V zadnjem času se zdi, da se vse reciklira. Imamo poplavo filmov in serij, ki so ali nadaljevanja neke stare verzije ali pa le na nov način posneta in interpretirana ista zgodba. Za vse ne moremo kriviti le nostalgije, saj se pogosto izkaže, da gledalci z novo verzijo niso zadovoljni. Zakaj so torej tovrstne vsebine v porastu, kako njihova razširjenost vpliva na filmsko industrijo ter kaj bi morali storiti, da bi spodbudili neodvisne ustvarjalce in razcvet izvirnih zgodb?
Hollywood se v zadnjih letih aktivno vrača k znanim zgodbam ter jih v spremenjeni, aktualizirani podobi poskuša ponovno predstaviti občinstvu. Filmska industrija je namreč v zadnjih letih doživela opazen premik pri vrstah vsebin, ki nastajajo. Ustvarjalci se zatekajo k ponovnim zagonom (ang. reboot), nadaljevanjem ali predelavam (ang. remake), namesto da bi raziskovali izvirne zamisli.
Čeprav se ljudje pritožujejo, da Hollywood iz leta v leto producira iste stvari, prepoznavna imena, zgodbe in liki te vseeno pripeljejo na sedeže kinodvoran. Zgolj v letošnjem letu so si gledalci tako lahko ogledali Zlobna dekleta (ang. Mean Girls), Beetlejuice, Vrana (ang. The Crow), Kaskaderja (ang. The Fall Guy), novembra pa na velika platna prihaja nadaljevanje kultnega Gladiatorja (ang. The Gladiator).
Trend remakov je opazen tudi med serijami. Po priljubljeni seriji iz 90. let Princ z Bel-Aira (ang. The Fresh Prince of Bel-Air) se je lani na male ekrane vrnila serija Bel-Air. Sredi oktobra so v Avstraliji dobili svojo različico priljubljene serije Pisarna (ang. The Office), oboževalci pa so se nedavno lahko razveselili tudi napovedi, da se v koprodukciji studiev Fremantle in Fox kmalu vrača mini verzija kultne serije Obalna straža (ang. Baywatch).
Plakat za letošnji remake filma Zlobna dekleta (Foto: PROFIMEDIA)
Profit in nostalgija
O tem, kaj so vzroki in razlogi za ta trend, ki se širi med filmskimi studii, ter o njegovih posledicah smo se pogovarjali s filmskim kritikom in prevajalcem Igorjem Harbom. Kot nam je pojasnil, to ni novi trend, je pa sedaj, ko je večina filmskih studiev po prevzemih in poskusih vzpostavitve pretočnih platform izjemno zadolžena, v porastu. “Studii ne želijo tvegati ter želijo izkoristiti obstoječo intelektualno lastnino, saj sklepajo, da bodo vsebine zaradi prepoznavnosti lažje pritegnile gledalce, kot bi jih, če bi morali razvijati nove ideje in sveže koncepte,” je pojasnil Harb.
Remaki so tako postali vse bolj razširjeni ne zgolj zaradi nostalgičnega elementa, na katerega ustvarjalci ciljajo pri starejši populaciji gledalcev, temveč tudi zaradi finančnih učinkov, ki jih v dobi visokih proračunov lahko načeloma dosežejo s ponovno reinterpretacijo uspešnih filmskih vsebin. Z upodobitvijo že znanih zgodb in likov želijo ustvarjalci tako na eni strani izkoristiti obstoječo bazo oboževalcev ter hkrati te zgodbe predstaviti novemu občinstvu. Privlačnost ponovnega obujanja priljubljenih klasik je namreč prav v njihovi brezčasnosti, ki filmskim ustvarjalcem ponuja priložnost, da te zgodbe posodobijo in na novo interpretirajo z ozirom na aktualni tehnološki napredek in novodobne filmske tehnike.
Porast remakov lahko pripišemo tudi vedno večjemu povpraševanju po raznoliki vsebini v dobi, ko prevladujejo pretočne platforme in globalni distribucijski kanali. Ker je ustvarjalcem na voljo obsežen katalog klasičnih filmov, studii v predelavah vidijo način, kako lahko ob zmanjšanem finančnem tveganju izkoristijo obstoječo intelektualno lastnino. Z izkoriščanjem uveljavljene prepoznavnosti blagovne znamke pa lahko studii pritegnejo občinstvo, ki te zgodbe že pozna, in tako povečajo verjetnost komercialnega uspeha. Kot je še pojasnil sogovornik, filmski ustvarjalci nameravajo vztrajati v tej smeri, dokler na neki prelomni točki avtorjem ne bo uspelo ponovno izboriti si kotička avtonomnega ustvarjanja.
Remakov je veliko, a le malo je dobrih
Pri fenomenu ponovnega oživljanja kinematografskih vsebin se poraja tudi vprašanje, ali pretirano zanašanje na remake zavira ustvarjalnost filmske industrije ter preprečuje razcvet izvirnih zgodb. Številni kritiki namreč poudarjajo, da bi morali prednost dati projektom, v okviru katerih bi razvijali sveže ideje, ne zgolj igrali na strune nostalgije.
Kljub temu pa nekatere predelave vseeno navdušujejo tako laično občinstvo kot izkušene kritiške oči ter v blagajne kinematografov in studiev prinašajo znatne prihodke. Takšno je bilo denimo letošnje težko pričakovano Burtonovo nadaljevanje horror komedije Beetlejuice. Kot je pojasnil Harb, se pri omenjenem nadaljevanju, na katero so oboževalci čakali 36 let, bistveno pozna dober avtorski pristop.
Pri Sandersovem Vranu, ki je bil z besedami dolgoletnega filmskega recenzenta ena večjih polomij preteklega leta, pa se pozna prav odsotnost tega. “Remake kultnega filma je bil v načrtu skoraj 20 let. Motiv izvirnika so poskušali predelati prek ogromno različnih pristopov, tako scenaristov, režiserjev kot igralcev, a so načrti na koncu vedno padli v vodo,” je pojasnil Harb. Kot je dodal, so se tako na koncu odločili, da načrte izpeljejo, čeprav se je pod film podpisal slab režiser, izkupiček pa je bil “porazen”. “Ker je bil film toliko časa v razvoju, se je v studiu proračunska postavka vlekla vrsto let in samo rasla ter ni prinesla nobenega denarja. V upanju, da bi se v blagajno steklo kaj denarja, so se nato odločili, da jo bodo zaprli,” je pojasnil Harb in dodal, da žal rezultat ni bil tak, kot bi si ga želeli.
Včasih pa v želji po doseganju dobrega blagajniškega rezultata ne zadostuje niti to, da ima avtor neko dobro, svežo idejo za remake. Tak primer je bil v letošnjem letu denimo Kaskader (ang. The Fall Guy), pod katerega se je podpisal nekdanji kaskader David Leitch, sicer avtor številnih filmskih akcijskih uspešnic, kot je John Wick. Čeprav sta v vodilnih vlogah nastopila odlična igralca Ryan Gosling in Emily Blunt, ki jima načeloma v kinodvorane uspe privabiti ljudi, jima tokrat ni uspelo. “Film je kljub dobri ideji, sveži zasnovi ter temu, da je bil zabaven, povsem zaobšel gledalce,” je dejal Harb.
Ne glede na vse so predelave postale sestavni del sodobne kinematografije, najsi jih obravnavamo kot poklon filmski dediščini ali nanje gledamo kot na simptom neoriginalnosti in manka izvornih idej. V obeh ozirih nosijo izjemno pomembno vlogo pri oblikovanju današnje filmske industrije ter pri oblikovanju cineastičnih navad gledalcev.
Prizor iz filma Beetlejuice Beetlejuice (Foto: Warner Bros. - Plan B Entertainment/PROFIMEDIA)
Prizor iz filam Vran (Foto: Hassell Free Productions/PROFIMEDIA)
Prizor iz filma Kaskader (Foto: Universal Pictures - 87NorthEntertainment 360 action/PROFIMEDIA)
Točka medgeneracijskega povezovanja
V hektičnem svetu, ki ga diktirata hitri tempo vsakdanjega življenja in nenehna konzumacija novih vsebin, se ob občutkih prevzetosti radi zatečemo k udobju. Vsebine, ki smo jih navajeni in nam povzročajo prijetne občutke, pa ustvarijo ravno pravšnji kraj za umik. Gledalci se tako k remakom lahko zatečejo tudi zato, ker gre za nekaj poznanega in domačega. Z zasičenostjo vsebin pa se soočajo ne le gledalci, enake občutke o ustvarjanju novih vsebin imajo tudi filmski studii, zato se pogosto držijo že preizkušenih možnosti.
“To je odlično za njihove rezultate. Ni jim treba vlagati v nove like, nove scenografije, nova vesolja. Dajo nam nekaj, za kar vedo, da si že želimo,” je pojasnila kanadska kulturna kritičarka Amil Niazi. Ob tem je dodala, da se gledalci na svoje najljubše serije in like tudi čustveno navežejo, zato je želja po nadaljevanju povsem naravno nadaljevanje. Če nam je bila prva verzija serije všeč, je tako povsem pričakovano, da bomo želeli gledati tudi njeno nadaljevanje, da bi ob tem ponovno podoživeli občutke, ki so nas prevevali ob izvirniku.
Ob tem je tu še časovna komponenta, je dodala Niazi. Milenijci sedaj vstopajo v leta, ko si želijo najljubše serije in filme iz otroštva deliti tudi s svojimi otroki. To pa so filmski studii izkoristili za priložnost, da pestro filmsko bero iz 90. let prejšnjega stoletja reaktualizirajo ter jim vdahnejo novo življenje. Rebooti tako z besedami kanadske kritičarke olajšajo tudi medgeneracijsko družinsko gledanje vsebin in olajšajo povezovanje med sicer dvema zelo različnima generacijama.
Eri superjunakov še ni videti konca
Filmi o superjunakih že več kot desetletje prevladujejo v svetu zabave. V Hollywoodu so tako rekoč ena redkih stalnic v nenehno spreminjajočem se okolju in so vrsto let predstavljali skoraj zagotovljen način visokega zaslužka filmskih studiev. Čeprav je v zadnjem času vse več filmov prejemalo slabe kritiške ocene, se franšize o superjunakih, kot kaže, še vedno niso izpele.
Hegemonijo na tem področju imata dve produkcijski hiši Marvel Studios in DC Studios, ki pa sta se prenasičenosti na trgu lotili z različinima pristopoma. Pri Marvelu, tako Harb, so vse upe položili v znana imena. V okviru zadnjega v vrsti ukrepov je recimo Robert Downey Jr. prejel ogromno denarja, da se bo vrnil kot drug lik (Doctor Doom) in tako poskušal ponovno vzbuditi zanimanje gledalcev. Pri DC pa so v svoje vrste povabili novega režiserja Jamesa Gunna, ki se bo prihodnje leto lotil nove serije filmov o Supermanu. Kot je pojasnil filmski kritik Harb, bodo poskušali zgraditi manjše vesolje povezanih filmov, kar bi moralo biti dosti bolj obvladljivo kot kompleksna filmska struktura, ki so jo zasnovali pri Marvelu.
DC-jev nedavni Joker je kljub dobri igralski zasedbi spodletel (Foto: PROFIMEDIA)
Kako spodbuditi produkcijo novih filmov?
Kot je pojasnil Harb, smo v kinematografski zgodovini imeli že dva primera, ko je bilo med studii mogoče zaznati bistven razmah produkcije novih vsebin. Prvič v času novega Hollywooda oziroma ameriškega novega vala, tj. obdobja od sredine 60. do zgodnjih 80. let prejšnjega stoletja, ko je ameriška kinematografija doživela renesanso. Veliko tedanjih filmskih studiev je namreč bankrotiralo, kar je avtorjem omogočilo, da so – sicer z nizkimi budžeti – lahko posneli, kar so želeli. Takrat smo dobili filme, kot so Boter (ang. The Godfather), Taksist (ang. Taxi Driver), Rocky, Peklenska pomaranča (ang. A Clockwork Orange) …
“Šlo je za res izpiljene filme, ki pa nad sabo niso imeli korporativnega pregleda. To je proti koncu obdobja privedlo do filmskih ekscesov, a avtorji so vseeno naredili kup odličnih filmov ter zanje prejeli ogromno denarja,” je dejal Harb.
Drugo obdobje večje filmske avtonomije pa se je zgodilo v drugi polovici 90. let, ko se je zaradi menjav v vodstvu filmskih korporacij deloma izgubil pregled nad produkcijami ter je luč sveta ugledala vrsta filmov, ki so bili po besedah Harba narejeni precej drugače. “Filmi so si kar sledili. Šlo je za izjemno kreativno obdobje, ko smo dobili filme, kot so Klub golih pesti (ang. Fight Club), Matrica (ang. The Matrix), Lepota po ameriško (ang. American Beauty), Sedem (ang. Se7en). Gre za kup filmov, ki so precej subverzivni in narejeni precej drugače, kot so studii pričakovali,” je pojasnil Harb.
Kot je ob tem še zaključil, imajo trenutno vodilni direktorji filmskih studiev izjemen vpliv na to, katere vsebine se lansirajo na trg. Če bi želeli doseči večjo neodvisnost filmskih ustvarjalcev, bi z besedami sogovornika morali zamenjati predvsem ljudi na vodilnih položajih. “V trenutnih korporativnih strukturah pa nič ne kaže na to, da bi si želeli delati v tej smeri,” je pojasnil. Ob tem je dodal, da razvoj žal poteka v napačni smeri, ko filmski ustvarjalci ne želijo razjeziti določenega dela občinstva. Kot primer je navedel pustolovski film Twisters – nadaljevanje uspešnice Twister iz leta 1996 –, v katerem so ustvarjalci v želji, da od ogleda ne bi odvrnili zanikovalcev podnebnih sprememb, iz filma črtali frazo “globalno segrevanje”, kljub temu da je razlog za povečano število tornadov precej očiten.
“Zaradi tega sem precej pesimističen do teh mainstream ‘blockbusterjev‘ (filmskih uspešnic, op. p.). Velike spremembe bi nastale, če bi se zamenjali direktorji, studie pa za zdaj nad vodo drži kreativnost njihove ponudbe,” je še zaključil Harb. Unikatne filmske ideje bomo tako do neke mere v prihodnje gledali predvsem pri neodvisnih kinematografih, v produkciji neodvisnih studiev ali pa se bodo enostavno znašle pri ponudnikih pretočnih vsebin.
Prizor iz filma Taksist (Foto: Columbia Pictures/PROFIMEDIA)
Prizor iz filma Boter (Foto: PROFIMEDIA)
Prizor iz filma Klub golih pesti (Foto: Fox 2000 Pictures/PROFIMEDIA)
Prizor iz filma Sedem (Foto: PROFIMEDIA)
Prizor iz filma Lepota po Ameriško (Foto: Mary Evans/AF Archive/Dreamworks Skg./PROFIMEDIA)
Prizor iz filma Peklenska pomaranča (Foto: PROFIMEDIA)
Menu Item
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje