Ob začetku novega šolskega leta smo se z razvojno psihologinjo dr. Ljubico Marjanovič Umek pogovarjali o inflaciji ocen, vlogi staršev pri izobraževanju otroka, nasilju in empatiji ter pomenu počitka in prostega časa. Kakšne napake pogosto delajo starši? Kako vzgajati otroka, da bo razumel svoje potrebe in potrebe drugih? In zakaj miselnost, da mora šola vse otroke obravnavati enako, ni ustrezna?
Kakšno je vaše sporočilo otrokom in staršem ob začetku šolskega leta, kako naj vstopijo vanj? Posebej tisti otroci, ki jim šola predstavlja večji izziv in ki imajo z njo težave.
Predvsem upam, da so vsi starši omogočili otrokom, da so si spočili od šole. Šola pomeni ustaljeno rutino: vsako jutro morajo vstati in iti v šolo, delati domače naloge in tako naprej. Spočiti otroci in mladostniki bodo lažje začeli šolanje.
Pomembno je tudi, da svojega otroka poznamo in spoštujemo. Da nimamo prevelikih pričakovanj, kaj mora otrok v tem šolskem letu doseči, kako mora glede na lansko šolsko leto popraviti oceno, kako mora zaradi točk gledati na ocene, kako mora dobro opraviti nacionalno preverjanje znanja … Da ne težimo ves čas, kaj vse hudega otroka čaka. Namesto tega jemljimo to kot del življenja, kar tudi je. Šolo prikazujmo kot nekaj pozitivnega, cilj naj bo pridobivanje znanja. Če to znanje ne bo vedno ocenjeno z odlično oceno, pač ne bo. Ustrezna ocena je lahko tudi dobro (3), če starši to sprejmejo, ker ocenijo, da njihov otrok ne zmore več. Čeprav si želijo, da bi.
Včasih tudi otrok nakaže, da bi se vpisal nekam, kjer so zahteve višje. V tem primeru mu je treba pomagati, da bolj realno oceni situacijo, da ima bolj realno samopodobo glede tega, kaj zmore in koliko napora je pripravljen vložiti v to, da doseže zastavljene cilje.
BOBO
Že nekaj časa je očiten trend hiperinflacije ocen, v zadnjih razredih so namreč te pomembne zaradi vpisovanja v srednjo šolo. Strokovnjaki opozarjajo, da takšen sistem otrokom pošilja napačno sporočilo, da so bolj od znanja pomembne ocene. A pogosto je problem tudi na strani staršev, ki lahko otroka, kot pravite, v želji po dobrih ocenah preveč ženejo in zahtevajo preveč. Kakšna naj bo vloga staršev pri otrokovem izobraževanju? Koliko njihove pomoči in angažmaja je smiselno in kaj ima lahko negativne učinke?
Tukaj je odgovor zelo preprost. Večino snovi v šoli se morajo otroci naučiti sami in večina otrok to zmore. Seveda se zgodijo tudi krize, ki so subjektivno ali objektivno pogojene, zaradi katerih otrok potrebuje določeno pomoč, bodisi pomoč staršev ali strokovnjaka oziroma inštruktorja. A to je začasna rešitev, ki je odgovor na to, kar se je otroku zgodilo. Ne more pa biti princip obiskovanja šole in učenja to, da v šoli ni treba poslušati, sodelovati, pisati domačih nalog, ker bo pred napovedanim preverjanjem znanja inštruktor “vlil” znanje v otrokovo glavo. Žal je to običajno za zelo kratek čas, cilj je samo dobra ocena.
Tovrstne inštrukcije danes dobivajo ne samo otroci, ki imajo velike vrzeli v znanju in bi bili sicer negativno ocenjeni, ampak tudi tisti, ki želijo dobiti višjo oceno. To je nekaj, kar je postalo že preveč samoumevno, kljub temu da večina otrok tega zanesljivo ne potrebuje. Podatki kažejo, da delež inštrukcij iz leta v leto narašča, s tem pa se ustvarjajo dodatne socialne razlike. Vsi starši namreč ne zmorejo plačevati inštrukcij.
Dolgoročne posledice takšne pomoči so izjemno nesamostojni in neambiciozni otroci in mladostniki, ki niso radovedni. Takšni otroci bodo pričakovali pomoč staršev vse življenje, ker se niso nikoli soočili s samostojnim reševanjem konfliktov – ne glede na to, ali gre za socialne konflikte, konflikte med ravnjo doseženega znanja in znanja, ki bi ga lahko dosegel, konflikte, ko se otroku zdi, da zna več, a je bilo njegovo znanje ocenjeno slabše. Vse to so stvari, s katerimi se morajo otroci in mladostniki sproprijeti sami.
Z gonjo za odličnostjo jim torej delamo medvedjo uslugo.
Zanesljivo. Ta odličnost pogosto ni povezana z njihovimi dejanskimi sposobnostmi, in če mladostnik šele pri 14 ali 15 letih ugotovi, da ne zmore sam zaključiti izobraževanja, se znajti v družbenem prostoru, razumeti različnosti in tega, da so nekateri dobri na enem področju, drugi na drugem, mu nismo naredili nikakršne usluge. Kljub temu da smo morda delali z dobrim namenom.
Egon Parteli/N1
Dr. Ljubica Marjanovič Umek je redna profesorica na ljubljanski filozofski fakulteti, kjer predava na oddelku za psihologijo in na oddelku za pedagogiko in andragogiko, ter zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani.
Dekleta čutijo večji pritisk
Več mednarodnih raziskav je pokazalo, da se slovenski učenci počutijo zelo obremenjeni zaradi šole. Zanimivo pa je, da je v raziskavi Z zdravjem povezana vedenja v šolskem obdobju (HBSC) iz leta 2017/18 statistično značilno več 15-letnic kot 15-letnikov izrazilo, da čutijo pritisk zaradi šolskih obveznosti. Ta razlika je bila največja prav med slovenskimi mladostniki in mladostnicami; kar 28 odstotnih točk. Kaj nam to sporoča? So pričakovanja do deklet v šolskem sistemu drugačna?
Pravzaprav so, a to je zato, ker so družbeno pogojena. Delno je to povezano s spolnimi stereotipi. V šolskem sistemu na ravni rezultatov beležimo velike razlike med spoloma. Tudi v mednarodnih primerjalnih raziskavah znanja so dekleta pri večini preverjanj pomembno bolj uspešna. Logika, da so ona tista, ki morajo biti bolj uspešna, ki so pridna, marljiva, ki so odzivna in socialno prilagodljiva, se reproducira tudi skozi šolski sistem, v katerem prevladujejo učiteljice v primerjavi z učitelji. Te na nezavedni ravni verjetno bolj zadenejo logiko, kako se učijo dekleta. Tukaj imamo veliko težavo.
Poleg tega se pri ocenjevanju kaže, da dekleta dosegajo pomembno višje rezultate, ko gre za učiteljevo ali učiteljičino ocenjevanje znanja (v primerjavi z zunanjim, objektivnim ocenjevanjem, op. a.). To pomeni, da v resnici nimajo nujno več znanja, ampak so bolj prilagodljiva na šolski sistem. Kot sem omenila, ta prilagodljivost ni nekaj novega, razvijala se je skozi desetletja, in zato je tudi notranja presoja deklet, da morajo biti uspešna, pridna, marljiva, toliko bolj prisotna kot pri fantih. Verjetno se tudi nekoliko težje spoprimejo s tem, da so neuspešna.
Sicer pa mislim, da je percepcija tako fantov kot deklet, da so relativno zelo utrujeni, deloma pogojena s tem, da je v našem šolskem sistemu zlasti v višjih razredih prisotnih absolutno preveč predmetov. Ko primerjamo slovenske predmetnike in predmetnike nekaterih drugih evropskih držav, so predmeti pri nas izrazito ločeni. Tukaj ne govorim o znanju, ampak o predmetih. Če imajo drugod naravoslovje in družboslovje, imamo pri nas zgodovino, zemljepis, državljansko vzgojo, biologijo, kemijo, fiziko. Vsaka znanstvena disciplina hoče imeti svoj predmet. To pomeni, da se morajo učenci in učenke za vsak predmet posebej učiti. Maja, ko se bliža zaključek leta, vedno znova preštevajo, koliko testov pišejo v enem tednu. Vsak dan se morajo učiti drug predmet, namesto da bi se preprosto učili naravoslovje. Prišteti moramo še vse domače naloge. Ta popredmetenost šole je relativno velik pritisk. Če bi bilo tega manj, bi bila verjetno tudi subjektivna ocena utrujenosti manjša. Ur pouka v primerjavi z drugimi državami namreč nimamo več.
Ali imajo slovenski učenci zaradi te popredmetenosti večji obseg znanja?
Mislim, da to ne prispeva k več znanja. Mednarodne primerjalne raziskave znanja, ki sicer primerjajo znanje na splošni ravni, pri naravoslovju, matematiki in bralni pismenosti, kažejo, da so slovenski učenci nekje v povprečju. Je pa po moji presoji vsakokrat znova zaskrbljujoče, da nas kar precej muči bralna pismenost. To ni problem samo zaradi rezultatov na primerjalnih raziskavah. Bralna pismenost je orodje za pridobivanje znanja, pomembna je pri razumevanju družbe, pri razumevanju dogajanja v naravi. Če bralne pismenosti otrok od prvega razreda ne bomo sposobni zadržati na visoki ravni, se nam, ne glede na to, koliko predmetov imamo in kakšne, na ravni izobraženosti ne piše najbolje.
Razlike med učenci se v času šolanja krepijo
V idealnem svetu bi morali imeti vsi otroci enake možnosti za to, da bodo v življenju lahko uspešni, da bodo razvili svoje potenciale. Vendar pa raziskave kažejo, da na reproduciranje neenakosti vpliva tudi šolski sistem, tudi v Sloveniji. Omenili ste že spolno neenakost, reproducira pa se tudi socialna neenakost. Otroci iz socialno šibkejših družin imajo večjo verjetnost, da odrastejo v slabše izobražene odrasle tudi zato, ker so pričakovanja učiteljev do njih manjša. Zakaj je tako? In kako to preseči? Poleg namenjanja materialnih sredstev šolam, kjer je večje število deprivilegiranih, sta verjetno zelo pomembna tudi vloga učitelja in odnos, ki ga ima ta do učencev.
Ti podatki za Slovenijo niso spodbudni, ne na ravni spola ne na ravni socialnoekonomskega statusa. Razlike se z leti šolanja še povečujejo na obeh omenjenih spremenljivkah, kar pomeni, da šolski sistem ni razvil zadostne količine varovalnih dejavnikov, s katerimi bi zmanjševal te razlike. Res je, da bi zadeva morala funkcionirati vsaj na dveh ravneh. Prvič, na ravni pogojev, ki bi jih država morala zagotoviti tako šolam kot vrtcem. Že v vrtcu se kažejo velike razlike na področju govora, kar je pozneje ključni element bralne pismenosti, kažejo pa se tudi razlike na področju pripravljenosti za vstop v šolo.
Objektivne pogoje lahko zagotovimo tako, da si najprej priznamo, da tukaj zaenkrat nismo najbolj uspešni, in da razumemo, da je treba različnim okoljem – različnim šolam ali različnim oddelkom v posamezni šoli – streči glede na njihove potrebe. V določenih regijah v Sloveniji imamo delež odraslih in posledično otrok, ki živijo na robu revščine ali ki prihajajo iz socialno, ekonomsko in kulturno deprivilegiranega okolja, večji kot v nekaterih drugih okoljih. Zakaj torej te šole ne bi dobile več denarja za knjižnice, dodatni kader, ogled kulturnih prireditev? Vse to prispeva, da bodo na področju sposobnosti, spretnosti in znanja ti otroci svoje zmožnosti vsaj optimalno razvili, lahko pa jih celo nekoliko “povlečemo” navzgor. Če imajo vsi enake pogoje, je logično – to vemo že desetletja – da bodo tisti, ki zmorejo več, dobili več. Razlike se tako povečujejo, ne zmanjšujejo.
Egon Parteli/N1
Drugo pa je subjektivna raven, raven pouka, pri katerem je pomembna vloga učitelja oziroma učiteljice. Pomembno je, kakšna je njegova oziroma njena implicitna teorija: ali verjame, da je treba različnim otrokom ponuditi različne stvari, ali bo zato poskusil/-a najti tudi rešitve, kako delati z njimi, kako dvigniti njihove aspiracije. Ti otroci prihajajo iz družin, v katerih starši nimajo velikih pričakovanj, kakšna naj bo izobraževalna pot, kaj naj bi otrok po zaključku te poti delal. Lahko imajo potenciale, ki pa jih ne morejo aktivirati, ker jim nihče ne pomaga, jih ne motivira.
Nekateri menijo, da je razlikovanje otrok v šoli glede na socialno-ekonomski status neustrezno. V resnici razlike moramo prepoznati. Diferenciranje pri pouku pomeni, da so otroci v manjših skupinah, učenec pa je deležen načina poučevanja, ki je zanj primeren, ki mu omogoča, da razume. Da osvoji znanje in lahko napreduje. S tem sta njegova samopodoba ter zaupanje vase in v svoje znanje mnogo večja, kot če ostane eden od 30 učencev, med katerimi je 20 odličnjakov. V nekaterih državah jim je te mehanizme očitno uspelo razviti bolje. Primerjalne raziskave znanja namreč kažejo, da so razlike med učenci v Sloveniji večje kot v marsikateri drugi državi. V Sloveniji je med učenci, ki imajo starše z visoko izobrazbo, in tistimi, katerih starši imajo nizko izobrazbo, razlika lahko tudi en razred šolanja.
V knjigi Študije primerjalne neenakosti, ki ste jo napisali s Slavkom Gabrom, izšla pa je leta 2009, ste zapisali, da ima največji donos v procesu učenja in največje učinke v skrbi za pravičnost vrtec oziroma predšolska vzgoja.
Vrtec ima zelo pomembno vlogo. Slovenske in tuje raziskave kažejo, da je vrtec varovalni dejavnik za razvoj in učenje otrok, zlasti tistih, ki prihajajo iz socialno, ekonomsko in kulturno manj spodbudnega okolja. V obdobju, ko je njihov razvoj najhitrejši, to je do tretjega leta, na določenih področjih do petega, lahko vrtec za te otroke naredi ogromno. Lahko kompenzira določene primanjkljaje, ki so okoljsko pogojeni. Če se otroci vključijo v vrtec dovolj zgodaj, ga obiskujejo redno in tam preživijo dovolj časa, ima vrtec kompenzatorni učinek, ki se kaže tudi dolgoročno – ti otroci so uspešnejši v šoli, celo pozneje pri svojem poklicnem in strokovnem udejstvovanju. Poleg tega, da otrok obiskuje vrtec, je pomembno tudi, da se strokovne delavke tam na različne načine ukvarjajo z njim. Mora pa imeti tudi vrtec za to, da takšno funkcijo lahko opravlja, ustrezne pogoje.
Žiga Živulović jr./BOBO
Tudi šola se mora odzvati na vsako obliko nasilja – in to takoj
Velik problem med mladimi je vrstniško nasilje, ki se dogaja tudi v šolah. Od učiteljev pogosto slišimo, da je “nasilje med otroki vedno bilo in vedno bo”. Kako problematično je to? Kako bi se morale šole odzvati na nasilje med otroki?
Pred kratkim sem med pospravljanjem naletela na knjigo, kako se spoprijemati z nasiljem v šoli, izšla pa je leta 1979. Bila je odziv na to, da je bilo nasilja v šoli veliko. Nasilje v šoli je bilo takrat in je tudi danes, to je res. Ali smo kot družba postali na nasilje bolj občutljivi? Verjetno bi v vseh teh desetletjih morali to postati. Sama pričakujem, da smo, in to je pozitivno.
Pomembna sta ničelna toleranca do nasilja in to, da se na vsako nasilje odzovemo. Najpomembnejšo vlogo imajo zaposleni v vzgojno-izobraževalnih ustanovah, ki se morajo, kljub temu, da ponotranjijo, da je nasilje bilo, je in bo, vsakič znova odzvati. Težnje po reševanju konfliktov na način, ki ni sprejemljiv, se pojavljajo od vrtca do srednje šole. Pojavljajo se tudi nove oblike nasilja, psihičnega nasilja je več kot pred desetletji. Odzvati se je treba na vsako obliko nasilja, in to takoj.
Zato ker se odzovemo, nasilja verjetno ne bo konec, pričakujemo pa, da se bo zmanjševalo. Na ta način senzibiliziramo otroke, da najdejo drugačne načine reševanja problemov. Razvijamo jim empatijo, tako da jih vsakič znova opominjamo, naj razmislijo, kako bi se počutili oni, če bi se njim zgodilo to, kar so povzročili nekomu drugemu. Pomembno je, da ne zamahnemo z roko in rečemo, tako pač je, tega ne moremo rešiti. Ni treba, da se pretirano ukvarjamo s tem, ali moramo ukrepati v šoli ali mora ukrepati družina. Ukrepati morata šola in družina. Odzvati se je treba vsakič, tolikokrat, kot se je nasilje zgodilo. Posamezniki oziroma posameznice iz vzgoje in izobraževanja poročajo, da so z vztrajnim delovanjem, prepoznavanjem in reagiranjem že dosegli rezultate, čeprav le na mikroravni. A ta je bistvena, saj nimamo univerzalnih navodil, kako ravnati, da nasilja ne bo. Prepogosto še slišimo: zmenite se sami, saj so še majhni, se bodo že doma zmenili, bomo sporočili staršem. To so zelo pasivni odgovori. To niti niso odzivi, to je nereševanje konfliktov.
Zgolj kaznovanje verjetno ni ustrezen odgovor na nasilno vedenje.
Kazen ni rešitev. Vemo, da je tisto prepovedano pogosto še bolj mikavno, zlasti za starejše otroke oziroma mladostnike. Otrok mora razumeti, kaj je naredil narobe. Izoblikovati mora pozitiven odnos do ljudi. Zgolj prepovedovanje je najlažja pot. A to, da prepovemo gledanje televizije ali otroku nekaj odvzamemo, ni rešitev, ki bo pripeljala do refleksije njegovih dejanj, do razmišljanja, zakaj je naredil nekaj narobe, zakaj se je vedel nasilno. Nekateri se niti ne znajo vesti drugače. Zato potrebujejo veliko pogovarjanja, veliko individualnega dela, dela v manjših skupinah, v katerih otroci tudi skozi igre vlog lahko prepoznajo, kaj pomeni škoditi drugemu, kako je, če nekoga trpinčiš ali če si trpinčen sam.
Fotografija je simbolična. (Foto: PROFIMEDIA)
Ne smemo dovoliti, da starši ne sodelujejo in grozijo
To prinaša veliko dela tudi učiteljem, ki opozarjajo, da so preobremenjeni. V Svizu so za N1 – ko smo pripravljali članek, da bodo šole lahko zaposlovale tudi osebe brez pedagoške izobrazbe – opozorili, da je šolstvo tempirana bomba, saj že kritično primanjkuje kadra. Šole so torej v stiski. Ob tem marsikje opozarjajo, da jim tudi starši odvzemajo avtoriteto, ko so do svojih otrok preveč zaščitniški, ne priznavajo vzgojnih ukrepov šole, celo grozijo in v šolo prihajajo v spremstvu odvetnikov. Kakšno sporočilo s tem dobiva otrok? Zakaj za njegov razvoj to ni koristno?
Sporočilo, ki ga v tem primeru dobijo otroci, je katastrofalno. Na podoben način kot v primeru inštrukcij starši prevzemajo odgovornost, zato da otroka zaščitijo, da ne bo kaznovan. Za to najdejo nešteto izgovorov: da ni vedel, da je bil izzvan, da so drugi začeli … Tovrstna zaščitniška vloga staršev je nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi otroku oziroma mladostniku. Tako se ne nauči reševati niti najmanjših socialnih konfliktov.
Takšni starši se običajno ne zmorejo odprto pogovoriti z otrokom, ta pa skozi leta dobiva sporočila, da se nima česa “bati”. Pri tem ne mislim kaznovanja, ampak tega, da bi moral nekomu razložiti svoja dejanja, da bi moral prevzeti odgovornost, priznati, da je naredil napako in se opravičiti. Ti otroci teh mehanizmov ne razvijejo. Prav tako ne razvijejo empatije. S tem, ko starši “pokrivajo” njihove napake, jim onemogočajo, da bi razvili socialno razumevanje družbe, empatičnost odzivanja. Lahko si predstavljamo, kako težko bodo takšni otroci funkcionirali kot odrasli. Vedno se jim bo zdelo, da je kriv nekdo drug. Razumem učitelje in učiteljice, z določenimi družinami je zelo težko. Nekatere družine se vključijo in sodelujejo, žal pa je veliko tudi družin, ki niso pripravljene sodelovati in prepuščajo vse šoli. V tem primeru, če gredo stvari zelo daleč, je potrebna tudi pomoč centrov za socialno delo. Ne smemo dovoliti, da gre situacija predaleč, da starši ne sodelujejo in grozijo. V tem primeru je treba poiskati mehanizme, da lahko otroka zavarujemo, preden bo šel s svojimi dejanji predaleč.
Ko omenjate, da bodo šole lahko zaposlovale učitelje brez pedagoško-andragoškega znanja – to je slabo. Upam, da je to samo za najkrajši možni čas in le prehodno in da to ne bo postal standard, saj v tem primeru vzgojno vlogo šole popolnoma izgubljamo. Nekdo je lahko strokovnjak na področju svoje stroke, a učitelj je še nekaj več. Učitelj je pedagoško-andragoško izobražen, poznati mora razvojno psihologijo, poznati mora otroke oziroma mladostnike.
Omenili ste empatijo, ki je zelo pomembna za medsebojne odnose, ne nazadnje tudi za to, nismo nasilni. Lani ste skupaj z dr. Urško Fekonja in dr. Kajo Hacin Beyazoglu izdali knjigo Skupno branje odraslih in otrok, v kateri izpostavljate številne pozitivne plati branja pravljic. To med drugim vpliva na razvoj govornih sposobnosti, ki so, kot ste že omenili, pomembno povezane tudi s šolsko uspešnostjo, pa na razvoj bralnega razumevanja, domišljije, pozornosti ter socialnega razumevanja in empatije otrok. Kako branje vpliva na razvoj empatije?
Otroci se pri branju pravljic zelo hitro vživijo v vloge junakov. Prepoznajo pozitivna in manj pozitivna čustva, saj so pravljice običajno prikazane zelo črno-belo, ter navijajo za tiste, ki se trudijo, a ne dobijo tega, kar bi si zaslužili, za tiste, ki jih je nekdo prizadel. Na ta način zelo daleč razvijajo svoje empatične zmožnosti. Empatijo, ki jo čutijo do teh junakov, znajo prenesti tudi v realno življenje in jo tam “testirati”. Tako se učijo tudi socialnih interakcij.
Profimedia
Pravljic imamo danes zelo veliko, pogosto je večja težava čas za branje. Staršem primanjkuje časa za vse, kar bi radi opravili v dnevu. Tudi sicer se zdi, da je čas, v katerem živimo, nenaklonjen vzgajanju vrednot, kot so strpnost, sočutje, pomoč in sodelovanje. Kako to privzgojiti otroku?
Mislim, da se lahko vsako od teh vrednot približa otroku tudi v vsakodnevnem življenju. Za to si ni treba posebej vzeti časa. Na marsikaj otroke lahko opozarjamo na sprehodu, v trgovini, na poti … Zlasti pri mlajših otrocih je pomembno podčrtovanje, poudarjanje tega, kar otrok opazi. Prav tako je pomembno, da se odzovemo tudi na njegova pozitivna, ne le na negativna ravnanja. Ko recimo otrok pristopi do drugega otroka, ki joka, in ga vpraša, kaj mu je. To je dolgoročno osnova za to, da bo razumel, zakaj so sodelovanje, strpnost, razumevanje različnosti nekaj, kar nam vsem omogoča bolj kakovostno življenje.
Kar zadeva izgovore, kako nimamo časa, je odgovor zelo enostaven: si ga pač moramo vzeti. Če razmišljamo dolgoročno, si moramo vsaj zvečer vzeti deset minut do pol ure in otroku brati. Bomo šli zato toliko pozneje spat? Morda, morda pa ne bomo naredili nečesa drugega, kar smo želeli. Ta element storilnosti, kaj vse moramo mi narediti, je nekaj, kar prenašamo tudi na otroka. Življenje bi morali na kakšni točki malo umiriti, si vzeti čas za branje, pogovor, igro z otrokom. Lahko je to zelo kratek čas, pomembno pa je, da smo takrat res v dejavnosti z otrokom. Pomembno je tudi, da to postane del našega vsakdanjika in da ne nazadnje začnemo v tem uživati. Katerim staršem uspe veliko brati? Tistim, ki tudi sami uživajo v skupnem branju. Kateri starši se pogosto igrajo z otrokom? Tisti, ki tudi sami uživajo v igri, ne pa da jih morajo otroci prosjačiti za to.
Igra, še posebej nestrukturirana, je za otroke dokazano zelo pomembna.
Otrok se mora veliko igrati. Težko je na kratko opisati, koliko pozitivnih učinkov ima igra na otrokov razvoj. Pomanjkanja igre pozneje v razvoju ne moremo nadoknaditi. Bogate domišljijske in simbolne igre otrok, starih štiri ali pet let, ne moremo nadoknaditi, ko bodo stari deset let. Dokazano je, da imajo otroci, ki se veliko domišljijsko igrajo, boljše govorne sposobnosti, hitreje se opismenijo, fleksibilnost mišljenja je večja, socialno razumevanje je boljše. Učinki so dolgoročni.
Ritem življenja, ki smo si ga zadali odrasli, je zelo krut in surov. Po eni strani je problem čas, ki ne deluje v prid zdravemu psihološkemu razvoju otrok, po drugi strani pa tudi vsebina tega časa, ki ga lahko tako ali drugače strukturiramo. Zdi se mi, da ga pretirano strukturiramo. Otrok nima časa, da bi mu bilo dolgčas.
Otroci imajo obvezno šolo in obiskujejo vrtec, v katerih po dostopnih podatkih preživijo od osem do devet ur. Ali moramo res tudi v popoldanskem času imeti že za predšolske otroke urnike, na katere vse dejavnosti jih bomo peljali? Ali se moramo res ves čas primerjati s sosedi in prijatelji, ki svoje otroke vozijo na dejavnosti? Ali res verjamemo, da naš otrok uživa v tem? Ali so te dejavnosti res za vsakega otroka sprostitev, kot pogosto verjamejo starši? Zaradi njih mora otrok ob uri priti domov, pravočasno iti od doma, nervozni smo v prometu, ko ga peljemo tja in ko se vračamo domov, otrok nima dovolj časa za domače naloge … Vse to se dnevno ponavlja. Gre za vzorce delovanja, ki ne morejo delovati varovalno na psihološki razvoj otrok – in v večini primerov se jih ne zavedamo. Sreča je, da imamo relativno majhen delež – ki pa se, kot pravite, povečuje – tistih otrok, ki tega preprosto ne zmorejo. Ves čas so utrujeni, zaspani, imajo nočne more … Starši se pogosto ne vprašajo, zakaj je tako, rečejo, da je to del življenja. To ni nujno del življenja. Otroka bi lahko umirili, sprostili, bolj gradili, da je enemu otroku všeč nekaj, drugemu nekaj drugega.
Profimedia
Če se to ponavlja iz dneva v dan, iz meseca v mesec, leta in leta, se čez čas določen odstotek otrok zlomi. To so lahko tudi otroci, stari 9 ali 10 let, saj niso dovolj opremljeni z mehanizmi za spoprijemanje s stresnimi situacijami. Drugi del so mediji, ki vplivajo na otroke. Otroci tam vidijo stvari, ki jih hočejo imeti, vidijo modele, kakršni hočejo biti. Medijski svet je neskončno agresiven, ve, kako učinkovito vplivati na otroke, zato bi ga morali vsaj v določenem obsegu izklopiti iz otrokovega sveta.
Ne želim reči, da je vse, kar mediji ponujajo, slabo. Imamo kakovosten otroški in mladinski program, a tudi to, kako konzumiramo medije, se moramo naučiti. Medijska vzgoja je izjemno pomembna. To seveda ne pomeni, da naj triletnik presedi ogromno časa pred ekranom, zato ker mora starš nekaj narediti. Tudi za triletnika je pomembno, da spozna vsebino na ekranu, a starš mora biti zraven, zato da se lahko z otrokom tudi pogovarja, da ga na kaj opozori, pomiri, če ga je strah. Enak čas pred zaslonom na otroka deluje popolnoma drugače, če je zaslonu prepuščen sam, kot če je za njim vzgajanje za odnos do medijskih vsebin.
Profimedia
Kazen ni dolgoročno vzgojen ukrep
Kako pomembno vlogo pri spopadanju s težavami v življenju ima stil vzgoje? V patriarhalni družbi še vedno marsikdo verjame, da do otrok ne smemo biti “premehki”, da se morajo otroci malo tudi bati staršev, da je povzdigovanje glasu vzgojno in celo, da bi bilo otroka treba kdaj vzgojno po riti. Kakšne posledice ima lahko takšen avtoritarni stil vzgoje?
Če izpostavimo samo tri najpogosteje navajane sloge vzgoje – permisivni, avtoritativni in avtoritarni – lahko prvega in tretjega z vidika koristi za otroka samo prečrtamo in se osredotočimo na avtoritativnega. Avtoritarni slog vzgoje, ki je bil prevladujoč v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja, je res predvideval, da nekoliko po vojaško vzgajamo. To se z vidika poznejše socializacije otrok ne izkazuje kot primerno. Omenila sem že, da kazen sama po sebi ni dolgoročno vzgojen ukrep. Otrok se nanjo navadi, jo pričakuje. Predvsem pa je takšna vzgoja problematična, saj nima razlagalnih elementov, ampak se samo odziva na problematična dejanja, pa še pri tem pogosto ni dosledna. Otroku s tem onemogoča, da bi izoblikoval podobo o svetu, kaj je sprejemljivo, kaj je dobro, kaj je pomembno zame in za druge, ter da bi se senzibiliziral za družbene vrednote.
Pri avtoritativnem slogu je pomembno, da se odpoveduje neposrednemu kaznovanju, zlasti fizičnemu kaznovanju v celoti. Bistvo takšne vzgoje je, da postavlja meje, ki jih otrok nujno potrebuje. Tukaj se tudi razlikuje od permisivne vzgoje, ki to prepušča otroku, kar je popolnoma neodgovorno. Postavljanje mej, ki pogosto postane problem zlasti po 9. ali 10. letu, ko je potreb, želja in interesov mladostnic in mladostnikov zelo veliko zaradi načina delovanja možganov, je nujno. Naučiti se morajo, da se o določenih stvareh dogovorimo, da upoštevamo tudi njihove želje in interese, ko je to mogoče, da se pogovarjamo, zakaj je to sploh potrebno – vse to vodi do tega, da bodo otroci razumeli družbeni prostor, v katerem živijo. Sicer ga bodo razumeli po svoje oziroma glede na vzgojne prijeme, ki so jih bili deležni.
Profimedia
Pri avtoritativni vzgoji je treba podčrtati tudi doslednost, ki je pri vzgoji zelo pomembna. Danes, ko sem zelo utrujena, otrok lahko sedi tri ure pred televizijo in je to v redu, drugič, ko ne bom, pa bo sedenje pred televizijo cela drama. Otrok ne pozablja, njegov spomin vse to beleži. Nedoslednost bodo otroci maksimalno izrabili. Naučili se bodo, da če so starši zelo utrujeni, je treba tako, če niso, pa drugače. To ni dobro. Dobro je, da otrok razume, da nismo vedno v enaki koži, a da to ne pomeni, da se bomo na njegova neustrezna dejanja odzvali drugače kot takrat, ko smo bolje razpoloženi.
Poudarila bi še element pogovarjanja in ustvarjanja možnosti za čustveno izražanje, ki je značilen za avtoritativno vzgojo. Mi moramo vzpostaviti otrokom poti, da se lahko čustveno izrazijo, da zaupajo, da ne potlačijo stvari. Potlačevanje pozneje vodi v neustrezno vedenje, nasilje, odvisnosti … Pomembno je, da so nam pripravljeni povedati tudi stvari, ki zanje niso najboljše, recimo, da v šoli niso znali, da so nekomu škodovali … O vsem tem se je treba pogovoriti. Če ustvarimo klimo, kjer je to mogoče, je to povsem drugače, kot če starši za takšen dogodek izvemo naknadno in otroka zanj kaznujemo. Pomembno je, da reguliramo samo vedenje, ne osebnosti. Otrok ni dober ali slab, ampak je samo nekaj dobro ali slabo naredil. Za tovrstne pogovore ne potrebujemo zelo veliko časa, veliko si lahko povemo tudi mimogrede. Pomembno pa je, da otrok ve, da lahko govori, da ve, da ga poslušamo in da skupaj iščemo rešitev.
“Ne jokati” je še vedno sporočilo, ki ga predvsem fantje zelo pogosto slišijo.
Otrok lahko joka, se smeje, lahko je jezen. To jezo mu moramo takrat, ko se zgodi, pomagati zregulirati in jo preusmeriti. Lahko je jezen name, ker sem mu rekla, da ne sme gledati televizije. Pravico ima biti jezen. Če rad riše, mu lahko predlagam, naj me nariše, in verjetno me bo narisal grozno. Pomembno je, da ve, da ima kanale za izražanje čustev, in da jih ne potlači. Da išče načine, kako socializirati svoja čustva. Pomoč odraslih pri tem se mi zdi ključnega pomena. Prav zaradi poznejših anksioznosti, depresij in podobnih težav je še kako pomembno, da mu pomagamo iskati te poti, najprej doživljanja, potem pa tudi izražanja. Da ve, da bo to v družini sprejeto.
Profimedia
V zadnjem letu smo mediji poročali o več primerih zlorab otrok, na katere se pristojne institucije niso ustrezno oziroma pravočasno odzvale. Lani smo poročali, da so otroške psihiatrične urgence polne, čakalne dobe za pedopsihiatrično obravnavo so nesprejemljivo dolge. Ko ste omenjali pomen razvoja govora in povezavo z bralno pismenostjo – tudi čakalne dobe za obravnavo pri logopedu so izjemno dolge. Kaj to pove o naši družbi? Smo naredili dovolj za to, da otroci rastejo v okolju, ki je naklonjeno njihovemu zdravemu razvoju?
Pravzaprav nikoli ne naredimo dovolj za to, da bi vsi otroci imeli možnost razvijati se v relativno zdrave posameznike in posameznice. Je pa res, da na družboslovno-humanističnem področju kar nekoliko capljamo zadaj. Določene stvari se nam izmikajo in kot da pričakujemo, da se bodo same rešile, ali pa prelagamo odgovornost z ene na drugo institucijo. To je zelo velik problem, saj otroci živijo tukaj in zdaj in potrebujejo podporno vlogo v tem družbenem prostoru, nekoliko drugačno, kot so jo v preteklosti. Določene mehanizme smo takrat celo imeli in jih zdaj nimamo več. Logoped je bil včasih zunanji strokovni sodelavec vrtca, danes tega ni, ker je tega kadra preprosto premalo ali pa ni dovolj dostopen širši javnosti. Zelo problematično je, da se tudi na tem področju diferencira javno in zasebno. Vsi otroci bi morali imeti dostop do strokovno podpornih služb, in to v vseh razvojnih obdobjih. S takšno diferenciacijo dodatno krepimo to, da bodo otroci iz revnih družin ostali kronično revni.
Družba, ki se tega zaveda, bi tukaj morala nekaj ukreniti. Morda smo marsikaj tudi že zamudili. Marsikdaj pa je to, da ni dovolj kadra, tudi izgovor; ne nazadnje, ko je dovolj denarja, je tudi kadra dovolj. Ne le, da se otroci zgodaj in hitro razvijajo, ampak prav zaradi tega v zgodnejših razvojnih obdobjih potrebujejo določeno pomoč in podporo. Ta je v začetnih stopnjah mnogo krajša ali pa delamo celo samo preventivno, kot kasneje, ko se morajo strokovne službe resno ukvarjati z otrokom. Delamo premalo, razlog za to pa je tudi to, da je družba premalo občutljiva in običajno reagira šele takrat, ko nastopi neka kriza. Če bi se odzivali že bistveno prej, bi se mnogo manj ukvarjali s težavami, ki jih ocenjujemo kot težave sodobnega časa. Težave so vedno obstajale, a v manjših deležih in manj intenzivne, kot jih beležimo danes.
