Menu Item
Andrej Benedejčič je stalni predstavnik Slovenije pri zvezi Nato. V intervjuju za N1 pojasnjuje vse večje možnosti povečanja spodnje meje obrambnih izdatkov. Na koliko? In kaj bi se zgodilo, če bi bila Slovenija proti? Ocenjuje tudi aktualne varnostne razmere in med drugim pove: "Rusija bo v primeru premirja v Ukrajini svoje vojaške sile na podlagi izkušenj in kadra, ki je šel skozi ognjeni krst sodobne vojne, sposobna ponovno sestaviti v roku treh do petih let. Nova ruska vojska bo tako realna grožnja vzhodnemu krilu Nata." Benedejčič v pogovoru za N1 tudi odgovarja na vprašanje, kako odmevajo besede ameriškega predsednika o priključitvi Kanade in Grenladije k ZDA. Danska in Kanada sta namreč članici zavezništva. Ocenil pa je tudi razmere v Srbiji in pojasnil, da bi si države želele "bolj jasno in javno" stališče uradnega Beograda o Rusiji in Kitajski.
Izjava generalnega sekretarja Nata Marka Rutteja za Bild am Sonntag pred nekaj tedni, da se “moramo pripraviti na vojno, saj je to najboljša pot, da se ji ognemo”, je zelo odmevala. Kako jo komentirate vi?
Izjava verno odraža prevladujočo oceno znotraj zveze Nato, da bo ne glede na vse dosedanje izgube ruska stran v primeru premirja v Ukrajini sposobna rekonstituirati svoje sile v roku treh do petih let na podlagi nakopičenih izkušenj in kadrov, ki so šli skozi ognjeni krst sodobne vojne. Tako bo nova ruska vojska predstavljala realno grožnjo vzhodnemu krilu zavezništva.
Že zaradi kredibilnega odvračanja morajo zavezniške države okrepiti svoje oborožene sile in proizvodne kapacitete. Tudi zaradi popolnitve zalog, ki so že močno načete kot posledica pomoči, ki se od leta 2022 nudi ukrajinski strani pri njenem zoperstavljanju ruski agresiji.
Pričakujete torej, da bo odločitev o povišanju spodnje meje obrambnih izdatkov sprejeta že na junijskem vrhu Nata v Haagu? Sedanja je na dveh odstotkih BDP, le še osem držav je ne dosega, med njimi je tudi Slovenija.
Glavna tema vrha v Haagu naj bi bil bodoči strateški pristop zavezništva do Rusije, vendar se lahko dnevni red še vedno dopolni tudi z drugimi vprašanji. Med drugim tudi z novo ravnjo obrambnih izdatkov.
To niti ne bi bilo presenetljivo v luči predlaganih novih nacionalnih ciljev zmogljivosti, ki jih bo sekretariat zveze Nato letos predstavil vsem zavezniškim državam, tudi na podlagi dosedanje ocene rusko-ukrajinske vojne.
Pri tem še posebej izstopa povečan pomen zračne obrambe, kar bo zahtevalo izdatna vlaganja v protiletalske zmogljivosti med vsemi zaveznicami.
Litva gre na “neverjetnih šest odstotkov BDP”
Lahko tvegate napoved, na koliko se bo povečala spodnja meja obrambnih izdatkov? Najpogosteje je slišati, da na 2,5 do tri odstotke BDP do leta 2030, Trumpova administracija pa poudarja, da naj gre ta meja na pet odsotkov.
Nobena skrivnost ni, da si nekatere zavezniške države, še posebej tiste z vzhodnega krila zveze Nato, želijo bistvenega povečanja obrambnih izdatkov.
Poljska že zdaj daje več kot štiri odstotke BDP za obrambo, medtem ko je Litva ravno pred kratkim napovedala nov cilj, in sicer dvig na naravnost neverjetnih šest odstotkov BDP. Številka, ki so jo lani začele omenjati nekatere starejše zahodne članice, je sicer precej manjša, gre za 2,5 odstotka BDP.
Novi generalni sekretar zveze Nato Mark Rutte pa je ob svojem prihodu na sedež zavezništva izjavil, da je osebno naklonjen dvigu na tri odstotke BDP. To številko je pred kratkim ponovil tudi njegov pomočnik za obrambno politiko in načrtovanje. Zato ocenjujem, da se bo na koncu odločalo o odstotku ravno v tem razponu.
Predsednik vlade Robert Golob je pred nedavnim dejal, da Slovenija “kratkoročno ne razmišlja o povečanju obrambnih izdatkov” in da bo skladno z načrtom do leta 2030 izpolnila sedanjo spodnjo mejo, ki je dva odstotka BDP (to je glede na lanski slovenski BDP 1,34 milijarde evrov, tri odstotke BDP pa bi glede na lanski BDP pomenilo 2,01 milijarde evrov). A razprava o dvigu je razprava o dvigu do leta 2030. Kaj lahko torej pričakuje Slovenija, če bo volja večine v prid povečanju?
Predvsem lahko pričakujemo živahno razpravo. Odločitve se v zavezništvu namreč sprejemajo konsenzualno, kar pomeni, da ima vsaka članica pravico veta, tudi Slovenija. Poleg tega nismo edina zavezniška država, ki še ni dosegla sedanjega cilja, ki je dva odstotka BDP za obrambo.
Z nekaterimi od teh zaveznic lahko pričakujemo tudi intenzivne dvostranske pogovore, na primer z Luksemburgom, saj se v nekaterih primerih soočamo s podobnimi dilemami.
Ena od teh je, katere in koliko zmogljivosti za dvojno uporabo se lahko šteje za obrambne izdatke. To med drugim velja tudi za tisto infrastrukturo, ki je povezana z zagotavljanjem vojaške mobilnosti. Nedvomno se bo o tem treba pogovoriti tudi s predstavniki sekretariata zveze Nato.
“Treba bo najti kompromis, s katerim bomo lahko shajali”
Kakšne bi bile pa posledice, če bi Slovenija dvigu nasprotovala?
Pobude za dvig spodnje ravni obrambnih izdatkov ne prihajajo le s strani nekaterih zaveznic, temveč tudi uslužbencev zavezniških struktur na podlagi strokovnih ocen. V tem smislu bi bilo težko argumentirano zavrniti takšna razmišljanja.
Sicer pa, če že pričakujemo razumevanje za naše skrbi, ki so še posebej povezane z neposredno soseščino in območjem Zahodnega Balkana, ga moramo pokazati tudi za ocene varnostnih groženj, kot jih vidijo nekatere druge države.
Ravno v tem je smisel posvetovanj znotraj zavezništva, ki je tudi zato predvsem politično-vojaška in ne samo vojaška organizacija. Na koncu bo torej treba najti kompromis, s katerim bomo lahko shajali vsi.
Podpora Natu je v Sloveniji nižja kot podpora Evropski uniji. Ni mogoče izključiti, da bi imelo povečanje obrambnih izdatkov negativen vpliv na podpro Natu in slovenskemu članstvu v Natu.
Slovenija je referendum o članstvu v zvezi Nato že imela, rezultat je znan, zato ne vidim posebne dodane vrednosti v pogrevanju preteklih zgodb. Bolj bistveni se mi zdijo sedanji in bodoči izzivi, s katerimi smo soočeni. Tako zveza Nato kot EU sta namreč žrtvi svojih napačnih, čeprav iskrenih in dobronamernih ocen o tem, kakšen naj bi bil svet prihodnosti.
Še pred desetletjem je veljalo za samoumevno, da nas po koncu hladne vojne čaka obdobje miroljubnega sožitja, ki bo temeljilo na skupnih vrednotah, kot so spoštovanje človekovih pravic in pravne države.
Zveza Nato se je zato – kot bodoče središče globalnega omrežja varnosti – usmerila v ekspedicijsko delovanje, EU pa je kot svetovni protagonist projekta političnega miru naredila mehko moč za bistvo svojega angažmaja v tujini.
Danes vidimo, da so drugi geopolitični akterji takšen pristop razumeli kot znak šibkosti in naivnosti ter se potihoma pripravili na revanšo. Kot je leta 2018 ob predstavitvi svojih novih tudi nadzvočnih orožij nazorno rekel ruski predsednik Vladimir Putin: “Nihče nas ni poslušal – torej poslušajte zdaj!”
Zato je pomembno, da javnost razume izzive, s katerimi se ob odzivanju na novo realnost soočata obe organizaciji. Za Nato je prehod nazaj na klasično obrambno in odvračalno držo v Evropi še posebej zahteven, saj je vmes prišlo do precejšnje izgube institucionalnega spomina kot tudi osipa številnih zmogljivosti. Med drugim oklepnih sil, ki so bile na neki točki že celo odpisane kot relikt preteklosti.
Težave povzroča tudi pomanjkanje ustrezne transportne infrastrukture v novih državah članicah, zaradi česar je partnerstvo z EU pri financiranju vojaške mobilnosti tako pomembno.
Tudi sicer je ključno, da si obe organizaciji čim bolj učinkovito delita delo. Boljšega sistema kolektivne obrambe, kot ga zagotavlja zveza Nato, enostavno ni, medtem ko EU predstavlja največji enotni trg na svetu.
Zato bi skupno razumevanje o tem, kako medsebojno povezati evropsko obrambno industrijo, da bi v skladu z zavezniškimi standardi in zavezniškim procesom obrambnega načrtovanja lahko zagotavljala potrebno opremo po konkurenčnih cenah in v zadostnih količinah, moralo biti mogoče. Le nadaljnje poglabljanje sodelovanja med zvezo Nato in EU lahko namreč zagotovi sinergijske učinke, ki so potrebni za večjo varnost njunih prebivalcev.
Slovenska vlada prav v zadnjih tednih sprejema odločitve v smeri povečanja oklepnih zmogljivosti Slovenske vojske. Načrtuje nakup 106 osemkolesnikov Patria za 700 milijonov evrov za dve bataljonski skupini. Vidite te odločitve vlade že v luči razprave o povečanju obrambnih izdatkov?
Nadaljevanje postopka za nakup osemkolesnikov predvsem predstavlja pomembno sporočilo, da se Slovenija zaveda zaveze ostalim članicam zavezništva Nato in bo svoje ciljne zmogljivosti, ki so bile v transparentnem procesu dorečene kolektivno, na koncu tudi vzpostavila. Gre za srednjo bataljonsko bojno skupino in srednji bojni izvidniški bataljon.
Poteza tudi priča o tem, da vlada nadaljuje s sistematično stabilizacijo in krepitvijo obrambnega področja. Višina izdatkov za obrambo je namreč samo eden od treh kazalnikov, po katerem se zaveznice ocenjujejo med seboj.
Druga dva sta raven sodelovanja v operacijah Nato, kjer smo bili vedno nadpovprečni, in struktura obrambnega proračuna, kjer pa smo bili vse do nedavnega izrazito podpovprečni. To pa zato, ker kar nekaj časa po tem, ko nas je prizadela kriza evroobmočja in posledično varčevanje, nismo kaj dosti vlagali v zmogljivosti.
Struktura obrambnega proračuna je bila torej porušena, čeprav bi po standardih zveze Nato morala slediti formuli 50:30:20, torej 50 odstotkov za plače, 30 odstotkov za vzdrževanje in vsaj 20 odstotkov za investicije.
Zato je tako pomembno, da je od predlani to razmerje ponovno vzpostavljeno. Vladna namera za nakup osemkolesnikov pa govori o tem, da se razpoložljivi denar za investicije dejansko vlaga v konkretno opremo. Posledično tudi obstoječi načrt za dvig obrambnih izdatkov na dva odstotka BDP do leta 2030 deluje kredibilno, obenem pa je vzpostavljen manevrski prostor za eventualne pogovore o pospešitvi te dinamike, če bo potrebna.
“Morda vas vojna ne zanima, toda vi zanimate vojno”
Ključna tema vseh zadnjih zasedanj voditeljev držav članic EU, zveze Nato in tudi potekajoče varnostne konference v Münchnu je vojna v Ukrajini. Ta bo 24. februarja vstopila v četrto leto. Po sledi izjave Marka Rutteja – kakšne so po vaši oceni možnost, da konflikt eskalira preko ukrajnskih meja?
Vojna v Ukrajini je stalno na dnevnem redu zavezniških srečanj v Bruslju že zato, ker je vse od njenega začetka ruska stran vedno dopuščala možnost jedrske eskalacije, Nato pa je tudi jedrsko zavezništvo.
Sicer pa je takoj ob začetku ruske agresije kar osem držav – Bolgarija, Češka, Estonija, Latvija, Litva, Poljska, Romunija in Slovaška – aktiviralo 4. člen Severnoatlantske pogodbe, ki predvideva medzavezniška posvetovanja, če katerakoli od članic ocenjuje, da je ogrožena njena ozemeljska celovitost, politična neodvisnost ali varnost. Ob začetku ruskega napada je bila torej širitev konflikta prek meja Ukrajine percipirana kot povsem realna možnost.
Danes je stanje sicer drugačno, vendar se zaradi pomanjkanja strateške globine položaj baltskih zaveznic še vedno ocenjuje kot varnostno občutljiv, zaradi česar je tudi že prišlo do številčne krepitve zavezniških sil na njihovem ozemlju.
Med partnerskimi državami pa kot posebej ranljiva izstopa Moldavija, tako zaradi še vedno zamrznjenega konflikta v Pridnestrju kot tudi neposredne bližine tistega dela Ukrajine, ki je po ruskih interpretacijah sestavni del tako imenovane Novorusije.
Zato se strinjam z oceno, da je treba to novo realnost vzeti v zakup in že zaradi kredibilnega odvračanja sistematično vlagati v obrambne sposobnosti.
Tudi sicer se velja spomniti na besede Leona Trockega, prvega obrambnega ministra Sovjetske zveze, ki je nekoč dejal: “Morda vas vojna ne zanima, toda vi zanimate vojno.”
Pred dnevi sta po telefonu govorila ameriški predsednik Donald Trump in ruski predsednik Vladimir Putin. Trump je dejal, da je na strani Putina zaznal, da je ta pripravljen na začetek morebitnih mirovnih pogajanj. Kakšne so po vašem mnenju realne možnosti za končanje vojne v Ukrajini? In kakšen bi ta morebitni mir lahko bil?
Glede na to, da so ZDA ključna podpornica Ukrajine, takšna možnost vsekakor obstaja, saj je deklarirana politika nove ameriške administracije prekinitev spopadov.
Seveda pa je takšen scenarij odvisen tudi od Moskve in Kijeva. Ukrajincem namreč ne smemo jemati njihove subjektivitete, že zato ne, ker so ob začetku ruske agresije sami pokazali, da so voljni in sposobni braniti svojo državo.
Spomnite se samo znanih besed ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega ameriški strani, ko mu je ob začetku spopadov ponudila varen umik iz ukrajinske prestolnice: “Ne potrebujem prevoza, ampak strelivo!”
Obenem ni jasno, kakšno bi bilo v primeru formule “ozemlje za mir” stališče Moskve do tega, da navkljub njihovi formalni aneksiji leta 2022 še vedno nima polnega nadzora nad štirimi ukrajinskimi regijami.
Neznank je torej več, med njimi seveda tudi možnost članstva Ukrajine v zvezi Nato kot sestavni del varnostnih garancij za končanje vojne. To željo je ukrajinska stran izrazila že večkrat, nazadnje decembra lani.
Dajmo torej času čas, saj je trenutno težko karkoli napovedati z gotovostjo. Predvsem pa bi bilo pomembno, da predsednik ZDA Donald Trump na sedež zveze Nato čim prej napoti novega ameriškega veleposlanika Matthewa Whitakerja, da pri vsem tem ne bi prihajalo do nepotrebnih šumov v komunikaciji med zavezniškimi državami.
Zaenkrat ni jasno, ali se bo morebitnih mirovnih pogajanj udeležil tudi ukrajinski predsednik Zelenski, ali pa se bosta Trump in Putin o končanju vojne v Ukrajini pogovarjati brez Ukrajine.
Ameriška stran je angažirana na več ravneh, ne le z rusko, tudi z ukrajinsko stranjo. Predsednik Trump je opravil telefonski pogovor tudi s predsednikom Zelenskim, v Kijevu pa se je ravnokar mudil ameriški finančni minister Scott Bessent. To pomeni, da nameravajo ZDA svoje odnose z Ukrajino še dodatno poglobiti in z obrambnega razširiti tudi na ekonomsko področje.
V tem smislu so lahko pogajanja uspešna, če bo v Kijevu prevladal občutek, da niso prepuščeni sami sebi. Kar se tiče Slovenije pa še vedno velja sklep Sveta za nacionalno varnost iz novembra 2022, kot ga je tedaj predstavil predsednik vlade Robert Golob, in sicer da je naša moralna dolžnost, da Ukrajince podpiramo, dokler imajo voljo do vojaške obrambe, in da nimamo nobene pravice, da bi jih silili v rešitve, s katerimi se sami ne strinjajo.
Ameriški obrambni minister Pete Hegseth je napovedal, da bodo morale levji delež za mir v Ukrajini prispevati evropske članice zavezništva in neevropske sile, ZDA pa se bodo odslej bolj posvetile varovanju lastnih meja in nevarnostim, ki ji pretijo. To je precejšnja sprememba ameriške paradigme.
Predvsem je ameriški obrambni minister Hegseth poudaril obseg pomoči, ki jo je ameriška stran Ukrajini že zagotovila doslej. Tudi zato naj bi napočil čas, da se realnost na terenu vzame v zakup, ker dodatna pomoč sedanjega stanja ne bo bistveno spremenila.
Ob tem pa je bil zelo jasen glede tega, da ZDA ostajajo zavezane zvezi Nato in da jo je treba ohraniti za “prihodnje generacije”.
To pa po njegovem tudi pomeni, da se mora organizacija vrniti k svojemu izvornemu poslanstvu varovanja zavezniškega prostora, pri čemer je ameriški strani logično, da so za evropsko območje predvsem odgovorne evropske zaveznice, medtem ko je pacifiško območje odgovornost ZDA.
Njegove besede je zato predvsem mogoče razumeti kot poziv k čim bolj učinkoviti delitvi dela in odgovornosti za kolektivno obrambo znotraj zveze Nato.
“Nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha”
Medtem je ameriški predsednik Donald Trump svetovno javnost razburil z izjavami o priključitvi Grenlandije in Kanade k ZDA. Kako te izjave volivajo na odnose znotraj zavezništva? In kakšn je vsebinska in varnostna ocena teh izjav?
Za Nato velja, da gre za eno najbolj neposrednih multilateralnih organizacij na svetu, pač v skladu z geslom Severnoatlantskega sveta, ki se glasi: “Svobodni ljudje v svobodni razpravi”.
Notranje pogovore bi se torej v diplomatskem žargonu lahko opisalo kot “odkrite” in “odprte”. Zato navedene izjave predsednika Trumpa bolj burijo duhove izven kot znotraj sedeža zveze Nato, kjer se jih jemlje v smislu, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha.
Tudi zato, ker je s tem med zaveznicami odprl razpravo, ki si jo Kanada in Danska že dolgo želita, in sicer o večji pozornosti zavezništva Visokemu severu.
Ta tema je bila aktualna še pred dobrim desetletjem, ko jo je nenadoma potisnila na stran ruska aneksija Krima. V prihodnje lahko torej pričakujemo več razprav na temo Arktike in varnostnih izzivov, ki so povezani s taljenjem ledu in odpiranjem novih plovni poti.
Trenutno razburjenje se lahko torej na koncu konča tako, kot se je vstop Finske in Švedske v Nato – najprej se je zaradi postavljanja pogojev Turčijo gledalo postrani, potem ko je prišlo do dogovora pa ni bilo konca zahvalam in čestitkam na njen račun.
Ob koncu poglejva še v Srbijo, kjer že več kot tri mesece potekajo množični protesti, vlada je že padla. Kako v Natu vsebinsko in varnostno ocenjujete proteste, njihovo težo tako za državo kot za regijo?
Položaj na Zahodnem Balkanu je stalnica varnostnih birifingov na sedežu zavezništva, saj gre za regijo, ki je strateškega pomena za Nato. V primeru Srbije si zaveznice predvsem želijo, da bi se kot partnerska država bolj angažirala v zavezniške aktivnosti, vključno z vojaškimi vajami, in da bi oblasti v Beogradu zavzele bolj jasno in javno stališče glede Rusije in Kitajske.
Sicer pa je pozornost držav članic predvsem usmerjena v nadaljnjo normalizacijo odnosov med Srbijo in Kosovom – tam se še vedno nahajajo sile KFOR, ki je najstarejša in največja operacija zveze Nato. Nedavna eskalacija razmer na terenu, vključno z napadi na kritično infrastrukturo na severu Kosova, je vzrok za skrb, zaradi česar bomo veleposlaniki držav Nato kot člani Severnoatlantskega sveta skupaj z generalnim sekretarjem obiskali KFOR v prvi polovici marca.
V zvezi s tem moram izpostaviti, da Slovenija od samega začetka sodeluje v operaciji, naš prispevek pa je izredno cenjen, pri čemer zaradi trenutnih razmer povečujemo svoj kontingent, ki znova predstavlja našo največjo vojaško prisotnost na tujem.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje