Menu Item
Dr. Alojz Ihan v kolumni za N1 svari, da dobri nameni ministra za zdravje niso zagotovilo, da se bo vse skupaj dobro končalo.
Ministru za zdravje je treba vsekakor priznati dobre namene in voljo, da rešuje akutne probleme v zdravstvu tudi z ukrepi, ki ne spadajo v običajen, “sistemski” delokrog ministrstva za zdravje. A dobri nameni niso zagotovilo, da se bo vse skupaj dobro končalo. Zato upam, da se minister zaveda tveganj “interventnega” financiranja ambulant za neopredeljene – ne le, da se poteza lahko izkaže kot proč vržen denar, ampak lahko privede celo do težko popravljivega kaosa v primarnem zdravstvu.
Moja bojazen izhaja iz dejstva, da v našem sistemu minister za zdravje nima operativnih funkcij pri urejanju primarnega zdravstva, zato tudi na ministrstvu ni služb, ki bi lahko sledile in se odzvale na težave, ki bodo tam nastale ob ministrovih interventnih ukrepih. To se je dovolj očitno pokazalo že pri covidnih dodatkih.
Minister je pridobil dodatni denar in sestavil pravila, kako naj bi ga delile zdravstvene ustanove, od tam pa je bilo vse odvisno od direktorjev, ki so jih bolj kot ministrove želje zanimali odzivi v njihovem kolektivu. A pri covidnih dodatkih je njihovo pavšalno razdeljevanje (podobno pavšalnemu ocenjevanju uspešnosti zaposlenih v celotnem javnem sektorju) vzbujalo grenke občutke, ni pa imelo uničujočih sistemskih učinkov.
Bi lahko reševanje 130 tisoč zavarovancev ogrozilo tudi nadaljnjih dvesto tisoč “nadštevilnih”?
Sedanji načrt “interventnega” financiranja ambulant za neopredeljene pa prinaša sistemska tveganja, ki jih minister morda ne bo (z)mogel obvladovati, če se bo plaz sprožil v neželeno smer. Njegova sedanja intervencija je sicer podobna zamisli proslulih covidnih dodatkov – minister priskrbi denar, s katerim želi rešiti operativni problem v ambulantah, za katere minister nima operativnih pristojnosti. Pri tem pa minister (brez mehanizmov kontrole in brez možnosti ukrepanja v zdravstvenem domu) na lepe oči verjame, da bodo njegov interventni denar direktorji zdravstvenih domov uporabili natančno tako, kot si je zamislil. Prav tako minister na lepe oči verjame, da bodo tudi družinski zdravniki za interventni denar delali natančno tisto, kar bo po njegovem rešilo problem 130 tisoč pacientov brez izbranega zdravnika. Minister skratka verjame, da je dovolj raztrositi denar, in ljudje, ki ga bodo prejeli, bodo kar samodejno sledili njegovim najboljšim namenom.
Preberite še: Dr. Alojz Ihan dvomljivcem pojasnjuje, zakaj je treba zaupati v znanost
Ampak v našem zdravstvenem sistemu ni le 130 tisoč pacientov brez zdravnika, ampak je, po izračunih prof. Tajnikarja, še dodatnih 200 tisoč pacientov, ki pri osebnih zdravnikih trenutno pomenijo “presežek” nad normativom, ki ga je leta 2019 podpisal minister Aleš Šabeder (v vladi Marjana Šarca) v splošnem dogovoru z ZZZS. Resda družinski zdravniki presežnih pacientov ne morejo kar “izpisati”, dokler so (še) zaposleni v svoji ambulanti – a če se prezaposlijo v drug zdravstveni dom ali k zasebniku, tam sprejmejo samo paciente do normativa. Tudi nov zdravnik, ki zdravnika nadomesti v njegovi prejšnji ambulanti, bo sprejemal paciente samo do normativa. S takimi prezaposlitvami dveh zdravnikov se torej takoj ustvari nekaj sto novih pacientov brez osebnega zdravnika – iz kvote 200 tisoč, ki trenutno še imajo svojega zdravnika, a so “presežek” nad normativom.
Preberite še: Kako je neuspešno cepivo proti raku postalo megauspešnica proti covidu-19
Bodo torej izjemne razlike v plačevanju dela v rednih ambulantah in v ambulantah za neopredeljene bolj reševale problem sedanjih 130 tisoč neopredeljenih pacientov ali bodo bolj spodbuda za naglo povečevanje števila neopredeljenih pacientov? Na primer s pospešenimi prezaposlitvami zdravnikov, na katere minister ne more vplivati. Na katere tudi direktorji zdravstvenih domov ne morejo vplivati, celo če bi hoteli, pa to ni njihov interes, saj želijo predvsem pridobiti nove zdravnike in organizirati čim bolj normalno delo. Je minister res predvidel vse mogoče “poslovne ideje”, ki jih bo spodbudila možnost nesorazmernega plačila glede na enako delo v rednih ambulantah? Ker na ministrstvu za zdravje v preteklosti niso znali predvideti in preprečiti niti tega, da so direktorji bolnišnic, ki so jih ministri sami izbrali, najbolj donosne storitve in posega dobesedno prepuščali zasebnikom, da so obogateli, bolnišnice pa so se utapljale v izgubah?
Če povzamem: ministrov poskus, da hitro reši nastalo težavo, je hvalevreden. Upam pa, da reševanje problema 130 tisoč neopredeljenih pacientov ne bo povzročilo dodatnega in neobvladljivega naraščanja števila neopredeljenih pacientov ali v primeru nepričakovanih novih “poslovnih modelov” celo tako velike motnje in posledične izsiljene spremembe v organizaciji primarnega zdravstva, da bodo zdravstveni domovi postali le še nostalgičen spomin.
Kaj pa bi bilo zares treba storiti?
Dejstvo je, da so naši strokovnjaki družinske medicine aprila 2022 že izdelali podroben načrt, kako v razmeroma kratkem času reorganizirati dejavnost družinske medicine tako, da bodo vsi državljani imeli svojega družinskega zdravnika in bodo družinski zdravniki z dokončno oskrbo večine bolnikov tudi bistveno prispevali k temu, da pritisk na bolnišnice in specialistične ambulante ne bo več neznosen. Ta načrt je bil poslan tudi sedanjemu ministru za zdravje.
Načrt ugotavlja, da je treba stanje na primarni ravni urediti že s sedanjim številom družinskih zdravnikov, saj ni realistično čakati, da se bo število zdravnikov povečalo. To pomeni natančen in časovno zavezujoč načrt vseh deležnikov o tem, kako se bo razbremenjevalo delo družinskih zdravnikov, da bodo ti po posameznih izpolnjenih etapah načrta lahko sprejemali vedno več bolnikov in jih tudi strokovno, kakovostno in varno oskrbeli. Vse do končnega stanja, ko ne bo več mogoče, da bi katerikoli pacient ostal brez osebnega zdravnika.
Podroben načrt je minister za zdravje prejel na 26 straneh (Izhodišča za strategijo razvoja zdravstvene dejavnosti na primarni ravni zdravstvenega varstva do leta 2031 (SRZDPR2031) in za jedrnatejše branje še povzetek na štirih straneh. Načrt izboljšav obsega:
– timsko oskrbo bolnikov, delo v skupnosti (tu gre predvsem za zdravljenje na domu), prenos določenih opravil na diplomirane medicinske sestre
– razbremenitev administracije, tudi vodenje bolniških odsotnosti prek ZZZS, ginekologov, pediatrov primarnega nivoja, dodatno administrativno pomoč v ambulanti
– informiranje pacientov o njihovih pravicah in dolžnostih prek ZZZS
– popolno digitalizacijo bolniških kartonov, ki bodo omogočali vpoglede na vseh nivojih zdravstvene obravnave
– ustrezno financiranje primarnega nivoja
Ministrova dolžnost bi bila predvsem organizirati vse deležnike v zdravstvu, da bi družinskim zdravnikom predstavili dovolj zavezujoč načrt opisanih izboljšav, ki bi med družinskimi zdravniki preprečil stihijsko iskanje čim boljših osebnih možnosti v sistemu, kjer ni jasno, kdo pije in kdo plača. Dejstvo je, da med družinskimi zdravniki zaradi slabih izkušenj vlada veliko nezaupanje do kakršnihkoli obljub ZZZS ali ministrstva za zdravje. Vzrok so prazna besedičenja in obljube številnih preteklih ministrov, po drugi strani pa katastrofalno vedenje ZZZS, ki nenehno postavlja številna pravila zdravstvenim izvajalcem in uporabnikom, po drugi strani pa je povsem brez odgovornosti, če “pravila ZZZS” privedejo do kaosa v zdravstvenem sistemu.
Zato mora minister predvsem vzeti v roke tisto, kar so družinski zdravniki že zdavnaj izdelali do podrobnosti, in potem organizirati upravljavske strukture na ministrstvu in ZZZS, da se bodo zmožne z družinskimi zdravniki dogovoriti za vsaj srednjeročni načrt z vmesnimi etapami in zagotovili, ki mu bo mogoče zaupati. Potem pa bo treba le še preverjati izvedbo posamičnih etap in pri družinskih zdravnikih povečevati normative do mere, ko problema nadštevilčnih pacientov ne bo več.
***
Prof. dr. Alojz Ihan je dr. medicinskih znanosti in imunolog.
Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.
***
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje