Menu Item
Zadnji dan osme edicije glasbenega festivala MENT so uveljavljeni predstavniki domače elektronske in klubske glasbene scene potegnili rez ter se vprašali, kakšne so njene perspektive. Kot so poudarili, je fragmentirana in brez značilnega ter enotnega zvoka, ki bi ji ga lahko pripisali, predvsem pa redno spregledana kot enakopraven del umetnosti in kulture.
Če je Slovenija v poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja na področju elektronske glasbe pogosto prednjačila – sodelujoči v pogovoru o perspektivah slovenske elektronske scene v sklopu glasbenega festivala MENT so denimo omenili, da je bil producent prvega jugoslovanskega elektronskega albuma prav Slovenec Miha Kralj, z zgodnjim prevzemom industrijskega zvoka pa sta bili med prvimi zasedbi Borghesia in Laibach – je slovenska elektronska glasbena scena danes fragmentirana in brez enotnega ter prepoznavnega zvoka, kot ga imata denimo Berlin ali Detroit.
“V osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je scena razvijala simultano z berlinsko, v ospredju je bil klub K4 kot zelo pomembno središče za zgodnjo elektronsko glasbo. Zgodnja devetdeseta leta so bila obdobje, ko je bila elektronska in klubska scena enotna celota, seveda osredotočena bolj na house in techno zvoke, ki so bili takrat relevantni,” je na pogovoru, ki ga je povezovala glasbena urednica Radia Študent Špela Cvetko, opisal glasbeni novinar in kolumnist, soustanovitelj kolektiva Cosmic Sex ter festivalski vodja za stike z javnostjo Jaša Bužinel. Po njegovih besedah se je slovenska elektronska glasbena scena v prihodnjih letih razdelila na več manjših nišnih scen s številčno omejenimi občinstvi.
“Eden od problemov je, da v resnici nimamo množice različnih klubov, kjer bi se posamezne glasbene scene lahko počasi razvijale. Imamo le K4, ki se že po tradiciji bolj osredotoča na house in techno žanre. Čeprav je začel klub v zadnjih letih širiti obseg svojega programa, še vedno ni toliko odprt za bolj avantgardne zvoke,” je opisal in kot primer navedel denimo Beograd, kjer je priljubljeni klub Drugstore po njegovem mnenju veliko bolj odprt za različne zvrsti elektronske glasbe, posledično pa je tudi boljše središče za razvoj novosti. V obdobju po koronavirusu sicer med mlajšimi generacijami opaža novo zanimanje za zvoke, ki niso toliko zakoreninjeni v tradicionalnih žanrih, to pa vidi kot dober znak, da bo na sceno morda prišlo še kaj novega.
“V zadnjem več kot desetletju je veliko ljudi v organiziranju dogodkov videlo le priložnost, namesto da bi izobraževali mlajše generacije in ohranjali zanimanje za to, da so del gibanja. Veliko posameznikov in podjetij je preprosto sledilo denarju, kar se ne dogaja v mnogih drugih državah, v katerih delam,” je opisal Marjan Lopuh, booking agent, ki vodi eno od pisarn mednarodne agencije Analog. Kot pravi, prihaja iz “časa dinozavrov”, saj svoje delo opravlja že približno dvajset let – bil je na začetku gibanja okrog izolske Ambasade Gavioli, v časih elektronskih festivalov, kot sta bila Meet Me in Sindustry, ki so po njegovih besedah pripomogli k temu, da se je Slovenija uvrstila na zemljevid elektronske glasbe. Danes na vzhodnoevropskih trgih predstavlja svetovno priznane didžeje, med katerimi je denimo tudi Carl Cox.
Tudi Lopuh meni, da v Sloveniji danes nimamo dovolj klubov, ki bi stregli izključno elektronsko glasbo, predvsem pa posameznikov, ki bi imeli potreben pogum, da bi izstopili iz povprečja. Je pa kot primer dobre prakse izpostavil mednarodni festival elektronske glasbe Butik, ki se je po treh letih prisotnosti na domači sceni že dobro usidral.
“Že od zgodnjega začetka smo imeli vizijo, da bi imeli majhna prizorišča, da bi se ljudje lahko med sabo povezali in spoznali. Da enkrat srečaš osebo, se z njo pogovarjaš in jo potem na festivalu nenehno srečuješ. Tako lahko zares ustvarjaš skupnost. Opazili smo, da na velikih festivalih, kjer je več kot deset tisoč obiskovalcev, takšnega vzdušja ne moreš doseči,” je opisal organizator festivala Butik Gašper Sovdat. Festival se ponaša s svojo butičnostjo, pa tudi z naborom izvajalcev. Kljub temu, da je v občinstvu morda več tujcev kot domačinov, kar dve tretjini programa zasedajo lokalni izvajalci in v tem pogledu v program niso umeščeni le za izpolnjevanje “lokalnih kvot”, ampak so postavljeni v ospredje.
Klubska kultura kot del kulture
Celotni sceni bi sicer koristilo, če bi bila kdaj postavljena v ospredje. Govorci so izpostavili potrebo po obširnejšem medijskem pokrivanju in podpori pristojnih – Bužinel je denimo podvomil, da je ministrstvo za kulturo v zadnjih tridesetih letih opravilo kakršnokoli razpravo o vlogi plesne glasbe in klubske kulture. V tem pogledu sta klubska kultura in elektronska glasba na široko spregledani kot del umetnosti in kulture nasploh.
“Ljudje, ki imajo moč, klubskega dogodka ne dojemajo kot kulturnega ali glasbenega dogodka,” je poudarila uveljavljena producentka elektronske glasbe, didžejka in sokuratorka festivala Grounded Nina Hudej, medtem ko je Lopuh poudaril, da tudi združenje Sazas, ki naj bi uveljavljalo pravice avtorjev, več let ni razčistilo, kam naj uvršča elektronsko glasbo. “To so osnove. Ko začneš kot izvajalec oziroma producent ustvarjati umetnost, bi moral imeti možnost svojo umetnost pravilno registrirati in biti za to, kar počneš, ustrezno kompenziran z avtorskimi honorarji,” je opisal.
“Ljudje, ki niso vpleteni, nas ne dojemajo kot del kulture, zato tudi ne prejemamo takšne podpore. Preveč pogosto se zgodi, da je treba klub zapreti ali ga premakniti na drugo lokacijo, saj se je na območje ravno priselil nov sosed. Prej je bilo v redu, zdaj pa ni več in bolj pomembno je, da lahko sosed spi, kot to, da klub ne more več delovati. Vedno se moramo umikati,” je ponazoril Sovdat.
Tudi lokacija Butika je bila v samo treh letih obstoja v nevarnosti, saj se na območju tolminskega Sotočja te dni že gradi obvoznica, ki pa – tako Sovdat – kot kaže, ne bo neposredno prečkala festivalskega območja in ga s tem okrnila.
V kontekstu fragmentiranosti celotne scene so sodelujoči predlagali združevanje moči, ki bi morda lahko prisililo oblast, da kulturo elektronske glasbe vzame resno.
“Predvidevam, da je v Ljubljani trenutno kakšnih deset ali enajst techno ekip, ki počnejo takorekoč enake stvari, le da jih vsaka počne zase. In predvidevam, da je to del problema. Če bi se povezali, bi se povezalo tudi njihovo občinstvo in dejansko bi lahko napolnili dvorano, ki sprejme tisoč obiskovalcev,” je predlagal Bužinel.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje