Tako kot za ribiče strokovnjakinja tudi za gobarje predlaga uvedbo dovolilnic

Letošnje poletje je bilo precej sušno. Dež, ki je ta teden močil prst, je tako razveselil ne le kmete, temveč tudi tiste ljubitelje gobarjenja in gob, ki so do zdaj iz gozda z redkimi izjemami večinoma prihajali praznih rok.

Približujemo se koncu poletja, s tem pa tudi boljši sezoni za nabiranje gob. Padavinsko obarvan minuli teden je za gobarje že dober znak, a kakšna bo jesen, si gobarji še ne upajo napovedati. Tudi prejšnja leta so bila zaradi suše gobarjem neprijazna.

"Včasih do sredine septembra zaradi suše ni bilo ravno veliko gob," je za N1 dejala vodja Gobarskega mikološkega društva Ljubljana Metka Bertoncelj. To pa še ne pomeni, da bo letina neuspešna: gobarska sezona lahko ob dobrih pogojih namreč traja vse do decembra.

Več golobic kot lani

Kakšne so letošnje razmere v gozdovih, Bertoncelj zaradi suše težko oceni, izpostavila pa je, da opažajo več golobic kot lani, ko jih je bilo nadpovprečno malo. V naših krajih jih je po njenih besedah običajno ogromno. A pri gobah je tako, da se eno leto pojavi ena vrsta, ki je drugo leto ni, je pojasnila.

Zakaj ne bi imeli dovolilnic?

Vodja gobarskega društva s kulturo gobarjenja v Sloveniji ni zadovoljna. "Ljubitelji gobarstva to vedo, vsi drugi pa prihajajo v gozd in pravzaprav ropajo," meni. "Potrebnega je več spoštovanja," je jasna.

Italijani imajo za nabiranje gob že dolgo dovolilnice. Te bi uvedla tudi Bertoncelj. Gre za podoben princip kot pri denimo ribištvu, kjer je za lov rib potrebna dovolilnica. Zdi se ji, da trenutnega predpisa, po katerem lahko vsak iz gozda odnese le dva kilograma gob, ljudje ne upoštevajo. "Potem pa se fotografirajo in kažejo po družbenih omrežjih z ne vem koliko kilogrami gob. Ropanje, res," je bila ostra.

Čeprav so inšpektorji po njenih besedah izdali že kar nekaj kazni, vseeno meni, da je nadzor pomanjkljiv. "Toliko jih pa spet ni, da bi to lahko počeli pogosteje. Moralo bi jih biti več – še za druge stvari, ki so pomembnejše – pa jih ni."

Nad neotesanostjo nekaterih se pritožujejo tudi lastniki gozdov. Čeprav imamo ljudje prost dostop do gozdov, to ne pomeni, da se lahko brez dovoljenja sprehajamo ali puščamo avtomobile na posestvu drugega. "Če si na posestvu, moraš vprašati gospodarja, ali smeš," je bila kritična Bertoncelj, rekoč, da je v nasprotnem primeru poleg nejevoljnih pogledov koga kdaj doletela tudi kakšna preprezana pnevmatika.

Namesto kar povprek vabiti ljudi v gozd se ji zdi ključno, da se izobražujejo, denimo z ogledom razstav gob, ki jih pripravljajo društva, in sodelovanjem z njimi.

"Ljudje včasih nabirajo gobe in potem se zastrupijo. Na razstavi gob pa lahko obiskovalec vse izve, vpraša, prinese kakšno pokazat, tam mu vse lahko še natančneje razložimo," je dejala in dodala, da gobarska društva – v Sloveniji jih je okoli 25 – poleg izobraževanja in ozaveščanja služijo tudi kot pomembna preventiva proti zastrupitvam.

Društvo bo 13. septembra organiziralo razstavo gob na gobarskem dnevu v Mostecu, nato pa na sejmu Narava-zdravje na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani (2. do 5. oktober).

Nekatere gobe strokovnjaki težko prepoznajo celo pod mikroskopom

Zamenjava strupene gobe z užitno ter posledična zastrupitev pa ni tveganje le za neizkušene gobarje. Nekatere gobe so si namreč tako podobne, da jih s težavo prepoznajo celo strokovnjaki.

"Če deževje razmoči in očisti klobuček neki vrsti gobe, je lahko videti povsem drugačna, kot je v resnici," je pojasnila Bertoncelj. Že majhna napaka je lahko usodna. Kot primer navede knežjo mušnico oziroma karželj, užitno gobo, ki pa je videti zelo podobna mušnici, ko dež z nje spere njene krpice.

Takšne podrobnosti bi morali ljudje vedeti, preden se odpravijo v gozd, prav tako pa za gobarjenje izbrati pravi čas. Poleg tega, da v gozd ni najbolj priporočljivo iti takoj po dežju, prepoznavanje oteži tudi megla, če v zraku vztraja več dni zapored. "V zraku je takrat toliko vlage, da se lahko marsikatera goba tako spere, da ni več pravilno prepoznavna."

Tudi društva, ki imajo determinatorje – mikologe – kdaj naletijo na gobo, ki je ne znajo ali ne morejo razvrstiti. To se običajno zgodi, ko je gobo zdelala suša ali je premokra. Takrat jo mora mikolog pregledati pod mikroskopom. "Zgodi se, da je tudi takrat včasih ne more določiti," je povedala Bertoncelj.

Prav zato vsak ponedeljek zvečer v Ljubljani potekajo t. i. determinacije, kamor lahko ljudje, ki niso prepričani, katere gobe so nabrali, to preverijo pri strokovnjakih. Ker so lahko gobe, ki so najbolj strupene, včasih tudi najlažje zamenljive z užitnimi, je veliko varneje gobo prinesti mikologom, da vam pomagajo pri prepoznavanju. Na determinaciji bodo gobo pregledali, povohali, in če to ne bo dovolj, košček celo okusili.

Večkrat okušajo golobice, saj ta, ko z njo nekaj ni v redu, značilno pogreni ali peče. To je pri golobicah eden prvih znakov, da ni užitna ali da gre za kakšno drugo podobno strupeno gobo.

"Zgodilo se je že, da so starši gobo prinesli pokazat, potem ko je bilo otroku slabo. Zelo dobro je, da so prinesli primerek – da so ga še imeli, to je zelo pomembno," je dejala Bertoncelj in pojasnila, da je tudi pri resnih zastrupitvah ključno, da se goba, če jo še imajo, prinese v bolnišnico oziroma v gobarsko društvo.

Vsako nelagodje ob uživanju gob še ne pomeni zastrupitve. "Goba je začimba, je močna jed. Pomembno je tudi, kdaj jih jeste. Vsi želodci tega ne prenesejo. Po navadi je tako: dopoldne so ljudje v gozdu, popoldne čistijo gobe, zvečer se jih pa najejo, je pojasnila Bertoncelj, češ da takšna praksa zagotovo ne bo imela dobrih posledic za telo, še dodatno pa lahko stanje poslabša morebitno pitje alkohola.

Še posebej "težke" so lahko gobe tudi za otroški želodec, Bertoncelj jih tako otrokom pred dopolnjenim desetim letom sploh ne bi priporočala.