Končno imamo zakon o dolgotrajni oskrbi, končno velja tudi že prva pravica iz tega zakona, ampak vprašanj je še zmeraj več kot odgovorov. Ministrstvo za solidarno prihodnost je že v zamudi, tisti, ki bodo morali dejansko izvajati pomoč starejšim in vsem drugim, ki jo potrebujejo, pa so že precej nervozni. Eno ključnih vprašanj, ki še čaka ministra, pa je: ali bodo pomoč dobili vsi, ki jo bodo potrebovali? In ali bo ta za naše žepe cenejša ali dražja od sedanje? Kar nekaj je tudi že ocen, da bo glavnina bremena ostala na svojcih, najkrajši konec pa bodo spet potegnile ženske.
To pomeni, da bi upravičenec storitve, ki jih je doslej lahko dobil le v domu za starejše (DSO), prejemal na domu. Posebna oblika dolgotrajne oskrbe na domu je pravica do oskrbovalca družinskega člana, ki je kot prva v nizu pravic, ki bodo stopale v veljavo v naslednjih dveh letih, začela veljati s 1. januarjem letos.
V naslednjih dveh letih bo zakon prinesel še pravico do dolgotrajne oskrbe na domu in sofinanciranje e-oskrbe ter pravico do dolgotrajne oskrbe v instituciji in pravico do denarnega prejemka.
(foto: Aljaž Uršej/N1)
Zakon uvaja tudi nov obvezni prispevek za dolgotrajno oskrbo. “Gre za novo obliko družbene solidarnosti,” je prepričana Lea Lebar, raziskovalka na Fakulteti za družbene vede in Inštitutu RS za socialno varstvo. “Omogočil nam bo, da bomo lahko bolje poskrbeli za starejše in druge, ki bodo potrebovali pomoč.”
Od 1. julija 2025 bodo tako zaposleni kot delodajalci plačevali prispevek za dolgotrajno oskrbo v višini enega odstotka od bruto plače, upokojenci en odstotek od neto pokojnine, za samostojne podjetnike in kmete pa bo ta prispevek dvoodstotni.
Po izračunih ministrstva bo država s tem obveznim prispevkom za dolgotrajno oskrbo zbrala 620 milijonov evrov letno, proračun pa bo zanjo prispeval največ 190 milijonov evrov na leto.
N1
Pričakovanja so upravičeno velika, a hudič je v podrobnostih
“Zakon o dolgotrajni oskrbi prihaja kot popolnoma nov steber socialne države in najpomembnejši korak na področju socialnega varstva pri nas. Ureja pravice in storitve, ki jih za normalno življenje potrebujemo tako uporabniki kot svojci. In prvič v zgodovini to počne na izvedljiv način,” je julija lani govoril minister.
Dejstvo pa je, da so pričakovanja zdaj velika. In to upravičeno.
Minister za solidarno prihodnost Simon Maljevac. (Foto: Žiga Živulović jr./BOBO)
Dolgotrajno oskrbo so ljudem namreč obljubljale številne vlade, obljube smo poslušali dve desetletji. Prva, ki je zakon o dolgotrajni oskrbi tudi sprejela, je bila šele tretja vlada Janeza Janše. A eden ključnih očitkov je bil, da zakon ne rešuje vprašanja financiranja, ampak to pomembno odločitev prelaga na poznejši čas.
Ko je oblast prevzela Golobova ministrska posadka, je tudi zato ljudi prosila, naj jim dajo še dodatno leto dni časa za pripravo dolgotrajne oskrbe, čemur so volilci prikimali na trojnem referendumu konec novembra 2022. A se kljub dodatnemu času, ki so ga dobili, spet kopičijo zamude in spet se mudi.
Konkretne operativne podrobnosti izvajanja dolgotrajne oskrbe bodo namreč določili podzakonski akti in pravilniki, ki naj bi jih bilo 16. Zakon o dolgotrajni oskrbi določa, da morajo biti sprejeti do konca januarja, a nekaterih ni niti še v javni razpravi.
Jasno je že, da ministrstvo Simona Maljevca rokov ne bo ujelo, saj so nam včeraj sporočili, da se “sprejetje vseh podzakonskih predpisov predvideva v februarju”.
Medtem pa so tisti, ki bodo morali dejansko izvajati storitve dolgotrajne oskrbe in skrbeti za ljudi, ki potrebujejo pomoč, že pošteno nervozni. Predvsem pa se bojijo, da bodo zaradi hitenja tudi ti akti nedodelani in neustrezni.
Prihaja največji val upokojitev doslej …
Poseben problem, ki bi lahko bistveno vplival na vse vidike dolgotrajne oskrbe danes in v prihodnje, je pomanjkanje kadrov. Kljub čakalnim vrstam je zaradi pomanjkanja kadra danes v domovih za starejše praznih približno tisoč postelj. Ljudje, ki potrebujejo pomoč na domu, pa je tudi zaradi pomanjkanja socialnih oskrbovalk pogosto dobijo manj, kot bi je potrebovali, ali pa sploh ne.
V Zbornici zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zvezi strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije so ob že tako perečih kadrovskih vrzelih opozorili še na to, da se bo v prihodnjih letih upokojila najbolj številčna in najbolj izkušena generacija izvajalcev zdravstvene nege, ki trenutno predstavlja med 20 in 30 odstotkov kadra v tej stroki.
Darinka Klemenc, Srbrna nit: “Najbolj nas skrbi, da bo prenizek prag za vstop v dolgotrajno oskrbo pomenil manj storitev za posameznika, kot jih ima na primer danes v instituciji, in veliko doplačevanja.” (Foto: Tamino Petelinšek/STA) (Foto: Tamino Petelinšek/STA)
Zakon o kadrih predvideva sofinanciranje pri pridobitvi nacionalne poklicne kvalifikacije, za dijake in študente zaključnih letnikov, ki se izobražujejo za poklice v socialnem varstvu in dolgotrajni oskrbi, opredeljuje kadrovske štipendije, predvideva načrtovano usposabljanje tistih, ki se zaposlijo na novo, ukrepe v zvezi z zaposlovanjem tujcev, vključevanje prostovoljcev, …
V Skupnosti socialnih zavodov pravijo, da je zakon sicer dobrodošel, a da ne rešuje zastarelih kadrovskih normativov in prenizkih plač. Približno polovica zaposlenih v domovih za starejše ima namreč osnovno plačno izhodišče nižje od minimalne plače. “Jasno je, da tako ljudi ne bomo pritegnili,” pravijo.
Kljub vsem pomislekom in nejasnostim pa je jasno eno, poudarjajo v Združenju za dostojno starost Srebrna nit: “Zakon nujno potrebujemo, saj se nevzdržno stanje z množico čakajočih za sprejem v domove starejših in istočasno okrog tisoč praznimi posteljami v teh domovih ne more nadaljevati, je nečloveško, nemoralno in skregano z osnovnimi človekovimi pravicam. Bolni, ostareli, umirajoči v domačem okolju nimajo kam, v hudih stiskah so tudi njihovi bližnji. Nekaj se torej mora premakniti, nenazadnje so kršene osnovne človekove pravice do dostojnega življenja,” pravi Darinka Klemenc.
Kako boste do dolgotrajne oskrbe sploh prišli?
Ljudje, ki bodo želeli uveljavljati pravice do dolgotrajne oskrbe, bodo morali oddati vlogo na center za socialno delo (CSD). Centri za socialno delo bodo namreč po 1. januarju 2025 tako imenovane enotne vstopne točke.
Prosilec se bo naročil na pogovor ali pa bo svetovalec za dolgotrajno oskrbo, ki bo zaposlen na CSD, prišel k njemu domov. Svetovalec bo izdelal oceno upravičenosti do storitev dolgotrajne oskrbe. Pogovor bo trajal približno eno uro.
Denis Sadiković, N1
Svetovalec bo nato izdelal oceno, kakšno stopnjo storitev dolgotrajne oskrbe posameznik potrebuje. To bo storil s pomočjo ocenjevalne lestvice. Prosilca bo uvrstil v eno od petih kategorij glede na njegovo “omejitev samostojnosti in njegovo sposobnost samooskrbe”.
Najpozneje mesec dni kasneje bi moral prosilec že dobiti odločbo. S tem papirjem v roki bo nato z enim od izvajalcev dolgotrajne oskrbe (na primer z domom za starejše ali zavodom za oskrbo na domu) sklenil osebni načrt koriščenja pravic iz dolgotrajne oskrbe.
Koliko za koga?
Pravice iz dolgotrajne oskrbe so namenjene osebam, ki zaradi posledic bolezni, starostne oslabelosti, poškodb, invalidnosti, pomanjkanja ali izgube intelektualnih sposobnosti potrebujejo pomoč drugih oseb pri opravljanju osnovnih in podpornih dnevnih opravil v daljšem časovnem obdobju, ki ni krajše od treh mesecev, ali pa takšno pomoč potrebujejo trajno, pojasnjujejo na pristojnem ministrstvu. Glede na to, koliko pomoči potrebujejo, so uvrščeni v kategorije.
Poleg ur oskrbe, ki bodo pripadale posamezniku glede na to, v katero kategorijo ga bo razvrstil svetovalec iz CSD (več o tem v spodnji tabeli), bodo upravičencu pripadale tudi dodatne storitve, kot so denimo fizioterapija, delovna terapija, psihosocialna podpora pa tudi storitve podpore po diagnozi demence in svetovanje za prilagoditev bivalnega okolja. V zakonu so opredeljene kot storitve za krepitev in ohranjanje samostojnosti. Teh ur ne bo veliko, za tistega v 1. kategoriji le ena ura na mesec, za tistega v 3. kategoriji pa štiri ure mesečno. Tudi te ure prikazuje spodnja tabela.
"Verjetno največja sprememba, ki jo za uporabnika prinaša dolgotrajna oskrba, je, da te dodatne storitve za ohranjanje in krepitev samostojnosti upravičencu pripadajo ne glede na to, ali je v domu za starejše, na svojem domu ali pa ima oskrbovalca družinskega člana," pravi Denis Sahernik iz Skupnosti socialnih zavodov.
V pričakovanju velikega navala ob kopici nejasnosti
Sekretarka Skupnosti centrov za socialno delo Tatjana Milavec pravi, da glede na ocene, da bo upravičencev do dolgotrajne oskrbe 60.000, v prvi fazi pričakujejo velik naval vlog.
A ker še ni podzakonskih aktov, Centri za socialno delo zaenkrat ne vedo, kakšni bodo standardi in normativi, niti tega, kdaj bodo imeli na voljo enotni informacijski sistem, ki jim bo olajšal to zahtevno delo. Glede na pretekle izkušnje ocenjujejo in pričakujejo, da kadra za izvajanje vseh nalog ne bodo imeli dovolj.
"Glede na rezultate pilotnih projektov bi s številom zaposlitev, ki ga je predlagalo ministrstvo, samo za pripravo ocen potrebovali pet let,” pripoveduje Tatjana Milavec in dodaja: “Bojimo se, da bodo postopki dolgi in da upravičenci ne bodo dobili oskrbe, ko jo bodo potrebovali.”
Kaj bo, če se vam stanje naglo poslabša?
Upoštevati pa je treba tudi, da bo vsaka večja sprememba stanja pri uporabniku dolgotrajne oskrbe načeloma terjala nov postopek. Torej v primerih, ko bo nekdo potreboval več pomoči, ker si bo denimo zlomil kolk ali se mu bo kakorkoli drugače stanje poslabšalo. Zakon namreč kriznih namestitev v dom za starejše (tako rekoč čez noč) brez predhodne ocene CSD ne predvideva. Do dolgotrajne oskrbe brez predhodne ocene CSD bo oseba z izvidom specialista upravičena le v primeru hudega kognitivnega upada ali ko ne bo mogla uporabljati obeh rok in nog.
Aljaž Uršej/N1
Tudi v Skupnosti socialnih zavodov imajo več vprašanj kot odgovorov, je opozoril sekretar Denis Sahernik. Skupnost združuje domove za starejše, ki so tisti, kjer se dolgotrajna oskrba pravzaprav izvaja že ves čas in kjer se bo tudi v prihodnje.
Na ministrstvu za solidarno prihodnost vztrajajo, da je ključen doprinos novega zakona prav "boljša dostopnost in dosegljivost storitev dolgotrajne oskrbe, ki bodo financirane iz javnih sredstev". A Sahernika skrbi, da bi bili (nekateri) lahko celo na slabšem kot so zdaj.
"Nemogoče je zanesljivo napovedati, ali bodo uporabniki dejansko prejeli storitve, ki jih ministrstvo obljublja, in ali bodo za to res plačevali manj. Kar nekaj znakov je, da ne bo tako – da bo obseg storitev, do katerih bodo uporabniki upravičeni, prenizek, in bodo posledično za storitve, ki jih nujno potrebujejo, morali doplačevati," opozarja.
Zaskrbljujoči rezultati pilotnih testov: pomoči niso dobili vsi
V Celju, Dravogradu in v Krškem so med leti 2018 in 2020 tekli pilotni projekti s področja dolgotrajne oskrbe, s katerimi je tedanje ministrstvo za zdravje želelo preveriti smiselnost predlaganih rešitev. Med drugim se je izkazalo, da pomoči niso dobili vsi, ki bi jo potrebovali.
Kot namreč izhaja iz evalvacije pilotnih projektov, ki so jo izvedli Inštitut RS za socialno varstvo, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede in Inštitut za ekonomska raziskovanja, petina prosilcev glede na lestvico, ki jo predvideva tudi novi zakon, ni dosegla praga upravičenosti.
Od približno 2000 prosilcev, med katerimi jih je nekaj več kot 800 že v času ocenjevanja živelo v domovih za starejše, ostali pa doma, jih malo manj kot 19 odstotkov ni bilo upravičenih do dolgotrajne oskrbe. Med posamezniki, ki so živeli doma, je ta delež znašal malo manj kot 22 odstotkov, med tistimi v domovih za starejše pa nekaj več kot 14 odstotkov.
Slika je simbolična. (foto: Žiga Živulović jr./BOBO)
To pomeni, da nezanemarljiv delež tistih, ki so bili že vključeni v dolgotrajno oskrbo po zakonu o socialnem varstvu, po zakonu o dolgotrajni oskrbi do storitev ni bil upravičen. Za kakšne primere je šlo, v evalvaciji niso raziskovali.
Na ministrstvu za solidarno prihodnost priznavajo, da obstaja možnost, da vsi tisti, ki zdaj prejemajo pomoč na domu, ne bodo več upravičeni do dolgotrajne oskrbe na domu, kar da so pokazali tudi rezultati pilotnih projektov.
Bodo pa v prvi fazi vsaj vsi stanovalci v domovih za starejše, ki so bili tja nameščeni po zakonu o socialnem varstvu, avtomatično "prevedeni" v uporabnike dolgotrajne oskrbe. Kaj bo s tistimi, ki bodo v prihodnje potrebovali institucionalno oskrbo, a do nje po dolgotrajni oskrbi ne bodo upravičeni, ni povsem jasno.
"Po zakonu o dolgotrajni oskrbi morajo namreč domovi najmanj 80 odstotkov postelj nameniti dolgotrajni oskrbi. Lahko pa očitno tudi sto odstotkov. Po zakonu o socialnem varstvu so v domu zdaj tudi takšni uporabniki, ki nimajo velikih potreb po zdravstveni oskrbi. To je denimo 85-letni gospod, ki mu je umrla žena, sam pa nikoli ni skrbel zase in za gospodinjstvo. Zaradi njene smrti ima recimo še duševne stiske. Ta gospod, ki je v domu na novo zaživel, po zakonu o dolgotrajni oskrbi najverjetneje ne bo dosegel praga upravičenosti," pravi Sahernik.
Srdjan Živulović/BOBO
Na vprašanje, kaj bo s tistimi, ki pomoč potrebujejo, a praga za dolgotrajno oskrbo po novem zakonu ne bodo dosegli, na ministrstvu za solidarno prihodnost odgovarjajo, da bodo lahko še zmeraj uveljavljali pravice po zakonu o socialnem varstvu (kot to velja sedaj; op.a.). To so pravice do institucionalnega varstva, pomoči na domu, socialnega servisa pa tudi vodenja in varstva ter zaposlitve pod posebnimi pogoji. "Izvajalci socialnega varstva bodo še naprej izvajali storitve tudi po tem zakonu," so prepričani na ministrstvu.
Vendar Sahernik opozarja, da bodo imeli izvajalci s tem veliko več dodatnega dela: dvojne postopke, dvojno obračunavanje in financiranje, veliko več administracije ... Vprašanje je torej, ali se bodo odločili, da teh 20 odstotkov kapacitet ohranijo za namestitve po zakonu o socialnem varstvu. "Namesto, da bi sistem poenostavljali, ga zapletamo," je kritičen.
Le ura na mesec je "absolutno premalo in nesmiselno"
Pilotno testiranje sistema dolgotrajne oskrbe je opozorilo tudi na relativno majhen obseg storitev za ohranjanje in krepitev samostojnosti, ki naj bi bile pomemben doprinos zakona. To so dodatne storitve v obliki svetovanj, fizioterapij, delovnih terapij, podpore po diagnozi demence in podobno.
Evalvacija je namreč pokazala, da je samo tretjina tistih, ki so te storitve prejeli, ocenila, da je prejela dovolj pomoči. Največji delež, nekaj manj kot 40 odstotkov, bi si želelo malo več pomoči, nekaj več kot petina pa bi si želela veliko več pomoči.
Na prenizko število ur in na nezadostno fleksibilnost pri določanju obsega storitev so v pilotih opozorili tudi izvajalci sami. "Za 1. kategorijo je 55 minut na mesec absolutno premalo in nesmiselno," je povedal eden od članov tima, ki so ga citirali avtorji evalvacije.
Slika je simbolična. (foto: N1)
Avtorji evalvacije so navedli, da so pilotni projekti naredili pomemben korak k izenačitvi pravic uporabnikov na njihovem domu in v institucionalnem varstvu, vendar pa so ob tem zapisali: "Pilotni projekti so opozorili na velike potrebe po storitvah dolgotrajne oskrbe, obenem pa jim jih v okviru pilotnih aktivnosti ni uspelo v celoti zadovoljiti." Dodali so, da je veliko uporabnikov ob storitvah dolgotrajne oskrbe uporabljalo tudi druge storitve v okviru obstoječega sistema.
Na ministrstvu pojasnjujejo, da bodo ljudje, ki bodo uveljavljali pravice iz dolgotrajne oskrbe, še vedno lahko koristili socialnovarstveno storitev pomoč družini na domu in na ta način prejeli večji obseg storitev.
A dodajmo, da pomoč na domu zagotavljajo občine, ki to storitev tudi v različnem deležu (nad 50 odstotkov) le sofinancirajo, del stroškov pa nosijo uporabniki. Kako bo na dostopnost in ceno te storitve vplival sistem dolgotrajne oskrbe, ni jasno.
"Zakon tudi ne posega na področje zdravstvenega varstva, zato bodo uporabniki storitev dolgotrajne oskrbe še vedno enako kot doslej prejemali storitve tudi iz naslova zdravstvenega varstva, tako v institucijah kot doma," so še navedli na ministrstvu.
Bomo za oskrbo plačevali manj ali več, kot plačujemo zdaj?
Pomembno in še vedno neodgovorjeno pa ostaja tudi vprašanje, ali bo uporabnik v okviru dolgotrajne oskrbe prejel dovolj storitev, da mu ne bo treba dodatnih storitev plačevati iz lastnega žepa? In koliko bo moral za storitve, ki mu pripadajo, doplačevati sam?
Teh izračunov naj še ne bi bilo. Ministrstvo za solidarno prihodnost smo tudi mi prosili za primerjavo, kaj dobi povprečni stanovalec v domu za starejše danes in kako se njegova oskrba financira ter kako bo preveden v sistem dolgotrajne oskrbe. S konkretnimi podatki ministrstvo ni postreglo.
"To bi moralo biti javnosti zelo jasno predstavljeno," pravi Sahernik in razgrne, da bi se sodeč po analizah Skupnosti socialnih zavodov Slovenije lahko zgodilo, da bomo za oskrbo (do)plačevali več, kot za pomoč, ki jo potrebujemo, plačujemo zdaj.
Med drugim tudi zato, ker bodo ljudje v domovih za starejše, ki si bodo morali sami plačati za tako imenovani hotelski del storitve (nastanitev in prehrano), najverjetneje plačali dejanske stroške, medtem ko je usklajevanje teh cen danes omejeno. Prav tako ni znano, ali bodo v to doplačilo vključeni tudi morebitni drugi stroški – denimo investicij, izobraževanj, supervizije.
Denis Sahernik (foto: Borut Živulović/Bobo)
Zakon o dolgotrajni oskrbi pa vsebuje tudi določila, s katerimi bi lahko država dolgotrajno oskrbo "gasila", če bi zanjo zmanjkalo denarja. In sicer tako, da bi od leta 2028 dalje posameznik sam prispeval 10 odstotkov vrednosti storitev dolgotrajne oskrbe ter 20 odstotkov dodatnih storitev za ohranjanje in krepitev samostojnosti (fizioterapije, delovne terapije, svetovanj, ...).
Zakon tudi določa, da če bo uporabnik potreboval večji obseg storitev od predpisanega, bo te storitve lahko dobil v javni mreži, plačal pa jih bo sam.
Pravica do denarnega prejemka – umivanje rok ob pomanjkanju kadra?
Prav vsi, s katerimi smo se pogovarjali v zadnjih tednih, opozarjajo, da bi zaradi akutnega pomanjkanja kadra dolgotrajna oskrba za marsikoga lahko ostala zgolj mrtva črka na papirju.
"Če povežemo dolge čakalne vrste v domovih, prazne postelje zaradi pomanjkanja kadra in prav tako dolge čakalne vrste za pomoč na domu, je jasno, da bo brez ukrepanja del ljudi ostal prepuščen samim sebi," opozarja Sahernik. "Država jim bo dala denarni prejemek in jih prepustila, da se znajdejo, kakor vedo in znajo – verjetno na sivem oziroma črnem trgu s pomanjkljivo usposobljenimi izvajalci in brez nadzora. To odpira možnosti za številne napake in zlorabe ter hude družinske stiske, kar nas zelo skrbi."
Vsote denarnega prejemka: Od 89 do 491 evrov mesečno
Za tiste, ki bi bili upravičeni do dolgotrajne oskrbe, pa ne bodo mogli priti na vrsto, zakon predvideva začasni denarni prejemek. Vsota je predpisana glede na kategorijo, giblje pa se med 89 evri mesečno za prvo kategorijo in 491 evrov mesečno za ljudi v peti kategoriji. V peti kategoriji bodo tisti, ki bodo potrebovali največ pomoči.
Na ministrstvu pravijo, da je namen prejemka, da ga upravičenec porabi po lastni presoji glede na svoje potrebe, na primer za fizioterapijo, masažo, nakup opreme in podobno.
Zavedajo se, da obstaja možnost, da vsi prejemniki denarnega prejemka ne bodo porabili namensko in da bodo s tem plačali vse kaj drugega kot pomoč, za katero bodo ta denar dobili. A ministrstvo stavi, da bodo nadzor nad porabo tega denarja vendarle vodili koordinatorji dolgotrajne oskrbe, čeprav so že pilotni projekti pokazali, da so koordinatorji preobremenjeni.
O tem, ali se res lahko zgodi, da se bo s temi denarnimi prejemki spodbujalo celo delo na črno, pa na ministrstvu pravijo, da se zavedajo tudi tega, a da tako nizki zneski "onemogočajo vzpostavljanje (takšnega) trga".
Največje breme bo na ženskah
Če kadra za izvajanje zakona o dolgotrajni oskrbi ne bo (dovolj), bo breme skrbi za najranljivejše v družbi ponovno na svojcih – bodisi v okviru pravice do oskrbovalca družinskega člana bodisi v smislu neformalnih oskrbovalcev. Najkrajšo pa bodo (spet) potegnile ženske, opozarjajo sogovorniki.
"Neformalno oskrbo v družini v dveh tretjinah opravljajo ženske, kar je še posebno zahtevno za tako imenovano ’sendvič generacijo’, ki hodi v službo ter hkrati skrbi za otroke in starejše člane družine. V takšnih razmerah se na tem področju širi siva ekonomija, ki jo prav tako spet opravljajo ženske," je pojasnil Sahernik.
Foto: PROFIMEDIA
Darinka Klemenc iz Srebrne niti dodaja, da jih skrbi, da bodo nekatere ženske, ki so doslej delale, ostale doma, kjer bodo kot oskrbovalke družinskega člana skrbele za svojca. To bo zdaj namreč plačano nekoliko bolje kot marsikatero delovno mesto na minimalni plači.
Kdor bo ostal doma zato, da bo skrbel za svojega družinskega člana, bo prejel 1,2-kratnik minimalne plače. Kdor bo skrbel za dva, pa bo dobil 1,8-kratnik minimalne plače. Bo pa ta pravica pripadala samo ljudem v 4. in 5. kategoriji dolgotrajne oskrbe, torej tistim, ki bodo potrebovali največ pomoči.
"To lahko ženske tudi potisne nazaj v domača okolja. Obenem pa bodo lahko te ženske tudi težje zaposljive, ko jim bo enkrat status oskrbovalca potekel," opozarja Darinka Klemenc.
V Srebrni niti so opozorili še, da bo nedostopnost storitev v okviru javne mreže še dodatno okrepila neenakosti v družbi. "Ker je javna mreža nezadostna, nas skrbi, da bo kakovost oskrbe starejših in drugih ranljivih skupin za večino prebivalstva nezadostna. Elita bo imela vse, ker si bo vse lahko tudi plačala. Drugi pa ne. In razslojevanje družbe se bo nadaljevalo s še večjo hitrostjo."
Serija člankov o dolgotrajni oskrbi na N1
Ker je dolgotrajna oskrba ena najbolj nujnih reform, ki jih Slovenija potrebuje, in reforma, na katero smo čakali več kot dve desetletji, od januarja letos, ko je začela velja prva pravica iz zakona o dolgotrajni oskrbi (pravica do oskrbovalca družinskega člana), o dolgotrajni oskrbi na N1 poročamo podrobno in poglobljeno.
Ni dvoma, da je to ena najbolj kompleksnih reform, a hkrati ni dvoma tudi o tem, da je pomembnih vprašanj še vedno precej več kod odgovorov.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje