Primadona slovenske gledališke in filmske igre, zvezda jugoslovanske kinematografije, Meta iz Cvetja v jeseni. Milena Zupančič. Več kot uro dolg pogovor bi lahko trajal še trikrat toliko, če je ne bi čakale odrske deske ljubljanske Drame. V Smoletovi Antigoni igra zbor, kot Milena pa se prav tako ne izogne prav nobeni temi, ki se dotika ljudstva. Ob tem pa v gromkem smehu pravi: "Mene bodo zaprli, a ne. Če bi me vsaj!"
Mileno Zupančič smo počakali v Šugmanovem salonu, zgornjem foajeju nad kavarno ljubljanske Drame, ki so ga poimenovali po preminulem igralskem velikanu Jerneju Šugmanu. Vstopila je že napravljena za vlogo, ki jo je čakala na Velikem odru ob pol osmih zvečer – še vedno jo lahko vidite v Smoletovi Antigoni.
Pred pogovorom z legendarno igralko si lahko človek obeta marsikaj, a kot novinar nikoli ne veš, kam bo intervju zavil. Sama sem imela veliko srečo. Milena Zupančič ni spregovorila le o svoji dolgi, izjemnih vlog polni karieri, temveč tudi o svojem odnosu do smrti, splava in tega, kako ravnamo z našim okoljem. In odkrito o tem, kaj je najhuje pri staranju. Predvsem pa je brez zadržkov povedala, v katere ideje – ki po njenem nimajo dosti z institucijami – verjame.
Ljudi v intervjujih skoraj vedno predstavimo po vlogah, ki jih igrajo v družbi. Vi igrate dobesedno. Opisali bi vas lahko torej kot priznano, legendarno, večkrat nagrajeno igralko. Kdo pa je Milena, če odvzamemo vse te vloge in nagrade?
Na to vprašanje je zelo težko odgovoriti, saj po navadi drugi govorijo o nas. Kdo v resnici smo, pa zares natančno vemo samo pri sebi.
Zdaj sem tik pred predstavo Antigone, zato sem že napravljena v zbor, glas ljudstva, ki ga predstavljam v igri. Meni je bilo sicer od nekdaj nerodno povedati, da sem igralka, ne vem, zakaj. Če sem morala kje zapisati svoj poklic, mi je bilo težko, še danes mi zveni malo čudno. Ker sem že 50 let vseskozi na cesti, se večkrat pohecam in rečem, da sem pocestnica. Ker sem ves čas na cesti.
Predstave o igralcih in igralkah so seveda velikokrat zelo napačne. Tukaj pri nas – ne govorim o Hollywoodu, kjer imajo nešteto pomočnikov – smo igralke popolnoma običajne ženske, ki moramo poleg poklica početi še marsikaj, od kuharije do skrbi za otroke. Nič posebnega nismo.
Žal mi je edino, da mi zmanjka časa za posebne užitke in interese, recimo za branje. Knjige samo kopičim in kopičim. Zmanjka mi tudi čas za hojo po gozdu, hribih. To pogrešam.
V vseh intervjujih in vaši knjigi je izrazita vaša navezanost na domači kraj, na Bohinjsko Belo. Kaj vam pomeni, da se še danes domov vračate tja, od koder prihajate?
Človek je seveda vezan, eden bolj, eden manj. Nekateri se lahko selijo ves čas, jaz pač ne.
Je pa zelo težko razlagati, kako je bilo včasih, saj so spremembe tako strahovito velike. To je najbolj opazno prav na okolju. Tudi na ljudeh, zdaj so ljudje drugačni. Vsakič, ko rečeš, da škoda, da se je nekaj spremenilo, s posmehom odgovorijo – “ja, ja, to je bilo takrat, v vaših časih”.
Tako o nekaterih stvareh ni smiselno govoriti, saj je čas drugačen. A mi starejši zelo dobro poznamo dva svetova – svet, ki je bil prej, in svet, ki je zdaj. Da se lahko umestiš, da se lahko odločaš, moraš stvari poznati malo širše.
Milena o Smoletovi Antigoni
“Zelo bi priporočala, da predstavo vidi čim več ljudi, predvsem mlajših. Ne bom rekla, da je predstava dobra ali slaba, to se vsak odloči sam. Je pa to ena izmed redkih predstav v zadnjih letih, ki je na neki način klasična. Besedilo je dobro, odlično, izgovarja se tako, da se razume. Elementi gledališča so zelo premišljeni – nekdo bo rekel, da so narobe premišljeni, drugi, da so perfektni.
Včasih je bilo tako, da so bila alternativna gledališča redkost, specialiteta. Zdaj pa je ravno obratno, vse so več ali manj projekti. Glavno gledališče je zdaj drugačno gledališče. Ta Smoletova Antigona pa ima zakonitosti klasičnega gledališča, a predstava je zelo sodobna. Govori o današnjem svetu.
V Sloveniji pri predstavah, ki govorijo o naših slovenskih poteh, o naši družbi, najbolj razburja ideologija. Publika neskončno fascinantno sprejema prvi prizor v predstavi, ko mečejo trupla v jame – nekateri so zgroženi do konca, kako se to lahko zgodi, da partizani mečejo trupla v jamo. Mislim, da režiser ni imel takšnega namena, namen pokaže čas. Ne moremo pa zanikati, da je ta tema zadnjih 30 let izredno vroča.
Pri predstavah je dobro, da se mnenja krešejo. Če so vsi medlo zadovoljni, mlačno zadovoljni – to je najhuje.”
V vaši biografiji piše: “Ideje so lahko še tako fine, institucije pa ni nujno, da imajo kaj z njimi”. Katere ideje vas še vedno premaknejo, nagovarjajo?
Svobodomiselne. Če rečem leve ideje, se mogoče razume, a ne čisto na pravi način. Tudi levo ni rečeno, da je vedno pravo. Pa da ima vedno dobre ideje. Zmeraj manj, če mene vprašate.
Tista svoboda, ki nam je dovoljena na vseh področjih. Vsem, ne samo ženskam. Nobena feministka nisem, nikoli bila in nikoli ne bom. Ne vem, katera je že rekla – ne vem, ali so ženske boljše od moških, slabše pa zagotovo niso. To pa se absolutno strinjam.
Ideja dovoliti vsakemu, da živi tak, kot se je rodil. Če se pogovarjava o različnih spolih ali mržnji do istospolno usmerjenih – ta mržnja je smrtni greh. Človek se rodi, kakršen se rodi, in dokler ne naredi hudih zločinov ali pa česa takega, je absolutno narobe ga napadati.
In če greva na ženske, od kod prepovedovati splav, za božjo voljo? Mislim, da nobena ženska tega ne naredi z veseljem ali kar tako za hec. To so hude odločitve, hude. Tako kot so hude za tiste nesrečnice, ki si želijo otrok in jih ne morejo imeti. Naj ne pritiska nekdo od zunaj, ki sploh ne ve, za kaj gre.
Strašno me boli tudi, kaj se dogaja z naravo. Tudi jaz sem šofer, saj sem rekla, pocestnica. In onesnažujem okolje. Ampak oh, če bi ga drugi tudi samo tako. Potem pa ljudje brez slabe vesti podirajo drevesa, pozidajo njive z groznimi stavbami … Včasih so imeli kmetje tako radi zemljo, čuvali so jo. Ljubezen je bila res izrazita, skrb, da je vse pravočasno zasajeno in pokošeno. Danes tega ni več.
Kako bi lahko s turizmom v Sloveniji zaslužili več
Mi bi lahko s turizmom zaslužili veliko, veliko več, če bi se držali tega, da bi Slovenija ostajala čista dežela. Včasih je bila najlepša pot iz Ljubljane proti Bledu – veliki travniki, kozolci, na eni strani Karavanke, pred tabo Alpe. Danes pa industrijske cone, trgovski centri, vsi kozolci pa so prekriti z reklamnimi panoji za pivo, za disko. Uničujemo tisto, kar je najlepše.
Na svetu je še zmeraj toliko in toliko bogatih, ki si želijo tovrstnega čistega turizma. Niso vsi samo za razkošne hotele, omejeni na hotel pred bazenom. Jasno, da je potreben napredek, normalno. Ampak več načinov je, da nekaj narediš dobro, moderno in bolj pristopno. Ni vse v tem, da asfaltiraš vasi in postaviš granitne kocke. Da se drugače, efekt pa je lahko isti.
Kako ste potem prenesli, da je padel kostanj pred Dramo?
Grozljivo. Grozljivo. To je tako žalostno. Marsikdo je že videl, kako se da ohraniti stara in lepa drevesa. Ostanejo na primer sredi stavbe in so del prostora.
Tudi zdaj med izkopavanjem okoli Drame, ko so odkrili tako imenitne stvari … Mi smo imeli vaje za Antigono in to opazovali, ko smo imeli čas, bilo je res sijajno. Vsi smo mislili, da bo odgovorne za to le srečala pamet, pričakovali bi, da bodo odkritja pustili, da ljudje vidijo. In prekrili s steklom. Ne, enostavneje je zasuti s peskom. Verjetno bo povrhu še asfalt.
Samo zamislimo si lahko, kaj vse je bilo pod to grozno stavbo nasproti Drame. Ni težava samo ta groza, ki je zdaj zrasla. Ne upam niti po pločniku, ker mislim, da bo vse name padlo. Če hočeš mesto narediti res prijazno in najlepše na svetu, potem česa takšnega ne boš dovolil.
Omenili ste, da ste igralci čisto navadni ljudje. Me pa vseeno zanima, kakšen človek postane igralec? Kaj je v njem, kaj ga vleče?
To je težko razložiti. Človek se z nečim rodi – nekdo s tem, da postane odličen frizer. Meni je na primer žal, da se nisem rodila s talentom za petje. Prirojen talent mora biti, brez tega ne gre. Ampak samo s tem pa tudi absolutno ne gre. Talent je osnova za delo.
Ko prideš na Akademijo, krvaviš od čustev, ker misliš, da je to to. Peruti ti tam, hvala bogu, zelo hitro na kratko pristrižejo, saj se moraš najprej naučiti osnov, neke tehnike. Šele potem lahko na to pripneš ta svoja čustva.
Ne bom rekla, da je igralec čustven človek, to bi bila ena sama patetika in sentiment. Mora pa biti neskončno občutljiv. Ko delaš vlogo, je kot da bi hodil po tanki, razpeti žici. Mimogrede lahko padeš na levo ali desno stran. Kar naprej zabadaš igle, da vzdržiš, da držiš to svojo občutljivost. A brez tega ne gre.
Prav tako je biti igralec velika odgovornost, tega poklica ne smeš jemati površno. Ti vendarle gledalcu nekaj podajaš, vcepljaš v glavo. Tudi če tega ne sprejema, nekje zadaj vibrira. Skratka, odgovornost je velika.
Rekli ste, da vam je še danes nerodno povedati, da ste igralka. Moj oče mi je, ko sem mu povedala, da me čaka intervju z vami, dejal: “Neža, ti sploh veš, kakšna zvezda je ona bila v Jugoslaviji!” Kako ste takrat doživljali ta svoj status?
Za nas (igralce, op. a.) je bil ta razpad Jugoslavije grozen. Pred tem sem ogromno delala drugje in mi vsi smo bili prijatelji, bili smo eno. Dnevna politika, kdo bo koga, ali bodo muslimani, pravoslavci ali katoličani, to nas ni zadevalo. Nekaj let po razpadu je bil zid čvrst, bog ne daj, da si sploh povedal ali priznal, da si delal v Jugoslaviji.
Zame so vedeli, zato sem bila dolgo med izbrisanimi igralci, absolutno. Nisi smel omenjati nagrad. A najhuje je bilo to, da smo izgubili stike, nismo se mogli srečati, pa nihče nikomur nič ni naredil.
Takrat sem bila na zadnjem festivalu “Jugoslovenske pozorišne igre” (danes Sterijino pozorje, op. a.). Tisto leto so se odločili, da bomo vsi igralci s celotnega področja Jugoslavije nekaj pripravili. Niti eden med nami, tudi v črnih slutnjah, ni mislil, da zadnjič stojimo skupaj na odru. Bili smo s Kosova, iz Makedonije, Črne gore, Srbije, Slovenije, od povsod!
Ravno včeraj sem izvedela – izvem samo še žalostne stvari, vsak teden ljudje iz mojega življenja kar izginjajo – da je odšel tudi Žarko Laušević. Tudi on je bil tam tisti zadnji večer. Pozneje sem bila pri njem v New Yorku in vprašal me je, ali imam posnetek tega večera. On ga je imel in mi ga presnel. Tako zdaj imam ta zame neskončno pomemben dokument. In zdaj še njega ni več. To je edino, kar je grozno, ko si star, da izgubljaš ljudi. Preveč, preveč. Saj dobivaš nove, a to ni nadomestek. Eh, te gube, veste, kako se je bilo treba za vsako “pomatrati”. Te me res ne motijo.
Ko sem po 15 letih, nekaj takega, šla prvič na gostovanje v Beograd, me je bilo nekako strah, saj so me včasih imeli zelo v čislih. Kaj bo zdaj po tolikšnem času? A so me na cesti ustavljali ljudje in spraševali, kje sem bila tako dolgo. Ko sem kot Unicefova ambasadorka šla po celi Bosni, so me v trafiki, ko sem šla po cigarete, spraševali isto. To ti vendarle malo poboža dušo. Da nisi zastonj delal in da te ljudje niso čisto pozabili. Pozabljenje je velika hiba.
Najhujša stvar pri staranju vam je smrt bližnjih. Biografija Kot bi luna padla na zemljo (avtor Tadej Golob, op. a.) se začne s 1. novembrom in vašo ljubeznijo do pokopališč, odprete v bistvu s smrtjo. Opisujete, da vas je bilo zelo strah smrti, potem ste to izgubili. Kako pa je danes?
V mladosti sem čutila strah, ampak res tisti otroški strah.
Danes imam nekaj krasnih prijateljev, ki so duhovniki, krasni ljudje za pogovor. Včasih pa so bili zelo zadrti, razne strahove so nam vcepili. Pri verouku so nas učili – “boj se boga, ker bog vse vidi, vse ve, greha se delati ne sme”. Predstavljal si si hudobnega starca z veliko brado, ki samo čaka, kje ga boš polomil. Če umreš brez zakramentov, pa v pekel. Kot otrok tega nisi mogel razumeti, smrt si videl kot nekaj črnega in vročega.
Včasih so mrliči ostali doma, tri dni na parah. Ali pa recimo, ko je ena na vasi umirala in ni mogla umreti, smo stali zraven in molili, da bi le umrla.
Smrt je še vedno nekaj groznega. Pri najbližjih sploh ne dojameš, težko. Sčasoma pa postane grozljivo, ker ugotoviš, da je to dokončen odhod. Da ga res ne boš več srečal. Da se res ne boš mogel več pogovarjati. To je strašno. Izguba – ne bom rekla dela tebe, ker to je ‘blesavo’ – ampak delov pogovorov, delov mišljenja, ki so zelo povezani.
Včasih naletim na kakšen svoj stari film in vidim kader, pa tega ni več. Pa naslednji kader, pa ga tudi več ni. Pa ne samo igralcev, tudi režiserjev, direktorjev fotografije … Ostajaš vendarle vedno bolj sam. Trudim se, da nisem, zato tudi tako veliko delam. Kakor rečejo – v našem gozdu seka.
Kaj pa vam v življenju zdaj prinaša največ veselja? V katerih trenutkih si rečete – če to ni lepo, kaj je?
Čakam še na tiste trenutke, ko bom rekla – lepo je. Nič ni lepo. Delam veliko, v tem pa uživam. Igralski poklic in predstave so terapija. Takrat te nič ne boli. Lahko te bolijo zobje ali pa komaj hodiš, ampak na odru te nič ne boli. Ni časa, drugam si usmerjen, nastopi adrenalin. To je ‘fajn’.
Vsa ta logistika, pridi do tja, kamor moraš – zdaj imamo tako fenomenalno “avio kompanijo”, da nikamor ne prideš. Za eno predstavo v Münchnu porabim pet dni, za predstavo v Beogradu tri dni. To je naporno. Samo delo pa absolutno ne, nasprotno, zdravilno je.
Ta lepše pa še čakam. Eni pravijo, kako je fino na tistem svetu. Bomo videli, nihče še ni povedal zares.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje