Menu Item
Letošnji 34. Ljubljanski filmski festival Liffe je včeraj odprl celovečerni film Varuhi formule, ki je nastal v koprodukciji Srbije, Slovenije, Črne gore in Severne Makedonije. Režiral ga je Dragan Bjelogrlić, skoraj pričakovano pa je za glasbo v filmu poskrbel Magnifico v sodelovanju s Konstrakto. Film o jugoslovanski skrivnosti atomske bombe pa je bolj kot to film o človečnosti, empatiji in razumevanju.
Najprej rahlo sramežljiv, a več minut trajajoč aplavz se je ob prihodu filmske ekipe na oder sprevrgel v stoječe ovacije.
Film Varuhi formule, ki je odprl 34. Ljubljanski filmski festival Liffe, je tako navdušil tudi v Sloveniji. Potem ko je doživel premiero na 76. filmskem festivalu v Locarnu v Švici, je poleti prejel tudi najvišjo oceno občinstva na filmskem festivalu v Sarajevu. Zdelo se je, da so ga na novembrski sredin večer za svojega vzeli tudi vsi prisotni v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma.
Na slovenski premieri je bil tudi režiser filma Dragan Bjelogrlić in eden glavnih igralcev Raša Bukvić, ki v filmu igra vodilnega jedrskega znanstvenika iz Vinče Dragoslava. Umanjkali niso niti strokovnjaki z Instituta Jožef Stefan, saj je bil del filma, kot smo že pisali, posnet prav v njihovem reaktorju. V Ljubljano je prišel tudi francoski igralec Alexis Manenti.
Film Varuhi formule s podnaslovom Verižna reakcija je posnet po knjižni predlogi Slučaj Vinča (Primer Vinča), ki jo je napisal Goran Milašinović. A kot opozarja Bjelogrlić, ne gre za nobeno pravljico, temveč za scenarij po resničnih dogodkih iz leta 1958. Da so ga lahko napisali, je bilo potrebnih še kar nekaj raziskav in kopanja. Prič, ki bi lahko kaj povedale, praktično ni bilo več, tiste, ki pa so bile, bodo za vedno ostale neimenovane. Gre namreč za zgodbo o jugoslovanski skrivnosti, projektu ‘atomska bomba’, ki je v veliki tajnosti potekal v Vinči.
A v resnici to ni zgodba o kakšnem jugoslovanskem Černobilu, temveč zgodba o empatiji, o razumevanju, o človečnosti. Tudi o razbijanju predsodkov, povezovanju čez pregrade.
Potem ko so bili v nesreči obsevani mladi jugoslovanski fiziki z vodjo Dragoslavom na čelu, so jih odpeljali na zdravljenje na Curiejev inštitut v Pariz. Nad njimi je bdel francoski zdravnik Georges Mathé (Alexis Manenti), ki je premagal predsodke do tega, kar je sumil, da so počeli v veliki tajnosti, in se odločil, da jim bo rešil življenje.
Med pogovorom ob francoskem vinu je doktor Dragoslavu zaupal, da je njihov prihod v Pariz sprožil verižno reakcijo – dal mu je upanje in moč za nadaljevanje raziskav, ko je že hotel obupati. In s tem upanjem je Mathé izvedel prve uspešne presaditve kostnega mozga oseb, ki niso v sorodu.
Darovalci so bili Francozi, eden od njih celo član zdravniške ekipe francoskega onkologa. Vsem darovalcem so povedali, da to počnejo na lastno odgovornost in da jim ne morejo zagotoviti, da bodo preživeli. A so preživeli, tako eni kot drugi. Života Vranić, mladi znanstvenik, ki se je žrtvoval za druge in bil zato izpostavljen največji količini sevanja, je žal umrl, drugi so se vrnili domov.
“Danes si je preprosto nemogoče zamisliti, da neki ljudje tvegajo svoje življenje za ljudi, ki jih ne poznajo in prihajajo z druge strani sveta,” je za N1 ob tem dejal režiser Bjelogrlić.
Čeprav je povedal, da je verižna reakcija srž filma, je dodal, da junaki v njegovem filmu odkrijejo najpomembnejšo formulo, formulo življenja. Zato film zdaj nosi kar oba naslova.
Film je nastal v slovenski koprodukciji. V njem nastopajo tudi slovenski igralci, med njimi Jurij Drevenšek, ki igra agenta Udbe Aleša Babnika. Ta bdi nad delom Dragoslava in njegove ekipe v Vinči.
Upanje, da smo ljudje dobri
Raša Bukvić je za vlogo Dragoslava izgubil skoraj 15 kilogramov, fizično se je popolnoma transformiral. A kot je dejal, si je moral predvsem odgovoriti na filozofsko vprašanje, kaj želijo ljudje, ki se ukvarjajo z jedrsko energijo. “Ugotovil sem, da nisem igral človeka, ki je želel masovno uničenje, ampak človeka, ki je želel vzpostaviti kontrolirano verižno reakcijo, na ta način pa proizvesti energijo, ki se lahko uporabi v dobre namene,” je dodal.
Čeprav je po opisu film daleč od lahkotnega, pa tudi prizori ljudi, ki so v telesni agoniji, niso ravno sproščujoči, je Raša Bukvić prepričan, da ljudje iz kinodvoran odidejo z nasmehom (kot reče on, z banano) na obrazu. Film namreč vzbuja upanje. Upanje v to, da smo na koncu dneva ljudje dobri. In da je zato tudi danes takšna presunljiva zgodba možna.
Za kuliso reaktorja v Vinči so izbrali jedrski reaktor za raziskovalne in šolske namene TRIGA Instituta Jožef Stefan, ki stoji v Brinju pri Ljubljani. Poglejte, kaj je o sodelovanju s filmsko ekipo na slovenski premieri povedal dr. Anže Jazbec, operater in vodja izmene na reaktorju.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje