Ginekologinja za N1: Nedostopnost splava povzroča humanitarno katastrofo

Profimedia

Hrvaško v teh dneh pretresa primer Mirele Čavajda, ki so ji tamkajšnje bolnišnice kljub hudim razvojnim nepravilnostim ploda z zakonom zagotovljeno pravico do prekinitve nosečnosti odrekle. Čavajda se je zato obrnila na UKC Ljubljana. V Sloveniji je namreč področje prekinitve nosečnosti tako zakonsko kot tudi v praksi dobro urejeno, se strinjajo strokovnjaki. Do 10. tedna je to svobodna odločitev ženske, po tem tednu pa o prošnji odloča posebna komisija. Specialistka ginekologije in porodništva s kliničnega oddelka za reprodukcijo Ginekološke klinike UKC Ljubljana Bojana Pinter poudarja, da se pri presoji vedno upošteva dobrobit ženske. Sogovornica ob tem opozarja, da nedostopnost splava prinaša velika tveganja za ženske, na daljši rok pa pomeni "humanitarno katastrofo" za širšo skupnost. Pinter se pri svojem delu ukvarja z načrtovanjem družine, kontracepcijo, zdravljenjem neplodnosti in menopavzo.

Kako v Sloveniji poteka odločanje o prekinitvah nosečnosti po 10. tednu? Koliko je takšnih prošenj na leto?

Večina umetnih prekinitev nosečnost je pri nas opravljenih pred desetim tednom nosečnosti na zahtevo ženske. Če ženska želi prekinitev po desetem tednu nosečnosti, o njeni prošnji odloča Komisija za umetno prekinitev nosečnosti prve stopnje. Komisije so po zakonu organizirane v regionalnih ginekološko-porodniških oddelkih. Prekinitve nosečnosti po 10. tednu predstavljajo približno osem odstotkov vseh umetnih prekinitev nosečnosti, na ravni države to pomeni okrog dvesto petdeset na leto.

Komisijo prve stopnje sestavljajo socialni delavec in dva zdravnika. Eden od zdravnikov mora biti specialist ginekologije in porodništva.

S kakšnimi razlogi se na komisije najpogosteje obračajo nosečnice? Kakšne so njihove situacije? In ali poleg medicinskih razlogov za splav navajajo tudi kakšne druge?

Več kot 70 odstotkov prošenj vložijo ženske zaradi dokazanih razvojnih nepravilnosti ploda, ki jih odkrijemo ob sistematičnih zdravniških pregledih v nosečnosti, manjši del pa je prošenj zaradi zakasnitve odločitve o prekinitvi nosečnosti. Lahko, da je nenačrtovana in neželena nosečnost ugotovljena šele čez dva ali tri mesece, na primer pri ženskah z nerednimi menstruacijskimi ciklusi, ali če kontracepcija zataji, ker žal nobena kontracepcija ni stoodstotno učinkovita.

Stisko zaradi neželene nosečnosti pa večinoma povzročajo slabe socialno-ekonomske razmere, kot je nezaposlenost, ali pa je zveza s partnerjem v času te zgodnje nosečnosti razpadla, lahko se pojavi tudi partnerjevo nasilje. Žal je znano, da se prav v nosečnosti pogosto razgali nasilen odnos partnerja do partnerke. V teh primerih ženske dolgo časa upajo, da se bodo razmere uredile in da bodo obdržale nosečnost, vendar zaradi neurejenih razmer na koncu zaprosijo za prekinitev nosečnosti.

Kako presojate o utemeljenosti prošenj?

Pri presoji se upošteva dobrobit ženske. Presodijo se tveganja, ki jih prinaša prekinitev nosečnosti, in tveganja, ki jih prinaša nadaljevanje nosečnosti. Prekinitev nosečnosti se lahko odobri le, če je nevarnost posega za življenje in zdravje nosečnice ter za njena bodoča materinstva manjša od nevarnosti, ki grozi nosečnici ali otroku zaradi nadaljevanja nosečnosti in zaradi poroda.

Kako ženske doživljajo situacije, ko se morajo odločiti za splav, sploh kadar gre za nosečnost po 12. tednu ali še pozneje? Ali potrebujejo tudi strokovno psihološko podporo in ali so do nje upravičene?

Večina nosečnosti po 12. tednu je prekinjena zaradi zdravstvenih razlogov, najpogosteje gre za nepravilnosti pri plodu. Tu je treba poudariti, da vsak sum na hujšo razvojno nepravilnost na željo pacientke najprej obravnava multidisciplinarni konzilij za razvojne nepravilnosti pri plodu. Če je prognoza za zdravje oz. preživetje ploda slaba, se ženska običajno odloči in vloži prošnjo za prekinitev nosečnosti, lahko pa tudi ne, to je vedno njena svobodna odločitev. Glede na to, da je ta nosečnost želena, je stiska huda, zato je že pred postopkom prekinitve vsaka ženska deležna podpore kliničnega psihologa. Psihosocialno svetovanje ponudimo tudi v vseh primerih, ko je ženska v stiski glede odločitve o nadaljevanju nosečnosti.

Kako gledate na trend zaostrovanja in omejevanja pravice do splava, ki se dogaja v ZDA, na Poljskem, …? Zakaj je pomembno, da je prekinitev nosečnosti za ženske dostopna, varna in brezplačna?

Pravico do splava omejujejo običajno tisti, ki so premalo podučeni o zdravstveni problematiki tveganja, ki ga prinaša nelegalen splav. Varna prekinitev nosečnosti je namreč v prvi vrsti zdravstveni problem, saj je stiska neželene nosečnosti tako velika, da je ženska pripravljena tvegati tudi svoje življenje, da prekine neželeno nosečnost. Po svetu zaradi nelegalnih in ne varnih splavov umre 110 žensk na dan, ker živijo v državah, kjer je splav prepovedan, kjer je varen splav nedostopen ali pa ga morajo plačati. To so mlade ženske, ki v povprečju pustijo za sabo tri otroke, od tega dva, ki sta še odvisna od nje, umreta v roku dveh let. Ta humanitarna katastrofa med ženskami, njihovimi otroki in družinami se dogaja vsak dan, vsak mesec, že leta in desetletja.

Tudi pri nas je bilo pred liberalizacijo splava veliko smrti – vsaka tretja ženska, ki je bila hospitalizirana v naših bolnišnicah, je bila hospitalizirana zaradi posledic nelegalnega splava. Zato je predvsem zdravstvena stroka v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja želela rešiti ta problem z vpeljavo zakonite, varne in brezplačne prekinitve nosečnost, tako pri nas kot po svetu.

Leta 1974 je bilo v 191. člen ustave SFR Jugoslavije zapisano: “Pravica človeka je, da svobodno odloča o rojstvih otrok. Ta pravica se lahko omeji samo iz zdravstvenih razlogov.” Jugoslavija je tako postala prva država na svetu, ki je v ustavo zapisala pravico posameznika oz. posameznice, da se svobodno odloča o rojstvu otrok. Ustava SR Slovenije iz leta 1974 pa je imela v 233. členu še dodatek: “V zvezi z uresničevanjem te pravice zagotavlja družbena skupnost potrebno izobrazbo ter ustrezno socialno varstvo in zdravstveno pomoč v skladu z zakonom.”

Temeljno človekovo pravico do načrtovanja družine in varne prekinitve nosečnosti je zato treba ohraniti, saj nas tako zgodovina kot sedanjost učita in vedno znova dokazujeta, kaj se zgodi, če je splav prepovedan ali slabo dostopen. Nihče, ki mu je mar za zdravje in življenje žensk, otrok in družin, ne bo omejeval pravice do varne prekinitve neželene nosečnosti.

Kakšno je vaše stališče do ugovora vesti na tem področju? V Sloveniji je sicer takšnih ginekologov zelo malo, povsem drugače pa na Hrvaškem, kjer v nekaterih bolnišnicah vsi oziroma večina ginekologov uveljavlja ugovor vesti. Nekatere borke za pravice žensk opozarjajo, da gre za dopuščanje osebnega protesta zoper demokratično sprejete zakone ter da bi morale biti pri zdravstveni oskrbi na prvem mestu potrebe in dobrobit pacientk, ne pa tistega, ki oskrbo zagotavlja. Kako vi razmišljate o tem?

Absolutno se strinjam, da morajo biti na prvem mestu potrebe in dobrobit pacientk pri uresničevanju pravice do načrtovanja družine. Zato je etično in moralno odgovorno, da je zdravnik pošten tako do sebe kot do drugih in izbere drugo področje dela namesto ginekologije in porodništva, če namerava uveljavljati ugovor vesti. Mislim tudi, da je prav, da ginekolog brani in ohrani svoje poslanstvo varovanja zdravja žensk in ne podleže ideološkim pritiskom.

Ministrstvo: Načrtovanje rojstev otrok pomembno za zagotavljanje enakih možnosti spolov

Slovenija se po številu opravljenih splavov uvršča med države z najnižjim številom dovoljenih splavov, zlasti med najstnicami, pravijo na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Po podatkih NIJZ se je v zadnjih desetih letih število dovoljenih splavov med dekleti do starosti 19. let prepolovilo, iz 338 v letu 2010 na 171 v letu 2020.

“Dejstvo, da je nezaželenih nosečnosti manj, gre pripisati boljši ozaveščenosti in informiranosti deklet in fantov, dostopnosti kontracepcijskih metod za oba spola, ter dobro delujočemu preventivnemu in kurativnemu sistemu zdravstva na primarni ravni, ki je široko dostopen vsem uporabnicam in uporabnikom,” ocenjujejo na ministrstvu. “Spolno in reproduktivno zdravje, vključno z vsemi metodami kontracepcije in načrtovanja rojstva otrok, je pomembno za zagotavljanje enakih možnosti spolov in omogoča moškim in ženskam svobodno odločanje.”

N1