Menu Item
Domača naloga je za otroke del vsakdana, a pomoč staršev pri domači nalogi bi morala biti prej izjema kot pravilo. O tem, zakaj starši otrokom s pomočjo pri domači nalogi ne delajo nobene usluge, smo se pogovarjali z dr. Ljubico Marjanovič Umek.
V mednarodni raziskavi bralne pismenosti (PIRLS 2021), v kateri so sodelovali učenci 4. razreda, njihovi učitelji, starši in ravnatelji, so se posvetili tudi domačim nalogam. Med drugim so ugotavljali, kako pogosto starši otrokom pomagajo pri pisanju domačih nalog.
Raziskava je pokazala, da starši knjige vsak dan pomagajo guliti približno petini slovenskih četrtošolcev – v primerjavi z zadnjo raziskavo iz leta 2016 ta delež ostaja enak – medtem ko je nekoliko narasel delež četrtošolcev, ki jim starši pomagajo manj kot enkrat na teden, in sicer z dobrih 31 na dobrih 37 odstotkov. Tudi anketa aktivov svetov staršev je pokazala, da skoraj polovica staršev pogosto sodeluje pri pisanju domačih nalog.
A kaj to pomeni za otroke? Kot je za N1 poudarila priznana razvojna psihologinja Ljubica Marjanovič Umek, so domače naloge namenjene otrokom in jih zato tudi morajo delati otroci.
Koliko so starši vpeti v proces, je nekoliko odvisno tudi od starosti otroka. Marjanovič Umek zagovarja, da v prvem in drugem razredu, ko se otroci še navajajo na nov ritem in na to, da imajo domačo nalogo, ki je v vrtcu ni bilo, starši dovolj pomagajo že s tem, da otroke opomnijo – “si že naredil domačo nalogo”. Ta opomnik je dovolj, nato pa naj domačo nalogo otrok naredi sam, saj se na ta način tudi uči, da so domače naloge njegovo delo, ne opravilo staršev.
Ko otroci ozavestijo, kaj so njihove obveznosti, kakšen je urnik v šoli ipd., pa morajo domače naloge postati njihova “zaveza, obveza in delo otroka”, poudarja sogovornica. Starši se lahko vpletejo toliko, da mu, če otrok med delanjem naloge posebej izpostavi, da nečesa ne razume in ne zna, to skušajo razložiti ali pa mu svetujejo, kje v učbeniku ali zvezku lahko rešitev najde sam.
V nekaterih primerih to ne gre, takrat pa je smiselno, da otrok v šoli pove, da nečesa ne zna. “To, da najemamo inštruktorje ali mu rečemo, da se bo že naučil tik pred preizkusom znanja iz tega predmeta, ni rešitev,” poudarja razvojna psihologinja.
Ob tem Marjanovič Umek opozarja, da so inštrukcije postale že skoraj obsedenost. “Ker starši tako hitro in pogosto posegajo po tej pomoči, to postane razvada otrok. Seveda se jih otroci navadijo, saj bodo vedno poskusili čim bolj ležerno priti skozi,” dodaja. Tako se ne trudijo pri domačih nalogah oziroma ne izkoristijo možnosti dopolnilnega pouka, saj vedo, da bodo dobili pomoč staršev v obliki inštrukcij. A kot poudarja sogovornica, inštruktorji razložijo tisto, kar bi “večina, res večina otrok razumela, če bi se potrudili sami oziroma bi delali sproti”.
“Podpiranje otrokove nesamostojnosti”
V primeru najema inštruktorja za zviševanje ocen pa Marjanovič Umek ocenjuje, da je to podpiranje otrokove nesamostojnosti. Tako otrok namreč ne pridobi potrebnih učnih navad in zavedanja, da bi se moral učiti sproti. “To je tudi nagovarjanje h kampanjskemu učenju,” dodaja.
Na začetku osnovne šole razvojna psihologinja torej svetuje nekaj več podpore in pomoči, nato pa mora domača naloga postati “odgovornost in dolžnost otroka”.
Vabljeni k branju daljšega intervjuja z dr. Ljubico Marjanovič Umek, ki je bil ob začetku šolskega leta objavljen v rubriki Poglobljeno.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje