Menu Item
Luka Lisjak Gabrijelčič za N1 piše o odločitvi ameriškega vrhovnega sodišča: "ZDA nam lahko služijo kot dragocen nauk, kam vodijo pregrete razprave, ki se ne odvijajo okoli konkretnih zakonskih ureditev in njihovih dejanskih posledic, temveč lebdijo v eteričnem prostoru abstraktnih vrednot in nespravljivih filozofij."
– Vedno sem si želela potovati v preteklost.
– No, zdaj si lahko kupiš letalsko karto za ZDA.
To je bila le ena od mnogih trpkih šal, ki so spremljale odločitev ameriškega vrhovnega sodišča, da dokončno razveljavi precedens Roe proti Wade, s katerim je to sodišče pred skoraj natančno petdesetimi leti uzakonilo splav kot ustavno pravico. Odločitev je, razumljivo, sprožila ogorčenje širše liberalne javnosti ne le v ZDA, temveč tudi na drugi strani Atlantika. A v zgražanju nad “reakcionarno Ameriko” je prisotno nemalo hipokrizije. Pravno stanje, ki se je vzpostavilo po razsodbi vrhovnega sodišča, je namreč povsem primerljivo z razmerami v Evropi – identično, pravzaprav. Ameriško vrhovno sodišče je razsodilo, da splav ni osebna pravica, ki jo ščiti ustava – in njegovo regulacijo prepustila politični odločitvi posameznih držav. Natančno enako že od nekdaj velja v Evropi. Evropsko sodišče za človekove pravice je že večkrat razsodilo, da zarodka ni mogoče šteti za pravno osebo in da torej splav ne krši pravice do življenja nerojenega otroka, kakor to trdijo zagovorniki “pro-life” gibanja; sočasno je razsodilo, da mora biti splav dostopen, ko je na kocki življenje matere. V vseh ostalih primerih pa je odločitev prepustila zakonodajalcu držav, ki sodijo pod jurisdikcijo sodišča. Enako bo odslej veljalo v ZDA.
Seveda obstaja razlika: Evropska unija je zveza suverenih držav, Svet Evrope (pod katerega spada Evropsko sodišče za človekove pravice) pa mednarodna organizacija, v katero so se prostovoljno vključile evropske države, ki so se zavezale k spoštovanju človekovih pravic in vladavine prava. ZDA pa so zvezna država – in kljub vse globlji krizi notranje in zunanje legitimnosti, v katero so zapadle v zadnjih letih, še vedno najvplivnejša država na svetu. Toda tudi notranja ureditev glede splava v prihodnje ne bo bistveno različna od tega, kar že dolga desetletja velja v skoraj vseh evropskih državah. Le redkokje v Evropi je namreč splav ustavna pravica – Slovenija je tu izjema. Povsod drugod je splav rezultat političnega konsenza – ali, bolje rečeno, kompromisa, ki se je oblikoval skozi dolgotrajne politične boje. Ti so marsikdaj trajali mnogo dlje, kot si včasih predstavljamo. Informirani bralec bržkone ve, da je Irska splav dovolila šele pred štirimi leti; prav tako mu je verjetno znano, da je na Poljskem in Malti še vedno prepovedan. Manj znano pa verjetno je, da je bila tudi na Portugalskem zakonodaja o prostovoljni prekinitvi nosečnosti liberalizirana šele leta 2007, po kar dveh neuspelih referendumih o tem vprašanju (prvem tik po revoluciji nageljnov in drugem, ko je šlo za las, leta 1998, na samem vrhuncu liberalnih devetdesetih). V Švici je na zvezni ravni pravico do splava izbojeval šele referendum leta 2002, potem ko je bil podoben predlog leta 1977 zavrnjen; volilci pa so o tem, ali naj se splav še naprej financira iz javne zdravstvene blagajne, odločali leta 2014. V Belgiji se je bitka vlekla vse do leta 1990 in je pripeljala celo do ustavne krize, ko je kralj Baudouin zavrnil podpis zakona, ki je dovolil splav: parlament je moral monarha za en dan razglasiti za opravilno nesposobnega, da je lahko zakon namesto njega podpisal premier.
Številni zagovorniki reproduktivnih pravic žensk utegnejo iz tega mimohoda datumov izpeljati poanto, češ “napredek je bil težko izbojevan šele nedavno; nevarnost zdrsa v temne čase je vedno prisotna”. Vendar je moja poanta drugje: povsod na Zahodu je ureditev o tem vprašanju rezultat politične odločitve. To velja tudi v Sloveniji, kjer je pravica do splava vpisana v ustavo: to se je zgodilo ob ustanovni uri slovenske državnosti kot del političnih kompromisov, ki so omogočili osamosvojitev. Le v Združenih državah ureditev ni bila rezultat političnega odločanja, temveč razsodbe sodišča. To je v ZDA (kjer je splav postal zakonit prej kot denimo v Nemčiji, Franciji, na Norveškem ali Nizozemskem) ustvarilo specifično dinamiko. Ameriški volilci niso nikoli imeli možnosti, da bi se o tem vprašanju, tako kot Evropejci, odločili sami. To je ustvarilo vrsto paradoksov: v večini evropskih držav je splav omogočen do dvanajstega ali štirinajstega tedna nosečnosti; v Sloveniji, kjer je pravica do odločanja o rojstvu otrok vpisana v ustavo, le do desetega. V ZDA – kjer je dolga desetletja javnost večinsko nasprotovala pravici do splava – pa je bila prostovoljna prekinitev nosečnosti omogočena do štiriindvajsetega ali šestindvajsetega tedna.
Medtem ko je v evropskih državah ureditev rezultat nenapisanega kompromisa, se je v ZDA iztekla v kulturnobojno polarizacijo. Nasprotnikom splava se ni bilo treba, kot denimo na Irskem ali na Portugalskem, spopadati s konkretnimi posledicami svojih stališč in nepriljubljenimi negativnimi učinki svojih politik. Agitirali so proti ureditvi, ki je bila veliko bolj liberalna in ohlapno regulirana kot v Evropi in poleg tega skoraj v celoti monopolizirana od zasebne organizacije Planned Parenthood, dedinje nekdaj priljubljenega evgeničnega gibanja. Privoščili so si lahko visokoleteče moralne, filozofske in teološke argumente in lobirali za drakonsko in včasih že prav sadistično kruto zakonodajo na državni ravni, dobro vedoč, da jo bodo zvezna sodišča razveljavila. Bitka se ni odvijala v parlamentih in na referendumih; izvoljenim predstavnikom ljudstva ni bilo treba polagati računov za svoje politike. Ves boj je potekal na zveznih sodiščih, ki v nasprotju s političnimi telesi niso namenjena iskanju kompromisov in niso klicana na odgovornost zaradi svojih odločitev.
Nedavna odločitev vrhovnega sodišča je na neki način res “zavrtela uro nazaj”. Združene države je postavila na začetek zelo podobnega procesa, kot se je v Evropi že odvil. Vsaka od petdesetih zveznih držav se bo zdaj morala odločiti, kako bo uredila to vprašanje – kar pomeni, da se bo v njih razbesnel podoben politični spopad, skozi katerega so že šle evropske države. In precej verjetno je, da bo rezultat podoben: nekaj držav bo gotovo vztrajalo pri prepovedi splava, v večini pa bo prevladala sedanja ureditev – ali pa kompromis, kakršen je v veljavi v večini evropskih držav. Predvsem zato, ker je to danes prevladujoči konsenz v ameriški družbi. Tu se namreč skriva še en paradoks: medtem ko je bila v zadnjih dvajsetih letih ameriška javnost o vprašanju splava skoraj simetrično razklana na dvoje, se je v zadnjih letih tehtnica javnega mnenja izrazito obrnila v prid “pravice do izbire”. Razsodba vrhovnega sodišča torej prihaja v trenutku, ko je ameriško volilno telo najmanj naklonjeno popolni prepovedi splava. Obenem pa je konservativni politični establišment, ki se je formiral v desetletjih moralnega hazardiranja okoli tega vprašanja in je svoje pozicije radikaliziral tako, da se je prikupil svoji strankarski bazi, ne pa širšemu volilnemu telesu, nepripravljen in bržkone nezmožen uzakoniti tisto kompromisno rešitev, ki jo pričakuje večina volilcev.
Medtem ko lahko v “modrih”, liberalnih državah pričakujemo mobilizacijo javnega mnenja, naglo uzakonitev pravice do splava in marsikje tudi njen vpis v državne ustave, se bodo zlasti “rdeče”, konservativne države spremenile v bojno polje – tu bo Demokratska stranka končno dobila v roke vprašanje, s katerim mobilizirati tudi zmernejše volilce. Politični boj se torej šele začenja.
Nedvomno pa je, da bo nova politična fronta v ZDA vplivala tudi na politično razpravo v Evropi. Še zlasti v tistih državah, kjer tako konservativne kot progresivne sile rade uvažajo kulturnobojne vzorce iz Amerike. Mednje, žal, vse bolj spada tudi Slovenija. Čeprav imamo pri nas ureditev, ki jo podpira večina prebivalstva in ki tri desetletja ni bila predmet političnih polemik, lahko tudi pri nas okoli tega vprašanja pričakujemo obuditev retorike iz časov, ko je politično občestvo o tem dejansko odločalo – in svojo odločitev zapisalo v ustavo. A ZDA nam lahko služijo kot dragocen nauk, kam vodijo pregrete razprave, ki se ne odvijajo okoli konkretnih zakonskih ureditev in njihovih dejanskih posledic, temveč lebdijo v eteričnem prostoru abstraktnih vrednot in nespravljivih filozofij. Takšna delitev duhov, ki ni usmerjena v iskanje konkretnih zakonskih kompromisov, vodi v polarizacijo, od katere imajo nazadnje korist le demagogi in hujskači.
***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.
Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje