Menu Item
Že nekaj časa je očiten trend hiperinflacije ocen, v zadnjih razredih so namreč te pomembne zaradi vpisovanja v srednjo šolo. Strokovnjaki opozarjajo, da takšen sistem otrokom pošilja napačno sporočilo, da so bolj od znanja pomembne ocene. A pogosto je problem tudi na strani staršev, ki lahko otroka v želji po dobrih ocenah preveč ženejo in zahtevajo preveč.
Kakšna naj bo torej vloga staršev pri otrokovem izobraževanju? Koliko njihove pomoči in angažmaja je smiselne in kaj ima lahko negativne učinke?
Kot pravi dr. Ljubica Marjanovič Umek, razvojna psihologinja, je odgovor zelo preprost. Večino snovi v šoli se morajo otroci naučiti sami in večina otrok to zmore. Obstajajo seveda situacije, v katerih otrok potrebuje določeno pomoč, ali staršev ali inštruktorja, a to je začasna rešitev kot odgovor na krize. Princip obiskovanja šole in učenja ne more biti to, da v šoli ni treba poslušati, sodelovati in pisati domačih nalog, ker je pač na voljo inštruktor, ki bo “vlil” znanje v otrokovo glavo.
Podatki sicer kažejo, da delež inštrukcij iz leta v leto narašča, s tem pa se ustvarjajo dodatne socialne razlike, saj vsi starši inštrukcij ne zmorejo plačevati. Dolgoročne posledice takšne pomoči so izjemno nesamostojni in neambiciozni otroci in mladostniki, ki niso radovedni.
“Takšni otroci bodo pričakovali pomoč staršev vse življenje, ker se niso nikoli soočili s samostojnim reševanjem konfliktov – ne glede na to, ali gre za socialne konflikte, konflikte med ravnjo doseženega znanja in znanja, ki bi ga lahko dosegli, konflikte, ko se otroku zdi, da zna več, a je bilo njegovo znanje ocenjeno slabše. Vse to so stvari, s katerimi se morajo otroci in mladostniki spoprijeti sami,” poudarja dr. Marjanovič Umek.
Celoten intervju z dr. Ljubico Marjanovič Umek, razvojno psihologinjo, preberite v članku “Pretirano zaščitniška vloga staršev je nekaj najslabšega za otroka”.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in X.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
