Tik pred začetkom novega šolskega leta starši preračunavajo stroške za šolske potrebščine. Znaten del računa predstavljajo tudi delovni zvezki. A obstajajo razlike med šolami: te namreč zahtevajo različne delovne zvezke, nekatere za veliko predmetov, druge za malo. Tudi zato se postavlja vprašanje, če je ponekod delovnih zvezkov preveč (ali jih je premalo)? Jih učenci res popišejo v celoti ali ob koncu leta ostajajo prazni, kot trdijo nekateri starši? Kako poučujejo tam, kjer pri nekaterih predmetih ne uporabljajo delovnega zvezka? So delovni zvezki potrebni? Kdo služi z njimi? Koliko je potrebnih in kakšni naj bodo? Strokovnjaki opozarjajo, da enoznačnih odgovorov za rabo ali proti rabi delovnih zvezkov ni. V ozadju gre za sistemski problem, ki bi ga morala rešiti država, delovni zvezki, ki lahko močno obremenijo družinske proračune, pa so le eden od simptomov neurejenosti.
Čeprav je šolanje v Sloveniji brezplačno, stroški za šolarje v resnici niso zanemarljivi. Kot starši ugotavljajo vsako leto, se stroški ob začetku šolskega leta, ko nakupujejo potrebščine za otroke, od šole do šole precej razlikujejo. Bralka, ki ima otroka v šestem razredu ene od ljubljanskih osnovnih šol, se sprašuje, zakaj se pogovarjamo o brezplačni prehrani za vse, o brezplačnem dostopu do šolskih potrebščin, vsaj za socialno ogrožene, pa ne. Kot smo pred dnevi že pisali v članku z naslovom Nakup šolskih potrebščin: cene višje kot lani, na vidiku nove podražitve, imajo učitelji namreč proste roke pri izbiri šolskih pripomočkov, zato med šolami po državi nastajajo razlike. Ena od njih so prav delovni zvezki.
BOBO
Učenci sedmega razreda Osnovne šole Ajdovščina uporabljajo tri delovne zvezke v skupni vrednosti 49,90 evra, na Osnovni šoli Ledina pa šest delovnih zvezkov (izbirni predmeti niso vključeni), ki skupaj s posebnim učbenikom za angleščino stanejo 113,42 evra. V Osnovni šoli Domžale v sedmem razredu uporabljajo vsaj štiri delovne zvezke, ki stanejo 68,40 evra (delovni zvezki za izbirne predmete niso všteti), v Osnovni šoli Beltinci starši za sedem delovnih zvezkov odštejejo 118 evrov, v mariborski šoli Tabor 1 pa uporabljajo pet delovnih zvezkov v skupni vrednosti 89,90 evra (dodaten strošek so lahko še delovni zvezki za izbirni predmet). Z vprašanjem, zakaj starši kupujejo tudi učbenike za angleščino, smo se obrnili na Osnovno šolo Ledina, a so nam odgovorili, da na naša vprašanja v tako kratkem času ne morejo odgovoriti. “Zagotavljamo vam, da vsaki odločitvi botrujejo utemeljeni razlogi ter izkušnje in premisleki strokovnih aktivov. Vsako šolsko leto poskušamo gradiva zmanjšati za kak učbenik ali delovni zvezek. Za razbremenitev staršev porabimo vsa sredstva, ki so na voljo v učbeniškem skladu, pri čemer upoštevamo navodila ministrstva za izobraževanje, znanost in šport,” so še dodali.
Delovni zvezki, da ali ne?
V ajdovski osnovni šoli pojasnjujejo, da so v preteklosti na njihovi šoli uporabljali še manj delovnih zvezkov, a se je med epidemijo in poučevanjem na daljavo izkazalo, da jih potrebujejo, zato so jih učitelji ponekod znova uvedli z mislijo na morebitno ponovno šolanje na daljavo. Kot pojasnjuje ravnateljica Irena Kodele Krašna, je izhodišče za vsakega učitelja učni načrt, delovni zvezki pa so eno od učnih gradiv, za katere se odločijo ali ne. “Res je, da so naši učitelji tudi sami avtorji nekaterih delovnih zvezkov (kemija, fizika, slovenščina), ki so jih izdale različne založbe, in te uporabljamo, ker popolnoma dopolnjujejo učiteljev način pouka,” je dodala.
Kar zadeva raven znanja pri pouku z delovnimi zvezki ali brez njih, pa meni, da je ta lahko enaka v šoli z manj delovnimi zvezki kot v šolah, ki jih uporabljajo več. “Delovni zvezki niso odločilen dejavnik,” je jasna in dodaja, da je, če želijo prilagoditi pouk otrokovim sposobnostim, delovni zvezek samo okvir. “Nekemu učencu so lahko naloge pretežke in posledično delovni zvezek ostaja neizpolnjen, drugemu učencu so lahko prelahke in se ob njih dolgočasi, znanja pa ne nadgrajuje. V teh primerih je delovni zvezek prej ovira kot pomoč,” pojasnjuje.
Učiteljica tretjega razreda ene od osnovnih šol v okolici Krškega nam pove, da so se s sodelavkami odločile, da uporabljajo samo delovne zvezke za matematiko in slovenščino, tiste za spoznavanje okolja in glasbo pa so opustile, saj menijo, da lahko učenci vse potrebno znanje osvojijo skozi odhode v naravo, raziskovanje, pogovor oz. petje … Zaradi tega so morale spremeniti letne priprave, kar pomeni veliko dodatnega dela, a kot pravi, v tem ne vidijo težav, prej izziv.
Martina Rajšp, ravnateljica OŠ Tabor I Maribor, pa opozori na še eno zanimivost sistema. Na trgu se pojavljajo tudi delovni zvezki z elementi učbenika, ki jih financirajo starši, kar pomeni, da je ob nalogah tudi razložena snov. Če se šola odloči za te delovne zvezke, učbeniki iz sklada ponekod niso v rabi za vsakodnevno delo. Ob tem poudarja, da bi bilo dobro, če bi ministrstvo za šolstvo postavilo meje za cene delovnih zvezkov in učbenikov, ki bi se jim založbe morale prilagoditi, kot je bilo na primeru prve triade. “Imamo tudi primere učbenikov z vajami, ki jih morajo otroci reševati v zvezke ali na liste, kar je pri mlajših otrocih zelo nepraktično,” še pojasnjuje. “Naši učitelji se ponekod ne odločajo za delovne zvezke, na primer v sedmem razredu ne zahtevamo delovnih zvezkov za matematiko, učitelji pa sami pripravljajo vaje, ki jih otrokom naložijo v e-učilnice ali kako drugače predajo. Znotraj sistema je res nastala neka siva cona in moral bi se najti nekdo, ki bi prerezal ta gordijski vozel,” je jasna ravnateljica.
Z ministrstva za izobraževanje so nam posredovali podatke, koliko denarja namenijo za sofinanciranje učbeniških skladov prve tirade, kamor so všteti tudi zneski za delovne zvezke, ki tako staršem ne predstavljajo dodatnega stroška. V spodnji tabeli so zneski, ki jih šole dobijo, ne pa tudi, koliko dejansko porabijo za nakup delovnih zvezkov, saj bodo te podatke imeli oktobra.
Ob tem pojasnjujejo, da “imajo šole oziroma učitelji večjo avtonomijo pri razporejanju oziroma porabi javnih sredstev, ki jih ministrstvo zagotavlja šolam prav zaradi tega, da bi imele več manevrskega prostora za upoštevanje subjektivnih dejavnikov in za konkretno šolo specifičnih okoliščin. To je v skladu tudi z dokumentom ZRSŠ (Priporočilo za izbiro učbenikov in kompletov učnih gradiv za šolsko leto 2019/2020 št. 0143-17/2019 z dne 10. april 2019), v katerem je zapisano, da bi morali izhajati iz zaupanja v njihovo kvalificirano in premišljeno didaktično metodično izbiro in organizacijo vsebin, ki je omejena z učnimi načrti, oziroma njihovimi cilji in standardi znanj. Ob tem je treba upoštevati, da se iz javnih sredstev sofinancirajo od 4. do 9. razreda samo potrjeni učbeniki, medtem ko pri delovnih zvezkih učitelji sami presojajo v okviru navedenega, ali jih učenci sploh potrebujejo.”
Kakovost pouka naj se ne meri skozi delovne zvezke
Dr. Nina Novak iz Zavoda Republike Slovenije za šolstvo, ki je s skupino raziskovalcev leta 2017 analizirala 12 delovnih zvezkov za matematiko in slovenščino, pojasnjuje, da enoznačnega odgovora za rabo delovnih zvezkov ali proti njej ni, saj je vse odvisno od tega, kako so uporabljeni. “Tisti učitelji, ki se odločijo za manj delovnih zvezkov, do tega po navadi pridejo na osnovi izkušenj in strokovnega izpopolnjevanja, pogosto pa zaključijo, da jim je delovni zvezek pri poučevanju prej ovira kot pomoč. To so pogosto posamezni učitelji, skoraj gotovo lahko trdim, da takšni, ki strokovno rastejo in se izpopolnjujejo. Kot je povedala že v intervjuju na spletni strani zavoda, je delovnih zvezkov na razredni stopnji zaradi številnih razlogov preveč, in ker jih je preveč, zavzema delo z njimi velik del časa tudi na račun dela na konkretnem nivoju, dela v smiselnih učnih situacijah in dela, prilagojenega posameznemu učencu ali skupinam učencev. “Na razredni stopnji so pomembni pogovor, igra, sodelovanje, šele nato pride na vrsto slikovna, simbolna in abstraktna raven, kar so delovni zvezki,” nam pojasnjuje. Poudarja tudi problematiko, da delovni zvezki ne smejo biti izgovor za to, da otroci ne pišejo in ne berejo daljših sestavov. Predvsem bi morali vsi skupaj težiti h kakovosti delovnih zvezkov, ki bi bili dopolnilo načrtovanih aktivnosti v razredu, omogočali naj bi delo tudi na višjih taksonomskih ravneh ter razvoj ustvarjalnosti in kritičnega mišljenja.
Slika je simbolična. / Ziga Zivulovic jr./BOBO
Dr. Damjan Štefanc pri praksah opuščanja delovnih zvezkov, ko učitelji vse vzamejo v svoje roke, svetuje previdnost. “Zdaj je postalo popularno, da to vsak sam dela, ampak ne vem, ali lahko prav vsak pripravi gradiva bolje od založbe s profesionalno ekipo avtorjev in urednikov. Zato opuščanja strokovno pripravljenih gradiv sam ne bi spodbujal. Pogosto tudi učitelji, ki naj bi gradiva pripravljali sami, ta pravzaprav sestavljajo na podlagi že objavljenih in avtorsko zaščitenih nalog, zato je tu še vprašanje avtorskih pravic,” dodaja in poudarja, da bi šolska politika morala razmišljati, kako znižati stroške staršem in vsem učencem zagotoviti učbeniške komplete v trajno last, učiteljem pa ob tem omogočiti tudi pravnoformalno urejen dostop in uporabo večje zbirke nalog oz. gradiv, npr. v elektronski obliki.
“Dobili smo to, čemur smo se želeli izogniti”
A ker so delovni zvezki od četrtega razreda breme staršev, se problematika delovnih zvezkov pogosto gleda zgolj skozi stroške. “Na tem področju imamo zmedo,” pravi Štefanc in pojasnjuje, da je obstoj od učbenikov ločenih delovnih zvezkov povezan z ustanovitvijo učbeniških skladov v 90. letih prejšnjega stoletja. Z njimi so založbe – tako Štefanc – primorali v to, da so učbeniki zasnovani tako, da vanje ni treba pisati, saj jih sicer ne bi bilo mogoče več let izposojati. Sestavni del učbeniškega kompleta so zato fizično ločeni delovni zvezki, v njihove cene pa se prenaša pomemben del stroškov razvoja in tiska učbenikov. Po eni strani torej želimo zaščititi starše, da ne bi bilo nakupovanje potrebščin predrago, po drugi strani pa je rešitev s skladi prinesla ravno to.
BOBO
Druga težava, na katero opozarja, je, da delovni zvezki niso potrjeni na ravni države, čeprav so komplementarni del učbenikov, ki morajo biti potrjeni. “Tako da imamo na tem področju velik sistemski problem, še dodaja in poudarja, da bi morali osnovnošolcem zagotoviti učbeniške komplete (z delovnimi zvezki vred) v trajno last tako, da bo sočasno tudi vzdržen za javne finance in tudi solidaren. “Nisem privrženec populističnih floskul, da so učbeniki samo jama za zaslužke založb. Morali bi ohranjati profesionalno produkcijo in kakovostna gradiva pripeljati do učencev, a hkrati tudi omejiti apetite založb po pretiranih dobičkih,” še zaključuje. Ob poudarku, da bi morali biti učitelji – temu je ne nazadnje namenjena strokovna avtonomija – režiserji in scenaristi svojega pouka. “Učbenik in delovni zvezek sta učni vir za učenca, ne za učitelja, njegovo znanje mora biti namreč širše in bolj poglobljeno, kot je predstavljeno v učbeniku, ki bi moral učitelju služiti zgolj kot sredstvo, ki pripomore k didaktično dobro izvedenemu pouku.
“Kakovost pedagoškega procesa ni a priori povezava s količino delovnih zvezkov,” pravi profesorica primerjalne pedagogike in strategij vzgojnega izobraževanja dr. Klara Skubic Ermenc, ki prav tako poučuje na oddelku za pedagogiko in andragogiko Filozofske fakultete v Ljubljani. Ob tem dodaja, da po njenem mnenju “učitelj, ki se odpove delovnim zvezkom, lahko celo bolje dela in prilagaja pouk specifikam učencev”.
BOBO
Ena od alinej med cilji in prioritetami koalicijske pogodbe s področja vzgoje, izobraževanja, visokega šolstva, znanosti in športa na strani 45 se glasi: “Učencem omogočiti brezplačen dostop tako do kakovostnih učnih gradiv in virov kot tudi interesnih dejavnosti na različnih področjih.”
Zveza aktivov šolskih svetov Slovenije (ZASSS) poudarja, da se zavedajo avtonomije učitelja pri izbiri učnih gradiv. “Zavedamo se tudi, da večkrat nižja cena gradiv ne pomeni tudi enake kakovosti kot višja cena. Da ne bi bilo v prihodnje nepotrebnih trenj med starši in učitelji glede soglasja k skupni nabavni ceni delovnih zvezkov (kar je po pravilniku o upravljanju učbeniških skladov že več kot dvajset let v pristojnosti sveta staršev posamezne šole), se zavzemamo za brezplačna učna gradiva v osnovni šoli. Na ta način prevzame kontrolo cen in kakovosti gradiv v celoti spet država,” so zapisali v odgovoru o omenjeni problematiki. Poudarjajo še, da bi s tem država prevzela tudi odgovornost za kakovostno javno šolo, ki naj bo tudi cenovno enakopravnejša kot sedaj. “Starši namreč že dlje časa opažamo velike razlike med šolami glede stroškov šolanja, česar v javni osnovni šoli, ki je obvezna in naj bi bila brezplačna, ne bi smelo biti,” še navajajo.
Problematika učbenikov za angleščino
O morebitnem sofinanciranju delovnih zvezkov tudi v višjih razredih na ministrstvu za šolstvo odgovarjajo, da gre pri razmisleku o drugačni rabi delovnih zvezkov morda za učbenike z elementi delovnih zvezkov, kjer se je postavilo vprašanje, kako ravnati z učbeniki za pouk angleščine, ki vsebujejo tudi naloge. V odgovoru so med drugim zapisali, da je “pristojna komisija za učbenike in učila skladno s pojasnili Zavoda Republike Slovenije za šolstvo glede tega v preteklosti že sprejela mnenje, da učbeniki za pouk angleščine sledijo sodobnim smernicam tujejezikovne didaktike. Vsebujejo besedila in naloge za razvijanje sporazumevalne zmožnosti, to pomeni poslušanja in slušnega razumevanja, branja in bralnega razumevanja, govornega sporočanja in sporazumevanja ter pisnega sporočanja in sporazumevanja, jezikovnih in še številnih drugih znanj. Skladno s sodobnimi spoznanji stroke so vnosna besedila in dejavnosti (naloge), ki jim sledijo, neločljivo povezani, saj učenec/dijak z aktivnim sodelovanjem v času pouka/pridobivanja znanja prej omenjeno sporazumevalno zmožnost razvija.”
Kot je še navedeno v ugotovitvah omenjene komisije, je problematika uvrščanja ali neuvrščanja teh učbenikov v učbeniške sklade je že ‘stara’, nanjo pa so pred leti že opozarjali, “saj se tako narava predmeta (razvijanje veščin in ne vsebinskih znanj) ter tujejezikovna didaktika, kot omenjeno zgoraj, razlikujeta od didaktik nekaterih drugih predmetov. Te razlike so zlasti v smislu, da ne ločimo ‘snovi’ od različnih dejavnosti in nalog, ki zahtevajo tudi reševanje (npr. povezovanje, označevanje, vpisovanje ipd.), ampak so tovrstne naloge že same po sebi del procesa učenja.” Kot je še razvidno iz odgovora ministrstva je pristojna komisija za učbenike in učila, navedla, da so vsi sodobni učbeniki zasnovani na ta način. “Pristop ‘learning by doing’ je v veljavi že od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja. Res pa je, da je bilo še pred tem to drugače, torej da so bila v učbenikih bolj zastopana besedila in razlage in bistveno manj nalog oz. dejavnosti, pa še te omejene.” Predmetna skupina za angleščino zato učiteljem svetuje, da učenci/dijaki naloge rešujejo v zvezek ali na samolepljive lističe, kar se komisiji ne zdi problematično, saj drži, da je učbenik delno uporaben, če so vanj že vpisane rešitve učencev iz prejšnjih let. Ob tem so navedli tudi, da je znanih veliko primerov, ko šole načrtno ne uvrščajo tovrstnih učbenikov v učbeniški sklad, kar je po mnenju komisije škoda z več vidikov: “najprej finančnih posledic za starše in dejstva, da takšen učbenik po enem letu večinoma pristane med starim papirjem,” so še navedli na ministrstvu v svojem odgovoru.
Menu Item
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!