanskem škornju jih je pričakala težka povojna realnost razdejane države in milijonov ljudi brez bivališč. Zaradi tega so, tako naš sogovornik, ezuli zatočišče našli tudi v krajih z zelo slabimi razmerami. “Sprejeli so jih zelo različno. Ponekod so zanje poskrbeli solidarnostni programi javnih, zasebnih in verskih ustanov, drugod pa so doživeli sovražne odnose. Z ene strani so jih zaradi ideoloških razlogov sovražili komunisti, z druge strani pa so jih zavračali kot tujce,” stanje oriše dr. Pupo. Nekoliko lažja je bila kasnejša selitev Italijanov iz cone B Svobodnega tržaškega ozemlja (slovenska in hrvaška Istra), ki so se večinoma preselili na območje Trsta in Gorice, ko je že pripadalo Italiji.
Vlak spomina, ki od 10. februarja kroži po Italiji (Foto: PROFIMEDIA)
Zamere, etnično čiščenje ali državno nasilje?
Kako torej poskušati razumeti povojno nasilje v slovensko-italijanskem prostoru? Je šlo za odgovor na poitalijančevanje priimkov, uničevanje narodne identitete, vsiljevanje italijanščine ter zapiranje in pobijanje motečih elementov pod fašističnim režimom? Ali pa so povojni poboji etnično čiščenje italijanskega prebivalstva, kot lahko večkrat slišimo s slavnostnih govornic? Tržaški zgodovinar Pupo pojasnjuje, da so bili poboji del razširjenih nasilnih praks, ki jih je najprej izvajalo partizansko gibanje, nato pa prek politične policije jugoslovanska država. “Šlo je za državno nasilje, ki je delovalo v skladu z represivnim načrtom, katerega cilj je bil uničiti italijansko oblast in jo nadomestiti z novo oblastjo. Pri tem je seveda vlogo imela tudi zamera, ki se je nakopičila zaradi fašističnega zatiranja in nasilja,” oriše italijanski zgodovinar.
Izseljevanje je bilo po njegovi oceni posledica jugoslovanske politike na tem ozemlju, ki je Italijanom povzročila ekonomske, socialne in predvsem identitetne težave. Jugoslavija od vsega začetka ni imela v načrtu popolne odprave italijanske komponente in je, kot pravi Raoul Pupo, želela obdržati delavski razred, revne kmete ter nekaj zaupanja vrednih intelektualcev. “Načini za dosego tega cilja so kmalu povzročili, da so postali do jugoslovanske oblasti sovražni tudi slednji,” sklene.
Da so izjave o etničnih čistkah ali genocidu pretirane, meni dr. Bajc, ki pa opozarja, da so jugoslovanske oblasti posredno dovolile nasilje. “V taborišču v Borovnici so denimo za šefa postavili nekoga, ki so mu okupatorji med vojno masakrirali družino in se je nato kruto znašal nad ujetniki. Oblasti so zelo verjetno vedele, koga so nastavile za vodjo,” razloži slovenski zgodovinar.
Interpretacija povojnih dogodkov na skupnem primorskem prostoru je zelo polemična, a Bajc opozarja na ohranjanje spoštovanja do umrlih. “Ni resnega zgodovinskega dela, ki bi pomen fojb pomanjševalo, vendar pa nekateri številke močno napihujejo,” pojasni. Kot pravi, je žal v celotni obravnavi fojb zelo malo preciznosti in nedvoumnih zapisov. “Ker je zadeva tako žgoča in ker je treba zaradi pietete do umrlih to raziskati čim bolj objektivno, je treba tako tudi komunicirati. Če določenih zadev nimamo pojasnjenih, je treba to povedati. Zgodovina ni lahka. Je kompleksna in v njej ne moremo iskati samo tega, kar želimo dobiti,” zaključi Gorazd Bajc.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje