Umetniški stil ameriškega režiserja, producenta, scenarista in animatorja Tima Burtona je tako unikaten, da se je v filmskem svetu ustalil kot pridevnik – burtonesque (burtonski, op. a.). Opisuje domišljijski svet, v katerem se prepletajo elementi srhljivega in grozljivega, melanholičnega in misterioznega z ljubkim, igrivim in zabavnim hkrati. Eden prvih filmov, pod katerega se je Burton podpisal kot režiser ter s katerim mu je nase uspelo pritegniti pozornost kritikov in producentov, je bil prav horror komedija Beetlejuice. Prihodnje leto pa v kinematografe prihaja njegovo nadaljevanje. Lahko Burton ponovi kulturni doseg prvega filma, zakaj se zdi, da je režiser zadnje desetletje zaspal na lovorikah ter kaj ima z vsem skupaj stavka scenaristov, ki je ohromila Hollywood?
Timothy Walter Burton se je rodil leta 1958 v Burbanku v Kaliforniji. Na Kalifornijskem umetniškem inštitutu se je izobrazil kot animator in s prekinitvami delal pri Disneyjevem studiu, preden se je posvetil lastnemu filmskemu ustvarjanju. Mojster srhljivk je imel že kot najstnik rad nenavadne like in temačne zgodbe ter je ljubil pošasti, ki da so preprosto nerazumljene.
Kot je pojasnil, je bil od nekdaj samotar ter je večino časa preživel sam. “Živeli smo blizu pokopališča, zato sem veliko časa preživel tudi tam ter premišljeval o podobah, kot je strašljivi grobar, ki izkopava mrtve. Nikoli se nisem družil s sovrstniki in z veliko težavo sem navezal stike,” je dejal v enem od preteklih intervjujev in dodal, da je pravzaprav precej strašljivo, kako osamljen je bil.
Naj si gre za animirane ali igrane filme, Burton v njih predstavi kopico odštekanih individualistov, ki jih v grobem lahko razdelimo v dve skupini. V prvi so nerazumljeni izobčenci, v katerih Burton reflektira samega sebe, denimo Edward Škarjeroki in Vincent. V drugi pa so neustrašni ekstroverti, denimo Joker. “Razume osamljenost in izoliranost vsakogar, občutek, da nisi del družbe ter da si drugačen,” je režiserja nekoč opisala Helena Bonham Carter, igralka, s katero je bil režiser 13 let poročen ter je zaigrala v več njegovih filmih.
Helena Bonham Carter in Tim Burton med snemanjem filma Velika riba. (Foto: PROFIMEDIA)
Grozljivo in ljubko z roko v roki
Njegov celovečerni debi je Pee-wee’s Big Adventure (1985), kot režiser pa se je podpisal še pod filme Beetlejuice (1988), dva Batmana (1989 in 1992), Edward Škarjeroki (1990), Ed Wood (1994), Mars napada! (1996), Brezglavi jezdec (1999), Planet opic (2001), Velika riba (2003), Čarli in tovarna čokolade (2005), Mrtva nevesta (2005) in Sweeney Todd: Hudičev brivec (2007). Enega njegovih najbolj znanih stop motion filmov, tj. Nočno moro pred božičem (1993), pa Burton pravzaprav ni režiral. Napisal je zgodbo, bil soproducent ter idejno zasnoval kultne like, za umetniško podobo in tehnološko izdelavo filma pa je bil odgovoren Henry Selick.
Leta 2007 je Burton na 64. mednarodnem beneškem filmskem festivalu prejel zlatega leva za življenjsko delo. Organizatorji festivala so takrat v obrazložitvi nagrade zapisali, da velja za “enega pogumnejših, vizionarskih in bolj inovativnih ameriških filmskih ustvarjalcev”. Kot so še dodali, je v svoji dolgoletni karieri pokazal, kako vsestranski umetnik je, ne da bi pri tem žrtvoval tematsko in stilsko enotnost svojih filmskih del.
“Za Tima Burtona je zelo značilen njegov vizualni pristop, veliko je grotesknih elementov, ki pa kljub vsemu ostanejo igrivi in otročji. Čeprav njegovi filmi vsebujejo številne strašljive elemente, je dejansko posnel samo eno grozljivko – Brezglavega jezdeca,” nam je pojasnil filmski kritik in prevajalec Igor Harb. Kar nekaj njegovih filmov je tako grozljivim elementom navkljub povsem primernih tudi za otroke.
Kot je še pojasnil Harb, se pri Burtonovih filmih čuti velik vpliv nemškega ekspresionizma, ki je upodobljen v filmih, kot so Kabinet doktorja Caligarija, Metropolis in Nosferatu. Prav zaradi tega je bil Burton tudi idealen režiser za Batmana, saj je strip nastal ravno v obdobju, ki ga je bistveno zaznamovalo to umetniško gibanje. Tako mu je uspelo zelo nazorno upodobiti tudi arhitekturno podobo mesta Gotham, v katerem se proti zlim silam bori milijarder in filantrop Bruce Wayne, preoblečen v človeka-netopirja.
