Menu Item
Razvojni potencial Erisa, najnovejše različice povzročitelja covida-19, da nas s svojimi potomci preseneti, bo še dolgo aktualen, to je pač evolucija, v tokratni kolumni za N1 piše dr. Alojz Ihan. Kaj ta različica povzroča sicer zdravim ljudem in kakšna so tveganja za imunsko manj zmožne?
Eris (EG.5) je najnovejša različica povzročitelja covida-19, ki postaja prevladujoča po vsem svetu, vedno več ga je tudi pri nas. Zato postaja očitno, da bomo ravno z Erisom vstopili v četrto leto našega evolucijskega odnosa z novonastalim virusom Sars-Cov-2.
A pred opisom posebnosti Erisa naj orišem širšo sliko našega evolucijskega odnosa z virusi iz družine koronavirusov.
Pandemija, ki smo jo doživeli v zadnjih treh letih, je samo ena od tisočih podobnih zgodb, ki jih je naša vrsta v preteklosti že preživela ob soočanju z novimi virusi. Prvi odnos z novim virusom je po navadi brutalen, saj nov virus, ki navadno “preskoči” iz druge živalske vrste, ni prilagojen na človeka. Razen v tem, da mu uspe v novega gostitelja vdreti in se v njem razmnoževati.
Zato prvi okuženi z novimi virusi praviloma težko zbolijo ali umrejo, a obenem virusi zaradi svoje smrtonosnosti sprva tudi niso zelo uspešni pri širjenju na druge ljudi in največkrat ugasnejo skupaj s svojimi mrtvimi gostitelji. Velika večina potencialno “novih virusov” že na začetku konča z izumrtjem. Primer, ki smo ga lahko z lastnimi očmi opazovali, je bil izbruh SARS-a leta 2002 na Kitajskem – virus je pri okuženih povzročal težko pljučnico in veliko smrtnost, a ravno zaradi hitrega razvoja bolezni in smrti bolniki niso imeli časa, da bi virus širili naprej – razen v bolnišnicah. Ko je tudi tam osebje začelo nositi skafandre in maske, je virus izumrl.
Evolucijski uspeh novega virusa torej ni v tem, da povzroča hude bolezni, ampak obratno – uspešen virus se mora v gostitelju čim manj moteče naseliti (začasno ali trajno) in se nato širiti na druge gostitelje. Najbolj uspešni so virusi, ki jih kot gostitelji skoraj ne opazimo (če nismo zdravniki), na primer herpesvirusi (EBV, CMV, HSV), povzročitelji bradavic, hepatitisov. A vsak nov virus mora do stopnje uspešnega, gostitelju prilagojenega in pretežno nemotečega virusa razviti veliko genskih sprememb, da postane trajen podnajemnik človeških teles.
Odnos z vsakim novim virusom je na začetku torej praviloma zelo buren.
Ko se je pojavil nov virus gripe po prvi svetovni vojni (španska gripa), je bolezen v prvih dveh letih pomorila okoli 50 milijonov ljudi, potem se je pandemija umirila zaradi odpornosti prekuženih ljudi in zaradi konkurence novih, bolj prilagojenih in manj smrtnih oblik virusa gripe, ki so okužili le zgornja dihala. Zato je “konkurenčen virus” brez povzročanja smrtnih pljučnic uspeli okužiti mnogo več ljudi kot “originalni” virus. Slednji je izginil, gripa pa je postala mnogo blažja bolezen.
Podobno je v prvih dveh letih pandemije covida-19 umrlo 6,5 milijonov ljudi, po ocenah presežnih smrti pa vsaj še enkrat toliko. Brez organiziranega zadrževanja pandemije in cepljenja bi bilo število žrtev primerljivo že videnemu stoletje nazaj. Ampak vse to je normalen, že tisočkrat preigran stik novega virusa s človeško vrsto. Za nas je novo le to, da smo tak pojav videli na lastne oči.
Tudi štirje koronavirusi, ki danes povzročajo “navaden prehlad” (-229E, -NL63, -OC43, in -HKU1) so se v evolucijski preteklosti najprej pojavili kot “novi koronavirusi” in zelo verjetno je bil pojav vsakega od njih za tedanje ljudi mnogo bolj dramatičen od bolezni, ki jo sedaj povzročajo njihovi “prilagojeni” potomci. Ker se je to dogajalo pred stoletji ali tisočletji, obsega tedanjih zdravstvenih dram nikoli ne bomo izvedeli.
Pač pa smo imeli v zadnjih treh letih priložnost v živo spremljati evolucijo povsem novega koronavirusa, ki ob prvi naselitvi na ljudi leta 2019 ni bil prilagojen na ljudi, posledično je bila tudi pandemija, ki jo je novi virus povzročil, zelo dramatična.
Po treh letih virusovega prilagajanja na ljudi v obliki neštetih novih različic in podrazličic se zdi, da je novemu koronavirusu z evolucijskega vidika uspelo najti človeka kot trajnega gostitelja. Sars-Cov-2 za razliko od SARS-a iz leta 2002 ne bo izumrl ampak bo (p)ostal naš trajni virusni povzročitelj prehladnih bolezni. Podobno kot so že omenjeni štirje prehladni koronavirusi, pa seveda še vrsta drugih (rinovirusi, pikornavirusi, enterovirusi, adenovirusi, RSV, virusi gripe).
Kako je Eris uspel postati naš trajni spremljevalec?
Originalna, Wuhanska različica Sars-Cov-2 se je zaradi letalskega prometa hitro razširila po vsem svetu in njeni potomci so zaradi svojih lastnosti (enovijačna RNK) v svojih gostiteljih doživljali veliko sprememb – mutacij, nekatere od njih so virusom omogočale večjo kužnost. Zato so se v različnih delih sveta pojavile različice, ki so bile posebej uspešne pri širjenju in so bile poimenovane s črkami grške abecede (alfa do omikron).
Zaporedno pojavljanje teh različic ne predstavlja zveznega evolucijskega razvoja, čeprav smo jih odkrivali v različnih obdobjih pandemije. Vsaka od različic je povsem za sebe izvedla svojo lastno evolucijo iz prvotnega, Wuhanskega virusa. Nekatere različice so poleg povečane nalezljivosti ohranile veliko smrtonosnost zaradi vdiranja v pljuča in v kri – zlasti alfa in delta. S tem so tudi povzročile večino žrtev pandemije.
A z evolucijskega vidika je na koncu zmagala najbolj nalezljiva in hkrati najmanj smrtonosna različica – omikron. Ta je postal prototip za model Sars-Cov-2, ki bo evolucijski zmagovalec minule pandemije s tem, da postaja nov stalni človeški prehladni virus.
Kaj je bilo tako posebnega na omikronu, da se je edini obdržal kot uspešen in verjetno tudi v bodoče stalen človeški prehladni virus? Najprej spremenjena tarča – namesto pljuč omikron naseljuje pretežno zgornja dihala, in še tam manj aktivira vnetje, ki je bilo usodno za prehod covida-19 v težko obvladljivo sistemsko bolezen. S premikom tarče je povezana tudi mnogo manjša izpostavljenost imunskemu sistemu, ki zelo resno vzame vse patogene, ki pridejo globlje v tkiva in v kri, medtem ko tujke v zgornjih dihalih obravnava manj napadalno.
Po drugi strani so že prve genske analize po odkritju različice omikron konec leta 2021 pokazale nad 50 mutacij, ki so omikronu omogočile učinkovit “pobeg” pred protitelesi, nastalimi po cepivih ali preteklih okužbah. Na ta način je omikron nenadoma dobil na razpolago za širjenje domala vso človeško populacijo, kot bi bil povsem nov virus.
Svojo priložnost je tudi v izjemni meri izkoristil, okužil je veliko večino ljudi in s tem pravzaprav tudi “cepil” celotno človeštvo proti preteklim različicam virusa. Zaradi pojava omikrona, ki je odplaknil nevarnejše različice virusa, je covid-19 nenadoma postal tudi mnogo blažja bolezen, podobno, kot se je po dveh letih sejanja smrti tudi španska gripa nenadoma umirila – stoletje nazaj.
Omikron v zanki lastnega uspeha
Omikron je torej “zmagal” v pandemični tekmi, vendar je tako nalezljiv virus nujno padel v zanko lastnega uspeha – ko v nekaj mesecih okuži večino ljudi na svetu, mu začne primanjkovati prostora za nove in nove naselitve človeških sluznic. Koronavirusi zaradi interferonske zaščite, ki jo okužene sluznice v nekaj dneh po okužbi polno razvijejo, ne morejo postati stalni podnajemniki naših dihal. Zato mora virus stalno skakati z enega na drugega človeka, sicer se njegova življenjska črta prekine.
Omikron je torej preveč uspešen (nalezljiv) virus in s tem sam sebi uničuje življenjski prostor za dolgoročno preživetje. Zato je omikron začel sam sebe poganjati v evolucijo novih podrazličic (BA.1, BA.1.1, BA.2, BA.3, BA.4, BA.5). Te podrazličice so z imunološkega vidika ravno dovolj spremenjene, da se lahko virus uspešno naseli na sluznici tudi v primeru, ko je bil na njej pred samo nekaj meseci (ko mine interferonska zaščita) naseljen omikron, vendar drugačne “serijske številke”.
Zato so zlasti v letu 2022 omikronske podrazličice vznikale kot gobe po dežju in hkrati na številnih koncih sveta ter se vsaka posebej silovito širile po celotnem planetu. Zato se je velikokrat zgodilo, da je bil isti človek hkrati okužen z več omikronskimi podrazličicami in so bile tudi njegove celice v dihalni sluznici hkrati okužene z več virusnimi različicami. Posledica je, da so se v takih celicah začeli sestavljati rekombinantni virusi, ki so mešanica dveh različnih omikronskih podrazličic.
Take linije “hibridnih” virusov so se pogosto izkazale kot še bolj uspešne pri širjenju okužbe, označujemo pa jih s črko X pred oznako imena. Na primer XBB pomeni omikronsko podrazličico, ki je nastala z rekombinacijo linij BA.2.10.1.1 in BA.2.75.3.1.1.1. Rekombinacijska linija XBB je torej nastala iz omikrona BA2 in trenutno kaže lastnosti, ki ji obetajo svetovno prevlado, glavni predstavnik te linije pa je trenutno Eris (EG.5), ki je potomec XBB 1.9.2.
Virus globalnega segrevanja
V treh letih se je pred našimi očmi odvila evolucijska zgodba udomačitve novega virusa, ena od tisočih, ki jih je naša vrsta že preživela. Za nas, ki smo samo kratkotrajni utrinki v evoluciji življenja, je bila ta zgodba seveda povsem unikatna in nepričakovana.
A resnici na ljubo bi bilo močno pretenciozno trditi, da je po treh letih evolucija morebitnega petega človeškega prehladnega koronavirusa že končana. Zaenkrat kaže, da je Sars-Cov-2 s svojimi tisočerimi različicami in podrazličicami po treh letih nekako našel formulo za evolucijski uspeh – da postane stalni podnajemnik človeških teles.
Od travmatičnega prvega srečanja z milijoni mrtvih do sedanjega Erisa, ki se kot omikronski potomec širi s tako lahkoto, da težko razmišljamo o ukrepih za njegovo splošno zamejevanje. Po drugi strani pa Eris kot rekombinacijski virus kaže tudi nadaljnjo razvojno pot, zaradi katere bomo Sars-Cov-2 verjetno težko kar rutinsko označili s številko 5 med prehladnimi koronavirusi.
Že zato, ker izjemna nalezljivost novih različic povzroči, da se zaradi (ponovno) živahnega letalskega prometa takoj razširijo po vsem svetu in ne potrebujejo mrzle sezone, ko se ljudje stiskajo v zaprtih prostorih in zaradi hladnega zraka bolj kašljajo in s tem širijo okužbo.
Zato Eris in potomci ne bodo več tako odvisni od hladnih sezon kot drugi prehladni virusi, ti virusi so takorekoč že prilagojeni na globalno segrevanje, seveda pa se tudi njihovo kroženje ob mrazu še bolj intenzivira.
Pri imunsko manj zmožnih ljudeh Eris še vedno prodre v pljuča, živčevje in kri. Posledično lahko nastane težja akutna bolezen (covid-19) in dolgi covid (zlasti ob vdoru virusa v centralno živčevje in v vagusni živec). Zato bo zaščita imunsko manj zmožnih ljudi pred izjemno nalezljivim Erisom poseben problem, seveda bo na voljo cepivo, a imunsko oslabljeni se nanj slabše odzivajo.
Sicer pa za večino zdravih ljudi Eris klinično ne kaže odstopanj od preteklih omikronskih različic, večina ljudi ga preboli kot koronavirusni prehlad z vročino, kašljem, utrujenostjo, izcedkom iz nosu, glavobolom in bolečinami v mišicah.
Koronavirusni prehladi, ki so jih pred pandemijo povzročali štirje “klasični” koronavirusi, so bili sicer med težjimi prehladi, v nasprotju z na primer rinovirusnimi. Prehlad z Erisom torej večinoma ne bo bistveno odstopal od prehlada s klasičnimi štirimi koronavirusi, a razvojni potencial Erisa, da nas s svojimi potomci preseneti, bo še dolgo aktualen. To je pač evolucija.
***
Prof. dr. Alojz Ihan je dr. medicinskih znanosti in imunolog.
Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in omrežju X.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje