
Čeprav je na področju dolgotrajne oskrbe v zadnjih tednih največ pozornosti usmerjene v nižje položnice stanovalcev domov, je sodeč po opozorilih Skupnosti socialnih zavodov Slovenije težav in odprtih vprašanj še kar nekaj. Najbolj kritični so do štetja minut pri storitvah. Ljudje niso stroji, oskrba pa ne proizvodni proces, pravijo.
Pravica do dolgotrajne oskrbe v instituciji, ki je stopila v veljavo s 1. decembrom 2025, se je s prevedbo stanovalcev domov za starejše (DSO) sicer začela izvajati, a odprtih vprašanj je še veliko.

V Skupnosti socialnih zavodov Slovenije so na današnji novinarski konferenci izpostavili kot problematično predvsem to, da so storitve dolgotrajne oskrbe v katalogu opredeljene po minutah. Tako sta denimo za pomoč pri pitju predvideni dve minuti, za pomoč pri slačenju in oblačenju 7 minut, za pomoč pri izločanju in odvajanju 7 minut, za kopanje delno pomičnega ali nepomičnega uporabnika pa 25 minut.
"Ljudje niso stroji," je poudarila predsednica Skupščine Skupnosti socialnih zavodov Slovenije Valerija Lekić Poljšak. "Oskrba pa ni proizvodni proces. Osredotočanje na norme in minute vodi v izgubo človečnosti in dostojanstva, za katero si prizadevamo vsi člani Skupnosti."
To pa ni edini problem. Ob prevedbi stanovalcev iz sistema socialnega varstva v sistem dolgotrajne oskrbe se je namreč v praksi pokazalo, da nekateri stanovalci prejemajo storitve pod maksimalnim obsegom, ki jim pripada glede na odločbo, drugi pa nad tem obsegom, torej da dejansko prejemajo več storitev, kot jih formalno pokriva njihova kategorija dolgotrajne oskrbe.
To pomeni, da ko se seštejejo vse priporočene storitve oziroma minute storitev, ki jih uporabnik potrebuje in ki jih je prejemal po starem sistemu, seštevek na koncu presega število ur, ki mu pripada po odločbi o dolgotrajni oskrbi. Kot je znano, so upravičenci do dolgotrajne oskrbe glede na potrebe uvrščeni v kategorije, ki določajo razpon ur oskrbe od 20 za prvo kategorijo do 110 za peto.
Nihče ne sme prejemati manj storitev
"V Skupnosti socialnih zavodov smo se dogovorili, da ob prevedbi in podpisu osebnih načrtov naši uporabniki ne smejo prejemati manj storitev, kot so jih prejemali v starem sistemu," je še povedala Lekić Poljšak.
Stanovalcem bi dodatne storitve, ki presegajo število ur iz odločbe, po zakonu lahko dodatno zaračunavali, a so sklenili, da jih v prehodnem obdobju, ko se oskrba obračunava po pavšalu, ne po izvedenih storitvah, ne bodo.
Prehodno obdobje, v katerem ZZZS domovom plačuje pavšal glede na posamezno kategorijo oskrbe, naj bi se zaključilo konec septembra. V tem času naj bi se vzpostavile cene posameznih storitev, način beleženja in poročanja storitev, pokazalo pa naj bi se tudi, ali so storitve časovno ustrezno opredeljene, je prejšnji teden v Odmevih dejal minister za solidarno prihodnost Simon Maljevac.
Ali bi se torej lahko zgodilo, da bi po preteku prehodnega obdobja nekateri stanovalci DSO, ki bodo prejemali več storitev od ur, ki jim po odločbi pripadajo, morali za to razliko doplačevati? Sekretar Skupnosti socialnih zavodov Denis Sahernik meni, da bi sprememba sistema, v katerem so storitve opredeljene po minutah, ta problem rešila.
Uporabnikom, pri katerih se pojavlja razlika med urami, ki jih opredeljuje odločba, in seštevkom storitev, pa svetuje ponovno oceno stanja, zato da bodo uvrščeni v ustrezno kategorijo in s tem upravičeni do ustreznega števila ur.
Prihranki najvišji pri tistih, ki potrebujejo največ oskrbe
Cene oskrbe so se s prevedbo v sistem dolgotrajne oskrbe v povprečju bistveno nižje, pravijo v Skupnosti. "V Skupnosti socialnih zavodov Slovenije še nismo naleteli na konkreten primer, pri katerem se stanovalcu prevedba ne bi izplačala tudi ob upoštevanju višine dodatka za pomoč in postrežbo," nam je povedal Sahernik. Kot je namreč znano, se dodatek za pomoč in postrežbo izključuje s pravicami iz dolgotrajne oskrbe.
"Dopuščamo sicer možnost, da tovrstni primeri obstajajo, a so zagotovo zelo redki. S prehodom v nov sistem so prihranki najvišji pri uporabnikih, ki potrebujejo več pomoči in oskrbe, saj plačajo samo stroške namestitve in prehrane, stroški izvajanja storitev dolgotrajne oskrbe in storitev za krepitev in ohranjanje samostojnosti pa se pokrijejo iz javnih virov" - torej iz sklada za dolgotrajno oskrbo, v katerega solidarnostno vplačujemo vsi zaposleni in delodajalci.
Po naših informacijah so za nekaj deset evrov mesečno na slabšem nekateri uporabniki, ki so bili po starem sistemu v prvi kategoriji oskrbe, prejemali pa so visok dodatek za pomoč in postrežbo.
Prepočasno odzivanje na spremembe
V Skupnosti sicer pozivajo k poenostavitvi postopkov, ki so zdaj zapleteni in dolgotrajni, posebej kar se tiče odzivanja na spremembe zdravstvenega stanja upravičencev. Če se namreč upravičencu stanje poslabša in potrebuje občutno večji obseg storitev – kar se lahko zgodi tudi čez noč – mora ponovno vložiti vlogo, temu pa sledi ponovno ocenjevanje stanja in izdaja nove odločbe.
Kot je opozorila predsednica Upravnega odbora Skupnosti Melita Zorec, mora uporabnik v tem času sam nositi stroške dodatnih storitev, ki presegajo obseg storitev, določen na podlagi njegovega prejšnjega stanja.
Kot smo poročali nedavno, so vstopne točke za dolgotrajno oskrbo zasute. Na ljubljanski vstopni točki so nam v začetku decembra povedali, da bodo tisti, ki so vložili vloge, morali najmanj eno leto čakati na odločbo.
"Skrbijo nas opozorila Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije, da bodo upravičenci na novo odločbo o dolgotrajni oskrbi morali čakati devet ali več mesecev. To je predolgo in za uporabnike nesprejemljivo," je še dejala Zorec. "Da bi pohitrili postopke, predlagamo, da se v ocenjevanje upravičenosti pogodbeno vključijo tudi strokovnjaki iz domov za starejše, kar zakon že danes omogoča. Na ta način bi postopke bistveno pohitrili in omogočili, da so odločbe izdane pravočasno, centri za socialno delo pa bi bili vsaj v tem delu razbremenjeni."
Predlagajo pa tudi, da bi novo obračunavanje storitev ob spremembi kategorije začelo veljati z dnem vložitve vloge, ne šele z dnem izdaje nove odločbe.
Zaradi dolgotrajnih postopkov sprejemajo po starem sistemu - a uporabniki zato plačujejo več
Dolgotrajni postopki vplivajo tudi na nove sprejeme v domove za starejše. Zorec je povedala, da domovi po 1. decembru 2025 nove stanovalce večinoma sprejemajo po zakonu o socialnem varstvu, vendar pa morajo ti uporabniki, ki bodo, kot kaže, eno leto čakali na odločbo o dolgotrajni oskrbi, v tem času plačevati višje oskrbnine. To je ocenila kot "nesprejemljivo".
Domovi so po 1. decembru 2025 namreč dvignili ceno storitve institucionalnega varstva, saj se stroški rasti plač od tega datuma ne pokrivajo več iz proračuna. Minister Maljevac je pred decembrom 2025 napovedoval, da bo dvig oskrbnin zaradi te spremembe v povprečju 20-odstotni.
Zorec je še povedala, da je v domovih v povprečju petina stanovalcev, ki si sami ne morejo pokrivati stroškov oskrbe in ki jim stroške sofinancira občina. Vendar pa veljavne odločbe ne ustrezajo novim zneskom, zato bo za te uporabnike treba pripraviti nove preračune in nove odločbe.
Sogovorniki so ob tem opozorili, da sistem dolgotrajne oskrbe zaenkrat ne zajema uporabnikov posebnih socialnovarstvenih zavodov in tistih, ki potrebujejo sprejem na varovane oddelke, denimo oseb z demenco.
Ključni problem pomanjkanje kadrov
Sogovorniki so kot enega od ključnih izzivov za sistem dolgotrajne oskrbe izpostavili problem pomanjkanja kadrov. Dolgotrajna oskrba naj bi prinesla ključen premik fokusa od institucionalnega varstva k oskrbi na domu, saj naj bi uporabniki dobili enak obseg storitev, ne glede na to, kje živijo – v DSO ali doma.
Vendar pa se v praksi kaže, da se dolgotrajna oskrba na domu, četudi je po zakonu stopila v veljavo že 1. julija 2025, še tako rekoč ne izvaja. Izvajalci, ki so po zakonu o socialnem varstvu izvajali storitev pomoč na domu, že te storitve niso mogli zagotoviti vsem, ki bi jo potrebovali, dolgotrajna oskrba pa prinaša še večje število ur. Poleg tega se dolgotrajna oskrba na domu in pomoč na domu ne izključujeta.
"Za ponazoritev stanja je koristna primerjava s pomočjo na domu, ki jo je konec leta 2024 uporabljalo nekaj več kot 9000 uporabnikov, storitve pa je izvajalo približno 1200 zaposlenih. Že takrat je bilo na čakalnih seznamih več kot 1400 ljudi, uporabniki pa so mesečno v povprečju prejeli 19,4 obiska, pri čemer je en obisk trajal 46,3 minute," je povedal direktor Zavoda Pristan Martin Kopatin. "Zakon o dolgotrajni oskrbi uporabnikom prinaša od 20 do 110 ur storitev mesečno, kar je velik preskok. A realnost je, da lahko danes na terenu zagotovimo približno toliko ur, kot smo jih zagotavljali že prej, ponekod le nekoliko več."
"Ljudem omogočiti, da storitve na domu dobijo v razpoložljivem obsegu"
Andrej Štesl, predsednik Združenja direktorjev domov za starejše in posebnih socialnovarstvenih zavodov, ki deluje v okviru Skupnosti, je poudaril, da poklici v dolgotrajni oskrbi predvsem za mlade niso privlačni. "Začetne bruto osnovne plače številnih profilov – strežnic, oskrbovalk, bolničarjev, kuharjev – znašajo med 1290 in 1500 evri bruto, kar pomeni 870 do 1000 evrov neto. Ob tem zaposleni delajo 24 ur na dan, vse dni v letu, pogosto šest dni v tednu, z obremenjujočimi vikendi in prazniki," je povedal. "Vlado in sindikate zato pozivamo, da nemudoma uredijo ločen, pregleden in pravičen plačni sistem za dolgotrajno oskrbo ter zagotovijo najmanj 20 odstotkov višje osnovne plače za vse zaposlene v dejavnosti."
Kopatin je predlagal, da se omogoči uporabnikom, da storitve dolgotrajne oskrbe na domu dobijo v razpoložljivem – manjšem – obsegu, za razliko do polnega obsega storitev pa prejmejo sorazmerni del denarnega prejemka. Po zakonu to trenutno ni mogoče, saj se pravica do dolgotrajne oskrbe na domu in pravica do denarnega prejemka izključujeta.
Ob tem je poudaril, da je sistem dolgotrajne oskrbe velik toliko, kot je zaposlenih, ki ga izvajajo, ne toliko, kot je izdanih odločb.
"Če želimo, da dolgotrajna oskrba na domu postane resnična alternativa institucionalnemu varstvu in ne zgolj prehodna rešitev na papirju, moramo v tej fazi zagotoviti dovolj zaposlenih na terenu. V nasprotnem primeru se lahko znajdemo v položaju, ko bomo imeli sodoben zakon, a omejeno zmožnost njegovega izvajanja – in to bi pomenilo, da se razkorak med pravicami in realnostjo iz leta v leto še poglablja," je zaključil Kopatin.
Ministrstvo za solidarno prihodnost naj bi imelo novinarsko konferenco prihodnji teden.
Na prevedbi ni bilo nič avtomatskega
Valerija Lekić Poljšak je dejala, da v 30 letih nismo imeli tako obsežne reforme, kot je uvedba sistema dolgotrajne oskrbe. Ob tem se je zahvalila vsem zaposlenim, ki so sodelovali v prevedbi stanovalcev iz starega v nov sistem, brez česar dolgotrajne oskrbe ne bi bilo.
Prevedbe po njenih besedah niso bile avtomatične, kot se to pogosto poudarja, saj so morali v kratkem časovnem roku pridobivati soglasja, preverjati pogoje, izdelati osebne načrte za vse uporabnike. Vse to so naredili brez dodatnega delavca ali dodatnega evra, je še poudarila.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje