Dr. Alojz Ihan v kolumni za N1 piše, da brez zaupanja v avtoriteto institucij, ki smo jih sami ustvarili (znanost, zdravstvo, šolstvo, sodstvo …), in celo brez zaupanja v soljudi, ki z nami neposredno bivajo (učitelji, zdravniki, novinarji, obrtniki …), ni civilizacije, ni občutka varne in organizirane človeške skupnosti.
V tednu Univerze v Ljubljani (UL), ki vsako leto obeležuje prvo predavanje 3. 12. 1919, se tradicionalno poudarja predvsem njene raziskovalne dosežke. Čeprav je UL del javnega šolstva, raziskovalni dosežki skupaj s podobnimi dosežki drugih univerz in inštitutov po vsem svetu gradijo enega nosilnih stebrov civilizacije – znanost. Prav globalizirana znanost je v navezi z javnim šolstvom v zadnjih dveh stoletjih omogočila neverjeten razvoj tehnologije, s tem pa dostop do številnih dobrin in življenjskih možnosti za večino ljudi, ne le za ozke oblastne elite.
Na univerzi zato vedno znova poudarjamo pomen zaupanja v znanost in javno šolstvo, s katerima lahko prebrodimo in preživimo še tako hude preizkušnje. Od nalezljivih bolezni, ki so še pred stoletjem nepredvidljivo ubijale milijone ljudi, do muhaste narave, v kateri nam je uspelo zgraditi varna in udobna bivališča. Da ne omenim transporta in potovanj, ki si jih je nekoč lahko privoščila le peščica najbogatejših, danes pa so dostopna sleherniku v bistveno udobnejši obliki kot nekoč kraljem.
Dolgoročno so dosežki v znanosti in tehnologiji očitni sami po sebi in ne potrebujejo ozaveščanja in oglaševanja. A v kriznih razmerah, kot je bila pretekla pandemija, se je pokazala razlika med predeli sveta, v katerih so vajeni zaupati v avtoriteto znanosti in zdravstvenih institucij, in med predeli, v katerih ljudje slabo ločujejo med avtoriteto in avtoritarnostjo ter tudi zaradi slabih zgodovinskih izkušenj z zadnjo niso zmožni zaupanja v znanost, medicino, politične voditelje (čeprav so jih sami izvolili), novinarje, sodnike, zdravnike. Nezmožnost zaupati v druge in zlasti v avtoriteto družbenih institucij je resen družbeni problem, ki v kriznih razmerah hitro privede do neorganiziranosti, medsebojnih nasprotij, boja vsakega proti vsakomur, sovraštva, hujskaštva. In predvsem nepotrebnih človeških žrtev – med pandemijo smo države nekdanje Jugoslavije in Sovjetske zveze plačale največjo človeško ceno (poleg Peruja, ki je posebna zgodba) prav zaradi nezaupanja v lastne institucije in brezbrižnosti do epidemičnih dejstev, ki jih je sporočala medicinska znanost.
Zaupanje ali kritična skepsa?
Brez zaupanja v avtoriteto institucij, ki smo jih sami ustvarili (znanost, zdravstvo, šolstvo, sodstvo …), in celo brez zaupanja v soljudi, ki z nami neposredno bivajo (učitelji, zdravniki, novinarji, obrtniki …), ni civilizacije, ni občutka varne in organizirane človeške skupnosti.
Ničkolikokrat sem se med epidemijo srečal z ljudmi, ki so mi rekli, da ne verjamejo sporočilom NIJZ o virusnih testih, ker niso ovce, ampak hočejo vsako stvar kritično ovrednotiti. “Z veseljem,” sem jim navadno odgovoril, “povejte svoje kritike in dvome, pa bom skušal odgovoriti.” Potem pa praktično nikoli ni sledilo konkretno, tehnološko vprašanje o testiranju, ampak le navedba, da neki doktor na YouTubovem posnetku trdi, da so PCR-testi lažni, in da sogovornik bolj verjame njemu kot NIJZ.
Človek, ki je o sebi gojil prepričanje, da je kritičen mislec, v resnici ni znal izreči niti k-ja od kritike virusnega testiranja, saj navadno sploh ne bi znal ločiti PCR-aparata od kuhinjske friteze. V resnici se je le odločil za vero v internetnega doktorja namesto za zaupanje v avtoriteto NIJZ. Mislim si, da zato, ker mu je bilo bolj lagodno sprejeti prepričanje, s katerim je lahko ignoriral avtoriteto lastne državne ustanove, ki mu je nalagala določene obveznosti.
S tem malce karikiranim primerom želim samo povedati, da v sodobnih družbah večino pomembnih življenjskih odločitev sprejemamo na podlagi zaupanja. Kompleksnost znanja, na katerem deluje današnja družba, daleč presega razumske zmožnosti kateregakoli človeka. Ko v letu 2022 moj avto potrebuje popravilo, ga odpeljem na pooblaščeni servis zaradi zaupanja v avtoriteto njegovih certifikatov. In iskreno sem hvaležen, da kot nepoznavalec imam avtoriteto, na katero se lahko zanesem. Časi, ko smo tvegali servise pri cenejših multipraktikih iz sosednje ulice, so namreč že zdavnaj minili.
Bolj je svet kompleksen, manj ga razumemo v podrobnostih, in zato naše odločitve pretežno temeljijo na zaupanju v avtoritete, ki jih sprejemamo. Avtoriteta, na katero se lahko zanesemo, je v sodobnem svetu dobrina, ki nam omogoča lažje življenje. Zato je nujna lastnost urejenih družb, da z dobrim delovanjem svojih institucij vzdržujejo jasne predstave o avtoritetah, ki jim je mogoče zaupati, pa naj gre za nakup avtomobila, šolanje svojih otrok ali naložbeno varčevanje za varno starost. In ko zbolim, nočem biti “kritičen mislec”, ki bo začel prebirati kupe nerazumljivih člankov o bolezenskih težavah, ampak potrebujem izkušenega zdravnika, ki mu zaupam, da bo naredil vse, kar je mogoče, glede mojih težav.
Zakaj zaupati v znanost
Med pandemijo smo pogosto naleteli na rokohitrske trditve, da je zaupanje (vera) v znanost – neznanstveno, pravi znanstveniki morajo vedno dvomiti. Tovrstne trditve so skušale ustvariti vtis, da v znanosti ni avtoritete, ki ji velja verjeti, zato ima trditev o virusu, objavljena v najboljših znanstvenih revijah, enako težo kot YouTubov posnetek propagandnega portala za prodajo prehranskih dodatkov. Zato ima sklep epidemiološkega kolegija NIJZ o nošenju mask enako zdravstveno težo kot FB-zapis estradnika, ki se jezi zaradi odpovedanega koncerta.
To seveda ni res. Znanost je zaupanja vredna avtoriteta ravno zato, ker se znotraj nje nenehno dogajajo debate, ki vrednotijo in izpostavljajo najbolj verjetne resnice o dejstvih tega sveta. Zato znanost vedno jasno sporoča, kaj je v določenem času najbližje konsenzu tisočih strokovnjakov, ki se najbolj na svetu spoznajo na določeno področje. Vse je zelo jasno zapisano v osrednjih znanstvenih revijah za določeno področje in tudi med pandemijo ni bilo nič drugače.
Če človek zaupa znanosti o posamičnem vprašanju, je velika verjetnost, da je blizu resnici, ki je trenutno dosegljiva. Seveda v posamičnih primerih ni izključeno, da bo morda čez desetletja vse videti nekoliko drugače. A v večini primerov je vložek našega zaupanja najbolj zanesljiv, če verjamemo znanosti.
Kdor pa ugovarja, da bistvo znanosti ni vera, ampak skepticizem, naj ga potolažim, da to seveda drži za – raziskovalce. A tudi pri njih to velja samo za droben delček raziskovalne materije, s katero se specialistično ukvarjajo v svojih laboratorijih. Sprejemanje ostalih 99,9 odstotka znanstvenih resnic pa celo pri raziskovalcih temelji na – zaupanju. Ljudje smo mali, znanost pa neskončno velika.
Zaradi svoje decentralizirane, mednarodne organiziranosti po univerzah in inštitutih je znanost ena od najčistejših avtoritet. Možnost interesnih sprevračanj resnice je v znanosti mnogo manjša kot v katerikoli drugi človeški dejavnosti. Tisočih strokovnjakov, ki se na vseh koncih sveta vse življenje posvečajo določenemu področju raziskovanja, nihče ne more organizirano obrniti v oznanjanje neke izmišljene “resnice” – kdor verjame v možnost tovrstnih “zarot”, ni nikoli od blizu občutil, kako v resnici potekata raziskovanje in znanstvena komunikacija o raziskovalnih rezultatih.
Zakaj pa je včasih enostavnejše izbrati avtoritarnost kot avtoriteto
Strah pred avtoriteto je strah pred lastno udeležbo. Avtoriteta ni nekaj zunanjega, ampak nekaj, kar sprejmemo kot lastno pripadnost, lastno zavezo, lasten vložek, lastno zaupanje in s tem lastno tveganje. Sprejeti družbeno avtoriteto (v znanost, medicino, politiko …) je podobno kot na osebnem nivoju sprejeti prijateljstvo ali ljubezen – gre za tveganje, ki se ga mnogi ustrašijo. Zlasti če imajo že iz otroštva težave z zaupanjem – v tem primeru svojega paničnega, nezaupljivega odnosa do sveta nikomur, niti drugim niti sebi, ne zanjo razložiti. Zato panično zavračajo zaupanje v sleherno družbeno avtoriteto in povsod iščejo alternative – od medicine in izobraževanja do prehrane.
Marsikomu je lažje kot družbeno avtoriteto sprejeti celo avtoritarnost različnih samooklicanih voditeljev ali gurujev. Avtoritarnosti namreč ne doživljamo kot lastno zavezanost, ampak kot nekaj zunanjega, zato jo lahko v vsakem trenutku z eno samo kletvico izpljunemo in se brez občutka izgube obrnemo k drugemu avtoritarcu, voditelju ali guruju. Ne da bi potrebovali med dvema pljunkoma kakorkoli preudariti lastna stališča, ne da bi občutili bolečo izgubo ob izgubi zaupanja.
A vendar: Temelj življenja v človeški skupnosti je zaupanje. Seveda so v ozadju delovanja organiziranih družb tudi zakoni in pogodbe in ostali birokratski izumi, ampak človeška skupnost dozori šele takrat, ko postane temelj medsebojnih odnosov predvsem zaupanje. Zdravnik, ki dobi stalno zaposlitev na slavni Kliniki Mayo, ne podpiše nikakršne pogodbe, ampak dobi le predstojnikov stisk roke ob novici, da je odslej “njihov”. In prav zato, ker ne obstaja kakršnakoli pogodba, si od takrat obe strani prizadevata, da čim bolj izpolnjujeta vsak njen nenapisani člen.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