Prizor iz filma Pee-wee's Big Adventure. (Foto: PROFIEMDIA)
Prizor iz filma Beetlejuice. (Foto: PROFIMEDIA)
Prizor iz filma Batman (1989). (Foto: PROFIMEDIA)
Prizor iz filma Batman (1992). (Foto: PROFIMEDIA)
Prizor iz filma Edward Škarjeroki. (Foto: PROFIMEDIA)
Prizor iz filma Ed Wood. (Foto: PROFIMEDIA)
Prizor iz filma Mars napada! (Foto: PROFIMEDIA)
Prizor iz filma Brezglavi jezdec. (Foto: PROFIMEDIA)
Prizor iz filma Planet opic. (Foto: PROFIMEDIA)
Prizor iz filma Velika riba. (Foto: PROFIMEDIA)
Prizor iz filma Čarli in tovarna čokolade. (Foto: PROFIMEDIA)
Prizor iz filma Mrtva nevesta. (Foto: PROFIMEDIA)
Prizor iz filma Nočna mora pred božičem. (Foto: PROFIMEDIA)
Od mojstra čudaškosti do bledih filmov brez sporočila
Čeprav Burton ni edini “izobčeni” umetnik, sta morda njegova naklonjenost do čudakov in njegov outsiderski pogled še toliko bolj potencirana, meni Harb. Med režiserji se tako tudi Wes Anderson, kot je sam dejal v številnih intervjujih, ne počuti, kot da je del hollywoodskega sveta. “Kjerkoli se sprehajam, hodim z občutkom, da nisem eden od ljudi, ki me obkrožajo. Običajno se počutim, kot da sem tujec na tak ali drugačen način,” je nekoč dejal režiser, čigar filmi so prav tako slogovno zaznamovani – polni domišljijskih elementov, ekscentrični ter vsaj malce čudaški.
Če že ravno primerjamo režiserja, se Anderson načelno tudi bolj resno ukvarja z nekimi težkimi življenjskimi vprašanji, kot je vprašanje smrti, je še pojasnil Harb in dodal, da so pri Burtonu filmska dela od Hudičevega brivca z nekaj svetlimi izjemami, denimo Frankenštajnček, postala “bleda”.
“Zdi se, da ni povsem prepričan, kakšno zgodbo želi s filmi povedati. S Temnimi sencami (2012), Velikimi očmi (2014) in Domom gospodične Peregrine za nenavadne otroke (2016) se, čeprav je delal na osnovi nekih predlog, izgubi sporočilo filma,” je pojasnil sogovornik. “Zdi se, da ni povsem prepričan, katero zgodbo je želel povedati, gledalec pa dobi občutek, da je režiral na avtopilotu – ve, kaj mu je uspelo narediti že stokrat, torej kako se zadeve lotiti, a da hkrati sam nad temo, ki jo pripoveduje, ni pretirano navdušen,” je še dodal Harb.
Prizor iz filma Sweeney Todd. (Foto: PROFIMEDIA)
Prizor iz filma Frankenštajnček. (Foto: PROFIMEDIA)
Prizor iz filma Temne sence. (Foto: PROFIMEDIA)
Prizor iz filma Velike oči. (Foto: PROFIMEDIA)
Prizor iz filma Dom gospodične Peregrine za nenavadne otroke. (Foto: PROFIMEDIA)
Burtona pogosto doletijo očitki, da je pri izbiri igralcev rasističen, saj v njegovih filmih večinoma igrajo belopolti igralci. Sam se očitkov brani, saj da je kot otrok gledal serijo The Brady Bunch, in ko so zaradi politične korektnosti začeli “na silo” vključevati temnopolte in azijske otroke, ga je to prej zmotilo kot mu dalo občutek, da so popravili nekaj krivičnega. “Odraščal sem ob gledanju blaxploitation filmov (podžanr filmov, v katerih so kot protagonisti nastopali temnopolti igralci ter so bili popularni na začetku 70. let v ZDA, op. a.) ter si nikoli nisem mislil, da bi morali ti filmi vključevati več belopoltih igralcev,” je Burton v enem od intervjujev poskušal zavrniti očitke.
Kot nam je pojasnil Harb, je to slepa pega večine Burtonovih filmov. “Vajen je gledati filme z belimi ljudmi, in menim, da pri izbiri igralcev ne gre za neki politični statement, enostavno ne opazi, da nihče od igralcev ni temnopolt,” je pojasnil. Dodal je še, da je Burton sicer kot prvi za upodobitev lika Harveyja Denta (Two-Face) izbral temnopoltega igralca. Tega je v leta 1989 izdanem Batmanu upodobil Billy Dee Williams.
Billy Dee Williams kot Two-Face v filmu Batman iz leta 1989. (Foto: PROFIMEDIA)
Lahko Beetlejuice 2 doseže kulturni doseg prvega filma?
Po sosledju “bledih” filmov s težko določljivo sporočilno vrednostjo pa je lani na male ekrane prišla fantazijska serija Wednesday z Jenno Ortego v glavni vlogi, ki se je zavihtela na sam vrh najbolj gledanih serij. Tim Burton je režiral prve štiri epizode ter vseskozi sodeloval kot izvršni producent, istega leta pa je javnost presenetila napoved, da se režiser ukvarja tudi z nadaljevanjem filmske uspešnice Beetlejuice, v kateri bo prav tako zaigrala Ortego.
Pogovori o drugem delu so se začeli že kmalu zatem, ko je luč sveta pred natančno 35 leti ugledal Beetlejuice z Michaelom Keatonom in Winono Ryder v glavnih vlogah, a je umanjkal scenarij. Kot nam je pojasnil Harb, je nato Burton začel sodelovati s producentom Sethom Grahame-Smithom, ki je med drugim napisal knjigo Pride and Prejudice and Zombies ter kup dobrih scenarijev. “Scenarij je ključen, saj gre za zelo odštekano zadevo. Prvotni film je res čudaška stvar, a se zgodba prav zaradi dobrega scenarija lepo sestavi, zato je tudi uspeh nadaljevanja odvisen od tega, kako dober scenarij bo ter koliko zagona bo imel,” je še pojasnil Harb.
Prvotni film spremlja zgodbo zakonskega para, ki umre v avtomobilski nesreči, a se ne more ločiti od svojega doma. Ko se vanj vseli nova družina, zakonca s pomočjo ikoničnega poltergeista poskušata pregnati novince. O nadaljevanju doslej ni veliko informacij, vemo le, da bo na filmska platna (najverjetneje) prišel prihodnje leto ter da se ponaša z izvrstno igralsko zasedbo. Poleg povratnikov Keatona in Ryder ter Ortego, ki je v slabem letu dni postala ena najbolj prepoznavnih igralk, sta sodelovanje pri filmu potrdila še Willem Dafoe in Monica Bellucci. “Kljub vsemu pa je uspeh filma povsem odvisen od scenarija, ki so ga, kolikor vem, delali neverjetno dolgo,” je pojasnil Harb. “Vprašanje je, ali jim ga je uspelo izpiliti ter koliko bo stavka scenaristov vplivala na produkcijo filma, saj med snemanjem ne smejo več nič spreminjati,” je še dodal.
Čeprav smo ljudje vedno pripravljeni na različne tipe filmov, bo Beetlejuice 2 težko ponovil kulturni doseg prvega filma, še meni Harb. “Izvirnik je film, ki se je skozi leta zapisal v podzavest ljudi, in ne glede na to, kako dober bo drugi del, bo težko dosegel nivo prvega,” je še poudaril in dodal, da le redkim nadaljevanjem uspe preseči prvotni del. “Velika izjema je bil tako lanski Top Gun: Maverick, a gre prej za izjemo in ne pravilo,” je pojasnil. Beetlejuice 2 bo, tako Harb, verjetno dober film, ki si ga bomo vsi z veseljem ogledali, a bomo prav tako hitro šli dalje.
Tim Burton na snemanju prvega filma Beetlejuice. (Foto: PROFIMEDIA)
“Odložite svinčnike! Tovarna za pisanje je zaprta”
Na tisoče televizijskih in filmskih hollywoodskih scenaristov zaradi neuspešnih pogajanj za boljše delovne razmere in višje plače od začetka maja vztrajno stavka. Ker pogajanja med Zvezo ameriških scenaristov (Writers Guild of America oz. WAG) in največjimi hollywoodskimi studii ter ponudniki pretočnih vsebin niso prinesla rezultatov, je namreč okoli 11 tisoč piscev začasno prekinilo svoje ustvarjanje. Zaradi stavke so se upočasnile oziroma povsem ustavile številne produkcije, v senci stavke pa je minila tudi podelitev filmskih in televizijskih nagrad MTV.
Med prejšnjo stavko hollywoodskih scenaristov leta 2007, ki je trajala sto dni, je to industrijo zabave v Los Angelesu stalo okoli dve milijardi dolarjev (1,8 milijarde evrov), poroča STA. Tokratni spor pa se vrti okoli zahtev scenaristov po višjih plačah, minimalnih jamstvih glede zaposlitve ter večjem deležu dobička od pretočnih vsebin, medtem ko studii zatrjujejo, da morajo zaradi ekonomskih pritiskov znižati stroške.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje