Srbija
Hrvatska
Bosna i Hercegovina
Francija je za zdaj edina evropska država, ki je že pred dvema desetletjema prepovedala nošenje naglavnih rut v izobraževanih institucijah, kasneje je sledila prepoved nikabor in burk v javnem prostoru. Tudi v nekaterih drugih evropskih državah so predvsem z argumentom varnosti, preprečevanja ekstremističnih pojavov in potrebe po družbeni integraciji sledili s prepovedjo delnega ali popolnega zakrivanja obraza v javnih prostorih in institucijah. Kaj pomeni fenomen pokrivanja in zakrivanja ženskega telesa, zakaj je naglavna ruta strelovod za napade na žensko svobodo in zgolj vrh ledene gore poskusa patriarhalnega obvladovanja ženskega telesa? Zakaj nikab in burka nista religijsko pogojena in sta v nasprotju s koransko zapovedjo o dostojnem oblačenju, ne le žensk, temveč tudi moških? O vsem naštetem s sociologinjo religije dr. Anjo Zalta. Objavljamo tudi mnenje muftija Islamske skupnosti, Nevzeta Porića in uradno pojasnilo, ali lahko javne uslužbenke nosijo naglavno ruto.
Ne obstaja del oblačila, ki bi bil tako prežet s stereotipi in politizacijo, kot je muslimanska naglavna ruta, hidžab. V Franciji so v imenu laične države nošenje naglavne rute v izobraževalnih institucijah prepovedali že pred dvema desetletjema. Čeprav tam niso dovoljeni nobeni kosi oblačila, ki bi izkazovali versko pripadnost posamezni religiji, je bilo iz izjav politikov jasno, da je bil ukrep uzakonjen zaradi muslimank. Kasneje so prepoved razširili na splošno prepoved pokrivanja obraza, ki vključuje nikab (pokrivalo, ki na obrazu pušča le režo za oči, op. p.) in burko (pokrivalo, ki ima tudi čez oči mrežo, op. p.) na javnih mestih.
Temu so v zadnjem desetletju in pol sledile Belgija, Danska, Avstrija, Švica, medtem ko so se za delno prepoved pokrivanja obraza odločili na Nizozemskem, in sicer v javnem prevozu, vladi, zdravstvenih in izobraževalnih institucijah. V Bolgariji prepoved velja v javnih ustanovah in storitveni dejavnosti. V Nemčiji se ne morejo pokriti javne uslužbenke in vojakinje na delovnem mestu, prav tako je pokritost obraza prepovedana med vožnjo, medtem ko omenjeno prepovedujejo na Norveškem le v izobraževalnih ustanovah. Zadnja v nizu evropskih držav, ki želijo prepovedati burko in nikab na javnih mestih, čeprav so že leta 1975 uzakonili splošno prepoved popolnega zakrivanja obraza v javnosti, je Italija.
Predlog zakona so v zakonodajno proceduro oktobra lani vložili predstavniki vladajoče stranke Bratje Italije premierke Giorgie Meloni z argumentom borbe proti "ustvarjanju enklav in vzporednih družb, v katerih se izvaja šeriatsko pravo in ne italijanski pravni sistem, in kjer uspeva islamski fundamentalizem". Tako poslanka omenjene stranke, Sara Kelany, medtem ko je poslanec in državni sekretar na pravosodnem ministrstvu Andrea Delmastro dejal, da je "verska svoboda sveta, a jo je treba izvajati na odprtem, v polnem spoštovanju naše ustave in načel italijanske države".
SDS že želela prepovedati nikabe in burke
V Sloveniji za zdaj kljub ustavni ločitvi države in verskih skupnosti v javnih izobraževalnih ustanovah dekleta lahko nosijo naglavne rute, ne pa tudi zaposleni. Leta 2015 je bilo doslej edinkrat, ko se je pojavila razprava o prepovedi burk in nikabov. To je bilo obdobje, ko so začeli našo državo množično po tako imenovani balkanski poti prehajati številni begunci, med njimi tudi begunke iz tako imenovanih večinsko muslimanskih držav. (Kot novinarka sem večkrat begunce spremljala na omenjeni poti od Severne Makedonije do Avstrije oziroma Madžarske, a se ne spomnim, da bi kje srečala muslimanko z nikabom ali burko, op. p.).
Konec leta 2015, v času vlade Mira Cerarja, je takrat opozicijska poslanska skupina SDS v parlamentarno proceduro vložila predlog zakona, s katerim so želeli prepovedati burke in nikabe na javnih mestih. Pri tem so se sklicevali na varnostne, kot tudi kulturni razlog, kar, kot je pojasnil prvak SDS Janez Janša, je treba "spoštovati slovenske navade in slovensko tradicijo". S predlogom, po katerem bi osebo z burko ali nikabom v javnosti kaznovali s 100 evri kazni, takrat niso uspeli, je pa omenjeni predlog skupaj z razpravo, ki se je razplamtela ob prihodu beguncev v letih 2015 in 2016, dodatno spodbudil islamofobijo v javnem diskurzu. Slednje je razvidno tudi iz podatkov Slovenskega javnega mnenja, ki kažejo, da je v letu 2017 sledil porast tistih, ki so na vprašanje, ali bi za soseda želeli muslimana, odgovorilo nikalno. Na slovenskih ulicah je sicer največkrat videti ženske zgolj z naglavno ruto - hidžabom, sledi čador in v redkih primerih tudi z nikabom.
Varuh: Vsaka omejitev načina oblačenja mora biti skrbno pretehtana!
"Nošenje burke je izraz (verskega) prepričanja, ki je ustavno varovano, najmanj s splošno svobodo ravnanja, ki jo jamči 35. člen ustave, zato bi splošna prepoved nošenja burke na javnem kraju lahko pomenila omejitev te človekove svobode," so v času begunske krize, pred desetimi leti, ocenili v uradu varuha človekovih pravic, ki ga je takrat vodila Vlasta Nussdorfer. Izpostavili so, da je človekove pravice mogoče omejevati le z zakonom, in to tako, da se z omejitvijo varuje druge ustavne in človekove pravice, zato mora "zakonodajalec skrbno pretehtati z ustavo varovane vrednote, preden se odloči za sprejetje zakona, ki bi določal morebitno prepoved ali omejitev nošenja burek v javnosti". Omejitve glede načina oblačenja so umestne, če oblačilo ovira aktivno udeležbo v prometu, v primerih varstva pri delu v posameznih poklicih, če ogroža varnost premoženja ali prekomerno posega v načelo ločitve države in verskih skupnosti, so zapisali in izpostavili, da mora biti vsaka tovrstna omejitev vnaprej predpisana in skrbno pretehtana.
Sporna le muslimanska naglavna ruta
Dr. Anja Zalta, sociologinja religije s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, pravi, da je oblačenje gotovo ena najbolj učinkovitih orodij, na podlagi katerih se telesa označuje, kategorizira, razkriva javnosti ali zakriva kot osebna. Pri tem je zgolj ženska naglavna ruta, ki se jo simbolizira kot muslimansko, čeprav tudi druge religije poznajo pokrivala, denimo redovnice, dobila zaradi določenih ideoloških predstav in zahodnega pogleda na Vzhod negativno konotacijo.
Zalta poudarja, da je v Koranu, muslimanskem Svetem pismu, govora le o dostojnem oblačenju, ki velja tako za moške kot za ženske. "Kaj je dostojno, neizzivalno, je odvisno od običajev določene skupnosti, kulture, družbe, ne nazadnje civilizacije. In je tudi stvar interpretacije večinoma tistih, ki imajo moč, bodisi so to religijski dostojanstveniki, patriarhalna družba ali nacionalni politični diskurz. Kdo je tisti, ki telesa oblači oziroma ima moč, da jih označuje, kategorizira, nadzira, določa stopnjo razkritosti ali zakritosti telesa, ni le stvar religije, temveč tudi politike," poudarja Zalta, ki omenjeno prakso, prosto po Foucaultu, imenuje dresiranje telesa v oblastni mašineriji.
Sociologinja religije pravi, da je v tem kontekstu naglavna ruta postala najbolj prepoznaven simbol islama, ob robu pa ostajajo bistveno pomembnejša vprašanja, in sicer koliko besede ima ženska sama pri tem, kako bo oblečena, kako dojema svoje telo in kaj zanjo, če se odloči za naglavno ruto, ta simbolizira.
"Ruta nima pomena sama po sebi, lahko pa v določenih ideoloških predstavah predstavlja religijski izziv, ki spodkopava kohezivnost in sekularnost sodobne družbe. Nekatere ženske jo nosijo kot izraz političnega islama, druge kot izraz globoke religioznosti, nekaterim pomeni tudi varnost, zaščito, a najpomembnejše je, ali se je zanjo odločila svobodno. O tem bi se morali pogovarjati v Evropi."
Mufti Porić: Nošenje hidžaba mora biti svobodna, samostojna odločitev posameznice
"Pokrivanje las in telesa, torej hidžab, je v širši islamski tradiciji razumljen kot verska zapoved, ki se nanaša na polnoletne muslimanke. Gre za prakso, ki jo posameznice sprejemajo prostovoljno, predvsem na podlagi verskega razumevanja in osebnih spoznanj. Takšno razumevanje izhaja iz splošnih teoloških razlag in ne predstavlja specifičnega mnenja Islamske skupnosti v Sloveniji," je na vprašanje o stališču do nošenja naglavne rute – hidžaba za N1 odgovoril mufti Islamske skupnosti v Sloveniji, Nevzet Porić. Slednji je posebej poudaril, da nošenje hidžaba ne sme biti posledica prisile, pritiska ali nadzora, temveč mora biti svobodna samostojna odločitev posameznice. Dodal je, da so po islamskem nauku merilo vrednosti človekova dejanja in ne njegov videz. V tej luči je izpostavil, da so v Islamski skupnosti zaposlene in dejavne ženske, ki naglavno ruto nosijo, in tudi tiste, ki je ne, saj njihova strokovnost in prispevek k delovanju ne definira načina oblačenja, temveč znanje, odgovornost in delo, ki ga opravljajo.
O nošenju nikaba in prepovedim, ki smo jim priča v nekaterih evropskih državah, mufti Porić pojasnjuje, da ta v islamskem nauku ni razumljen kot splošna verska zapoved, temveč gre za manjšinsko prakso, vezano na specifične kulturne in osebne interpretacije vere. Tudi ta praksa, izpostavlja, mora biti rezultat svobodne in samostojne odločitve posameznice. Prepovedi nikaba ne vidi kot rešitev, saj ta "ne naslavlja vzrokov, temveč proizvaja nove oblike izključevanja". Namesto tega bi bile potrebne inkluzivne politike, dolgoročni izobraževalni programi in premišljen družbeni narativ, ki temelji na razumevanju, ne na spodbujanju kulture strahu.
V Islamski skupnosti se, po besedah muftija, z ženskami, ki bi si zakrile obraz z nikabom, ne srečujejo; če že, gre večinoma za posamezne primere obiskovalk in turistk. Ob občasnih pobudah, tudi v slovenski družbi, po prepovedi nikaba mufti izpostavlja, da razprava ne bi smela temeljiti na nadzoru in omejevanju, temveč razumevanju. In zaključuje, da je "vsaka odločitev, ali boš nosil versko pokrivalo ali ne, legitimna. Pomembno je, da kot družba to spoštujemo in energijo usmerimo v reševanje skupnih izzivov, v dobro celotne skupnosti".
Strelovod za frustracije in nezadovoljstva
V luči religijske nepismenosti, ki je prisotna v Evropi, bi se, tako Zalta, morali pogovarjati o problemu rasizacije, diskriminacije, islamofobije in tudi radikalizacije, ki so posledica označevanja drugih, v tem primeru muslimanov v Evropi, kot drugorazrednih, manjvrednih. "Moramo jih, tudi ženske, muslimanke, sprejemati kot enakopravne in jim dati priložnost, da se sliši njihov glas. To je ključni izziv današnjega časa tudi za velike religijske sisteme, in tu nimam v mislih le islamskih, ne da ruto razumemo le kot strelovod za naše frustracije in nezadovoljstva."
Zalta je leta 2019 v okviru projekta Ne-vidnost pokritih žensk v slovenski družbi opravila petnajst polstrukturiranih intervjujev, devet z muslimankami in šest s krščanskimi redovnicami, starih od 28 do 47 let. Vse z izjemo ene so bile slovenske državljanke, vse so v tistem času nosile naglavno pokrivalo, muslimanke izključno naglavno ruto oziroma hidžab. Zanimali so jo razlogi za pokrivanje, odzivi na nošenje naglavnega pokrivala in morebitne diskriminatorne prakse.
Skozi pogovore je ugotovila, da so se vse muslimanke z izjemo ene, ki si je ruto nadela zaradi uporništva, začele pokrivati zaradi osebnega klica, "ker so začutile, da je ta praksa del obveze pri prakticiranju vere", medtem ko pri katoliških redovnicah sovpada s posvetitvijo. Ta je zato tudi znamenje posvetitve življenja Bogu in predanosti redovni skupnosti. Redovnice so jo povezale tudi z vprašanjem ženske seksualnosti in jih skupaj z redovno obleko varuje pred nadlegovanjem s strani moških. Pri muslimankah tega odgovora ni bilo. Slednje jo razumejo kot del identitete in osebnosti. Če bi jo bile prisiljene sneti, bi za nekatere muslimanke to pomenilo hudo krizo, saj bi se morale odreči delu osebne identitete, za eno kršitev človekovih pravic, drugo socialno izoliranost, tretja bi se preselila tja, kjer bi jo lahko nosila. Podobno so razmišljale redovnice, pri čemer so ene navedle še, da so takih praks navajene iz komunizma in bi tudi to preživele.
Redovnice zaradi rute privilegirane
Muslimanke so pričale tako o diskriminaciji na ulici (vključno s trgovino, šolo, bolnišnico, javnim prevozom) kot pri iskanju zaposlitve, medtem ko so štiri od šestih redovnic odgovorile, da niso bile nikoli diskriminirane, nekatere so bile zaradi rute celo privilegirane. Je pa eno zmotilo, da ob opravljanju strokovnega izpita na pedagoškem področju v javni šoli ni smela poučevati v redovni obleki.
Ali zaposleni v javnem sektorju lahko nosijo naglavno ruto?
"Javni uslužbenec lahko nosi naglavno ruto na delovnem mestu, kjer komunicira s strankami, če to ne ovira komunikacije, identifikacije ter ne krši načela nevtralnosti. Priporočljivo je vzpostaviti dialog med delodajalcem in zaposlenim ter razviti jasne smernice. Delodajalec lahko uvede politiko nevtralnosti, ki prepoveduje vidne znake političnih, filozofskih ali verskih prepričanj, če je ta politika splošna in nediskriminatorna. Vendar je potrebno paziti, da tako politiko ne bi razumeli kot posredno diskriminacijo proti določenim skupinam," so odgovorili z ministrstva za javno upravo.
Zalta je na podlagi omenjenih odgovorov prepoznala razliko med splošnim odobravanjem nošenja rute pri kristjankah kot del slovenske krščanske tradicije ter negativnimi predsodki do muslimank kot "tujih in nevarnih", čeprav so vse razen ene imele slovensko državljanstvo.
Ugotovila je še, da so zlasti muslimanske ženske dvojno diskriminirane, na podlagi spola in veroizpovedi. Ne dobijo službe v javnem sektorju, večina je zaposlenih v zasebnih podjetjih oziroma društvih in v nevladnih organizacijah, saj je bilo šest od devetih intervjuvank muslimank brez službe, ena je bila direktorica društva, ki ga je sama ustanovila, medtem ko druga v službi ni bila pokrita, ker dolga leta zaradi rute ni mogla dobiti službe.
Zalta ob vprašanju nošenja nikaba in burke v evropskih državah odgovarja, da gre za stvar tradicije, vezane na nadzorovanje ženskega telesa, ženske kot take in njene reproduktivne pravice. "To je kompleksna zgodba strukturnega, kulturnega in tudi fizičnega nasilja nad ženskami v religijskih sistemih, skozi katero odseva patriarhalna družba in kultura. Če spomnim, da Koran govori o dostojnem, nevpadljivem oblačenju, burka in nikab to zagotovo nista, saj vzbujata pozornost. A kot rečeno, je to le vrh ledene gore poskusa nadzorovanja ženskih teles in žensk kot takih in terja širšo razpravo o odnosu in vlogi žensk v posamezni družbi ter s tem povezano svobodo in pravicami," zaključuje Zalta.
Najbolj brano
Najnovejše
