Rudi Bučar: Krojila nas je trda zgodovina, zato smo takšni, kot smo

V nekem trenutku je Rudi Bučar najin pogovor prekinil, da bi me vprašal, od kod prihajam. Ko sem pojasnila, da s Koroške in da tega niti ne skrivam, saj narečje ohranjam, je skoraj vzkliknil od navdušenja, da je "tako edino prav". Pogovor je za nekaj trenutkov zašel z začrtane poti, a v njem je Rudi kar žarel zaradi ljubezni, ki jih čuti do raznolikosti slovenskega jezika in njegovih narečij.

Najmočnejša je seveda njegova ljubezen do Istre, ki žari iz vseh njegovih pesmi, iz vseh njegovih besed. Vedno delček nje vzame s sabo, pravi.

Debata je tekla o novem albumu KAMEN TRN BRIN, ki ga bo predstavil 6. oktobra v Cankarjevem domu v prav posebni ediciji Izštekanih, o ljubezni do gora, ki se je razvila kljub odraščanju na nadmorski višini nič, o glasbenih sodelovanjih, festivalih, pa tudi o tem, kako se izziv lahko razvije v način življenja.

Kdaj ste se začeli zanimati za glasbeno izročilo Istre? Ni veliko mladih, ki jih zanima tisto, kar je bilo nekoč, tudi ni čisto vsakdanje, da se borijo za ohranjanje tega, kar je bilo. Ste se takšni pač rodili ali je kdo od bližnjih pomembno vplival na vas?

Na neki način mi je bilo petje položeno v zibelko. Po mamini strani je bilo to istrsko ljudsko petje, po očetovi pa vseslovensko. V mojem otroštvu smo vedno peli, pa naj je šlo za 'fešto', potovanje ali navaden sprehod. V srednji šoli sem bil zaprisežen roker, s skupino Spirits smo izdali ploščo z naslovom Zemljin krik. Ko smo se s to zasedbo razšli, sem začel poslušati kantavtorje - od balkanskih do italijanskih, ameriških in slovenskih. Ta zvok se mi je močno vsadil v dušo in želel sem si, da bi tudi sam posnel ploščo, ki bi imela zvok, značilen za Istro. Nastala je plošča Kapot in od takrat naprej sem zvest Istri. Vsakič, ko ustvarim ploščo, vzamem del Istre s sabo, pa naj gre za predrugačene ljudske komade ali pa za avtorske.

Pred več kot 15 leti ste začeli hoditi na slovenske glasbene festivale. Milenijcem se je v spomin verjetno kar vtisnil vaš duet z Alyo na Emi, za Aniko Horvat ste napisali zmagovalno Samo ti, Naj traja je dobila nagrado žirije za najboljšo skladbo, tudi pesem Ti, leta 2014 ste zmagali na Melodijah morja in sonca … Kaj so vam kot izvajalcu dali vsi ti festivali? So dobri predvsem kot odskočna deska ali v vseh fazah glasbenikove kariere?

Vedno, ko sem se udeležil kakega festivala, je bil moj prvoten motiv, da predstavim novo skladbo. Še danes imam te skladbe s festivalov v svojem repertoarju in za njimi stojim.

Ali mislite, da lahko mladi perspektivni glasbeniki uspejo tudi brez pomoči festivalov?

Načinov, kako začeti, je veliko - eden izmed teh so festivali. Sam sem ustvarjal že pred festivali, ampak na ta način sem želel opozoriti nase, na svoje skladbe. Včasih je 'ratalo', včasih pač ne. Festivali so lahko odskočna deska, ni pa to edina pot. Veliko mojih glasbenih kolegov je postopalo drugače. Sem pa vedno želel dati poudarek pretežno na muziko. Zdaj se že vrsto let nisem udeležil nobenega, saj po tem ne čutim potrebe/želje.

Če bi morali svojo glasbo opisati nekomu, ki za vas še nikoli ni slišal, ampak brez omembe žanrov, katere tri besede bi uporabili?

Ali lahko samo eno besedo?

Lahko, ni pravil.

Barve (nasmeh).

Ali pri svojem ustvarjanju bolj prisegate na trenutni navdih, ali ste človek discipline, ki se usede in piše? Kako se spopadate s trenutki, ko navdiha ni?

Nisem tako discipliniran, čeprav znam biti tudi to. Načeloma se prepuščam navdihu. Z leti pa sem se naučil, da se ne obremenjujem, ko navdiha ni. Ko sem bil še rosno mlad, sem včasih dobil “preganjavico”, če dlje časa nisem nič napisal. V tem obdobju nimam več teh težav, ko pride navdih, se mu preprosto predam. Trenutno ustvarjam za vokalno moško zasedbo in pišem dve skladbi hkrati. Navdih torej lahko vsebuje več skladb. Verjetno se da navdih tudi izzvati, ampak mislim, da je tisto pravo, ko se prepustiš.

Kdaj je skladba po vašem osebnem okusu res dobra? Kateri kriteriji morajo biti izpolnjeni?

Kadar me premakne, ko začutim, da je to to. Ampak to je še vedno subjektivno mnenje. Blizu mi je to, kar pravi Josipa Lisac. Da ne obstaja dobra ali slaba glasba, ampak – ali glasba je ali pa je ni.

Pogosto sodelujete z drugimi zasedbami in glasbeniki. Kaj vam je všeč pri ustvarjanju in izvajanju v skupini? Ali kdaj začutite tudi nujo, da bi bili nekaj časa samo vi, ali si tega sploh ne znate predstavljati?

In eno in drugo mi je zelo všeč. Tudi sam veliko nastopam, rad pa seveda sodelujem z drugimi glasbeniki. Ta menjava izkušenj, ta skupek energij, ki nastane … To je edinstveno. Seveda ne ‘paše’ vsak z vsakim, po navadi gre za sodelovanje z ljudmi, ki razmišljajo podobno kot ti in gojijo ljubezen do podobne glasbe.

Vašim oboževalcem so verjetno zelo poznani tudi vaši koncerti s Hamom (Matevžem Šaleharjem, op. a.). Na teh nastopih se zelo čuti vajino prijateljstvo, vsak prinese nekaj novega in predvsem veliko smeha. Kaj je recept za to sproščenost na odru?

Verjetno je prav to, da se z določenimi ljudmi bolj ujameš kot z drugimi. Ko se z nekom najdeš v tako veliki meri, je to božansko. S Hamom se tudi sicer zelo ‘štekava’. Imava skupen štos, tako v življenju kot v muziki.

Oktobra bo izšel album KAMEN TRN BRIN – kaj bomo lahko slišali na njem? Bodo na njem kakšna sodelovanja ali je to samo Rudijev album? Prebrala sem, da boste nekaj pesmim “nadeli nov plašč”.

Nekatere pesmi so avtorske, nekatere so ljudske istrske, s seboj pa sem vzel tudi tri priredbe – Ljubezen Marka Breclja, Nerodno pesem Tomaža Pengova in Je mimo leto skupine Čedahuči. Te pesmi sem predrugačil in jih vzel za svoje.

V Cankarjevem domu bo 6. oktobra vaš koncert, na katerem boste predstavili album, hkrati pa bodo to tudi Izštekani Vala 202 in Jureta Longyke, ki se bodo prvič preselili v dvorano. Kaj lahko pričakujemo in kdo si je zamislil ta projekt?

V prvi vrsti bom predstavil novo ploščo, a slišale se bodo tudi skladbe iz železnega repertoarja. Do tega je sicer prišlo čisto slučajno. Veliko sem razmišljal, kje v Ljubljani bi predstavil album, in ugotovil, da je zanimivih ‘placev’ veliko. Nato sem govoril z Longyko, ki je že razmišljal o tem, da bi lahko Izštekane ob določenih priložnostih preselili v Cankarjev dom. To se doslej še ni zgodilo, zato sem zelo počaščen, da lahko pri tem sodelujem. In da sem poskusni zajček (smeh).

Istro s sabo nosite povsod, tudi na novem albumu bo zelo prisotna. Kako bi opisali Istrane v nekaj besedah?

Srčni, trmasti, posebni (tišina). In trdoživi.

Zakaj mislite, da ste postali takšni – srčni, trmasti, posebni, trdoživi?

Zagotovo nas je krojila trda zgodovina. Da smo preživeli vse možne režime, mehko in trdo roko. Zato smo trdoživi, zato smo takšni, kot smo.

Slišala sem, da ste velik ljubitelj hribov. Doma ste iz koncev, ki so na nadmorski višini nič – od kod torej ljubezen do višav?

Ljubezen do hribov izvira iz otroštva. Moj nono je delal na Elektro Koper, to podjetje pa je imelo apartmaje v Bovcu. Tja sem hodil vsako leto, potem pa smo šli na izlet na Krnska jezera, do slapa Virje … Skozi puberteto in še pozneje v hribe nisem kaj dosti zahajal, nato pa me je pred petimi, šestimi leti močno zagrabilo. Zdaj tedensko skočim na kak hrib. Poleti so to Karavanke, Kamniško-Savinjske Alpe in Julijci, pozimi pa bližnji primorsko-notranjski hribi.

Kateri je bil najvišji vrh, ki ste ga osvojili?

Pravzaprav niti ne vem (premor). Mogoče Mangart? Tega smo naredili z vseh smeri. Ni pa nujno, da je najvišji vrh najtežji. Na Triglavu še nisem bil in ne vem, ali bom šel.

Po svetu radi hodite bosi. Gre pri tem za neke vrste refleksologijo, morda pristni stik z zemljo ali nekaj čisto tretjega?

Za skupek vsega tega. Na začetku je šlo za eksperiment, za radovednost. Sčasoma sem ugotovil, da morda ni najbolje, da tudi po vseh umetnih površinah hodiš bosih nog. Rad sem bos, ker sem rad svoboden. Ko sezuješ čevlje in nogavice, je tisto ta pravo. Zato sem tudi na odrih pretežno bos.

Začelo se je tako, da sem en aprilski večer sprehajal psičko, pa mi je bilo tako vroče v stopala, da sem se sezul. Rekel sem si, da bom bos čez poletje, kar naenkrat pa je prišla zima. Pomagal sem si sandali, če pa ni bilo nujno, teh pripomočkov raje nisem uporabljal (smeh).