Na sarajevskem filmskem festivalu je najvišjo oceno občinstva dobil film Varuhi formule (Verižna reakcija) režiserja Dragana Bjelogrlića. Film se dogaja leta 1958, ko so jugoslovanski znanstveniki delali na projektu atomske bombe. Zgodila se je huda nesreča, nadaljevanje zgodbe pa je presunljivo. Del filma so posneli v reaktorju Instituta Jožef Stefan pri Ljubljani, ki so ga morali prilagoditi, da ni bil nevaren za igralce. Med snemanjem lani jeseni jih obiskala ekipa N1. Oglejte si, kaj so povedali sloviti režiser, zaposleni na institutu in znanstvenik, ki je bil leta 1958 med petimi, ki so prejeli izjemno velike odmerke sevanja.
Pravkar končani 29. filmski festival v Sarajevu je navdušil obiskovalce – tako slavne goste kot turiste in domačine.
Nagrado srce Sarajeva za najboljši igrani film je prejel film Blackbird Blackbird Blackberry v režiji gruzijske režiserke Elene Naveriani. Občinstvo pa je najvišjo oceno (v povprečju 4,955) namenilo filmu Varuhi formule (Verižna reakcija) Dragana Bjelogrlića. Film je nastal v slovenski koprodukciji. V njem nastopajo tudi slovenski igralci, med njimi Jurij Drevenšek, ki igra mladega agenta Udbe.
Na vrhu članka si oglejte videoreportažo s snemanja filma ter intervjuja z režiserjem Draganom Bjelogrlićem in znanstvenikom, ki so mu kot prvemu na svetu presadili kostni mozeg, Radojkom Maksićem.
Huda nesreča in presunljivo nadaljevanje
Maja 1958 so v Vinči pri Beogradu slovesno odprli prvi jedrski reaktor v Jugoslaviji. Tistega dne je raziskovalni inštitut obiskal jugoslovanski predsednik Josip Broz – Tito in s pritiskom na gumb vklopil reaktor. Le nekaj mesecev pozneje, 15. oktobra 1958, pa se je tam zgodila usodna nesreča.
Šest mladih raziskovalcev, starih med 24 in 26 let, je izvajalo eksperiment, ko so merilni instrumenti nenadoma pokazali maksimalno vrednost, ki so jo lahko izmerili. To je lahko pomenilo le eno: ravni sevanja so previsoke. Odločale so sekunde. Eden od znanstvenikov, Života Vranić, se je zavestno žrtvoval: splezal je na reaktor in ustavil verižno reakcijo, ki bi sicer vodila v katastrofo z neslutenimi posledicami.
“Sevanje nima niti vonja niti barve, instrumenti pa so ga pokazali ogromne količine,” se je leta 2018 dogodkov v pogovoru za N1 Beograd spominjal Radojko Maksić, takrat absolvent fizike. V reaktorju v Vinči je usodnega dne skupaj s kolegi izvajal eksperiment. “Poskušali smo ustaviti reakcijo, toda hitrost jedrske cepitve … Te ni mogoče zlahka ustaviti,” je dejal. Povedal je, da ga ni bilo strah, a se je zavedal, da se je zgodilo nekaj groznega in da “se bomo morali še zelo namučiti, da si opomoremo”. S kakšnim projektom so se takrat ukvarjali v Vinči, pa Maksić niti leta 2018 ni hotel razkriti. “V tistem času je bila jedrska energija tajna. Tovrstna raziskovanja so bila povsod po svetu tajna. Državna politika o Vinči je bila taka kot v svetu. Temu smo se prilagodili,” je povedal.
Bil je med petimi zaposlenimi, ki so tistega dne v reaktorju prejeli izjemno velike odmerke sevanja, poleg njih je še en delavec dobil manjši odmerek. Prepeljali so jih v beograjsko bolnišnico, a kmalu ugotovili, da jim v Jugoslaviji ne znajo pomagati. Direktor inštituta Vinča je osebno poznal francoska znanstvenika Frédérica in Irène Joliot-Curie (hčerka Marie Curie) in že naslednji dan so obsevane delavce s posebnim letalom odpeljali na Curiejev inštitut v Pariz.
Za njihovo zdravljenje je bil odgovoren onkolog Georges Mathé. Petim znanstvenikom, ki so prejeli sicer smrtonosne odmerke, so v Parizu presadili kostni mozeg. Života Vranić, ki se je žrtvoval za druge, je žal umrl. Ostali pa so ozdraveli in preživeli. Vrnili so se v Beograd in nadaljevali svoje delo na inštitutu ter dočakali visoko starost. Operacije, ki jih je izvedel Mathé, pa so bile v svetovnem merilu prve uspešne presaditve kostnega mozga oseb, ki niso v sorodu.
Vsi darovalci kostnega mozga so bili Francozi, eden je bil celo član Mathéjeve ekipe. Zdravniki so jim povedali, da je poseg tvegan in da jim ne morejo zagotoviti, da ga bodo preživeli. A so se kljub temu odločili tvegati in tako rešiti jugoslovanske znanstvenike, ki jih niso poznali. 11. novembra 1958 je Radojko Maksić postal prvi človek na svetu, ki so mu uspešno presadili kostni mozeg nesorodnega darovalca.
Med ekipo znanstvenikov in Parižani se je spletlo vseživljenjsko prijateljstvo. In to je verižna reakcija, o kateri govori film. (Dragan Bjelogrlić je imel med snemanjem v Ljubljani lani jeseni v mislih naslov filma Verižna reakcija, na koncu pa ga je poimenoval Varuhi formule s podnaslovom Verižna reakcija).
Nesreča desetletja ostala tajna
Scenarij za psihološko dramo je Bjelogrič skupaj z Vukom Ršumovićem napisal po knjigi Gorana Milašinovića z naslovom Slučaj Vinča (Primer Vinča). “Bil je prvi, ki je opozoril na to zgodbo,” pravi Bjelogrlić. “Nato sem začel raziskovati. Služba državne varnosti ni te nesreče nikoli razkrila, sem pa prek nekaterih ljudi pridobil informacije, da je projekt ‘atomska bomba’ zares obstajal. Dejansko je bila nesreča razlog, da so projekt nato opustili.”
Kaj natančno so počeli znanstveniki v Vinči? “Če želite izdelati atomsko bombo, potrebujete lastno jedrsko gorivo, saj vas tako nihče ne more nadzorovati,” razlaga Bjelogrlić. “Iz rudnika na Stari planini v Srbiji so pridobili rudo, iz katere so v Vinči poskušali izdelati jugoslovansko jedrsko gorivo. Razlog za nesrečo je bil povezan s tem, da to gorivo ni bilo dovolj čisto.”
O tem govori film. “No, naša zgodba je precej širša, govori o humanosti. Toda to je dogodek, ki je neposredno sprožil verižno reakcijo dogodkov,” pravi režiser in soscenarist Bjelogrlić, ki bo v Verižni reakciji tudi zaigral. Njegova je vloga Aleksandra Leke Rankovića, podpredsednika Jugoslavije ter šefa policijskih in varnostnoobveščevalnih služb. “Ranković je neposredno vodil projekt atomske bombe, Edvard Kardelj je bil zadolžen za nadzor, na vrhu vsega pa je bil, seveda, Tito. Vloga Rankovića ni velika vloga, toda rad igram take … zaj… tipe,” pravi Bjelogrlić.
“Leka Ranković je obsevane znanstvenike poslal v Pariz, čeprav je bilo to takrat na drugi strani železne zavese. Odločitev, da jedrske fizike, ki so delali pri tajnem projektu, pošlje na drugo stran železne zavese, je bila zelo tvegana,” meni Bjelogrlić.
Tvegana je bila tudi odločitev petih Parižanov. “Onkolog Georges Mathé si je zamislil, da prvič v zgodovini izvede presaditev kostnega mozga. Zanimivo je, da so darovalcem povedali, da to počnejo na svojo odgovornost. Nihče jim ni mogel zagotoviti, da bodo preživeli,” zgodbo navdušeno pripoveduje režiser. “Tvegali so svoja življenja, da bi pomagali nekim neznanim ljudem, ki so prišli iz druge države, praktično iz druge civilizacije, izza železne zavese. Vsi darovalci so preživeli.”
Ljubljanski reaktor snemalno prizorišče
Za kuliso reaktorja v Vinči so izbrali jedrski reaktor za raziskovalne in šolske namene TRIGA Instituta Jožef Stefan, ki stoji v Brinju pri Ljubljani. Zaposleni v reaktorju so v sodelovanju s scenografi lokacijo pripravili za snemanje. “Reaktor že sam po sebi ni nevaren za obiskovalce, imamo pa zdaj med snemanjem še poseben režim,” priprave opiše Anže Jazbec, vodja izmene v reaktorju. “Umaknili smo vse vire s ploščadi, prepričali smo se, da ni nobene kontaminacije tam, kjer se bo gibala snemalna ekipa, tako da res ni nobene nevarnosti, da bi bil kdo izpostavljen sevanju.”
Da bi poustvarili podobo srbskega reaktorja iz leta 1958, so sodobno opremo zamenjali s staro. Vse od stolov in miz do aparatur in merilnih instrumentov ustreza podobi s konca 50. let. Zaposleni na reaktorju so v teh dneh podpora snemalni ekipi. “Mi smo tisti, ki lahko delamo z mostnim žerjavom, viličarjem in podobno,” pove in doda, da so snemanje načrtovali več mesecev vnaprej, tako da si lahko privoščijo, da reaktor nekaj dni stoji za namene snemanja filma.
Pa sta si reaktorja v Ljubljani in Vinči podobna tudi po tehnologiji? “Po eni strani so si reaktorji podobni: v njih imamo uran in naredimo verižno reakcijo,” razlaga Jazbec. “Vendar pa imamo, drugače kot v Vinči, v Brinju pri Ljubljani reaktor ameriškega tipa, ki ima bolj obogateno gorivo, reaktor lahko doseže neko moč, ni samo kritična konfiguracija, in ima za ta namen tudi veliko večji ščit od tistega v Vinči.”
Bjelogrlić je slovenskim znanstvenikom izjemno hvaležen, poudarja. “Res so zelo profesionalni, a ne le to, res so čudoviti ljudje. Veliko nam pomagajo, tako pri strokovnih vprašanjih kot procesu. Vendarle snemamo v reaktorju, kar je precej tvegano, če lahko tako rečem, da se ne bi tudi nam zgodilo to, kar se je junakom naše zgodbe, da bi bili obsevani,” se nasmeje Bjelogrlić.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in X.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje