Menu Item
V Knežjem dvoru v Celju danes odpirajo gostujočo razstavo Otto von Habsburg - življenje in dediščina. Postavitev Fundacije Otta von Habsburga iz Budimpešte bo predstavila življenje in delo Otta von Habsburga, ki je bil med drugim eden ključnih državnikov, ki so si prizadevali za osamosvojitev Slovenije. Odprl jo bo njegov sin Georg von Habsburg.
Kot je spomnil zgodovinar Andrej Rahten, si je Otto von Habsburg v sodelovanju s tedanjim predsednikom Skupščine RS Francetom Bučarjem zelo prizadeval za osamosvojitev Slovenije.
Razstavo gosti Pokrajinski muzej Celje. Poleg sina Georga von Habsburga, ki je sicer madžarski veleposlanik v Parizu, ter vnuka Karolija Konstantina Habsburga in članov delegacije Fundacije Otta von Habsburga se bodo odprtja udeležili še madžarski veleposlanik v Sloveniji Andor Ferenc David, madžarski minister za regionalni razvoj Tibor Navracsics in podžupanja Veszprema Maria Branyi, so sporočili iz Mestne občine Celje.
Razstava bo predstavila življenje in delo Otta von Habsburga, najstarejšega sina zadnjega avstro-ogrskega cesarja. T. i. Oton Habsburški se je rodil habsburškemu nadvojvodi Karlu in princesi Zite Bourbon-Parmski 20. novembra 1912 v kraju Reichenau an der Rax v Spodnji Avstriji. Atentat na nadvojvodo Franca Ferdinanda, ki mu je sledila smrt cesarja Franca Jožefa I., je odločilno posegel v usodo nadvojvode Otta, ki je tako postal prestolonaslednik.
Kot otrok se je leta 1916 v Budimu udeležil kronanja svojega očeta Karla IV. Po koncu prve svetovne vojne je obnovo habsburške dinastije v Avstriji preprečil Habsburški zakon iz leta 1919. Po dveh poskusih vrnitve je bil leta 1921 Karel IV. prikrajšan še za ogrski prestol. Zadnje mesece življenja je z družino preživel v izgnanstvu na portugalskem otoku Madeira, kjer je aprila 1922 umrl.
Otto je po osnovni šoli v Švici in na Portugalskem zasebno šolanje nadaljeval pri madžarskih benediktinskih menihih ter nato pri različnih evropskih zasebnih učiteljih. Pozneje se je pod imenom Duc de Bar vpisal na Katoliško univerzo v Leuvnu, kjer je leta 1935 doktoriral iz političnih in družbenih ved.
Leta 1930 je podedoval očetove plemiške nazive, a je o politični usmeritvi dinastije odločala kraljica Zita.
S priključitvijo Avstrije nemškemu rajhu je prešlo upanje za njegovo vrnitev na oblast. Nacisti so ga razglasili za nemškega državljana in izdajalca. Po nalogu za aretacijo je bil leta 1940 izdan še ukaz, naj njega in njegove matere ne aretirajo, marveč naj ju ustrelijo.
Med drugo svetovno vojno je s svojimi diplomatskimi stiki pomagal številnim ljudem. V Združenih državah Amerike je navezal stike z ameriškim predsednikom Franklinom D. Rooseveltom in se zavzemal za obnovitev avstrijske neodvisnosti. Oktobra 1944 se je vrnil v Evropo, vendar je moral zaradi ponovne uveljavitve Habsburškega zakona Avstrijo še enkrat zapustiti.
Leta 1954 je zaprosil za avstrijsko državljanstvo in se leta 1961 odpovedal vladarskim in dinastičnim pravicam. Po več letih političnih sporov je z odločbo vrhovnega upravnega sodišča dobil avstrijski potni list in leta 1966 znova stopil v domovino svojih prednikov, piše na enem zadnjih panojev gostujoče razstave, ki je bila oktobra lani na ogled v Lisztovem inštitutu v Ljubljani.
Umrl je julija 2011. Posmrtni ostanki so pokopani na Dunaju, njegovo srce pa v skladu z družinsko tradicijo ločeno v samostanu Pannonhalma na Madžarskem.
Družinsko drevo Habsburžanov, ene najstarejših in največjih vladarskih rodbin, ki je stoletja vladala večjemu delu Evrope, je zelo prepleteno. V nasprotju z drugimi vladarji si ozemelj niso prisvajali s silo, ampak so jih pridobivali s porokami. O propadu španske linije dinastije, ki jo je moč interpretiran tudi kot posledico obsedenosti z modro krvjo, smo pisali v prispevku So poroke med sorodniki povzročile propad ene največjih kraljevih rodbin?
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje