Grozljivi čarovniški procesi na naših tleh: "Očitali so jim neumnosti"

Lovi na čarovnice so pred stoletji potekali tudi na območju današnje Slovenije. Žarišče pregona je bila slovenska Štajerska, kjer so med 16. do 18. stoletjem na smrt obsodili nekaj več kot 300 čarovnic in čarovnikov, kažejo ohranjeni zapisi. Po ocenah zgodovinarja in poznavalca čarovniških pregonov na Slovenskem Saša Radovanoviča, je bilo število usmrčenih še precej višje.

"Po zadnjih podatkih sem naštel okoli 300 slovenskih žrtev, a lahko jih je bilo celo dvakrat ali trikrat toliko. Dokumenti kažejo, da so bili procesi veliko bolj razširjeni," je pojasnil v pogovoru za N1.

Zgodovinar več sto let stare zapise čarovniških sojenj išče in prebira že 35 let. Dokumenti ne pojasnjujejo le sumov, ki so jih ljudje gojili do žensk in moških, ampak tudi ponujajo vpogled v miselnost takratnega časa. Kaj je bil povod, da so sumičanja in govorice napredovali v mučenja in uboje?

Pojem čarovnic in čarovnikov je namreč v človeški zavesti obstajal že dolgo pred začetkom pregonov v 16. stoletju. To so bili ljudje, povezani z naravo, ki so znali pomagati pri boleznih in porodih, ki so se spoznali na rastline, zelišča in živali. Veljali so za nekakšne vaške posebneže, kamor se je dobro obrniti po nasvet ali uteho.

Druga skupina čarovnic in čarovnikov so bile osebe, ki so ponujale vedeževanje, branje z dlani, kristalne krogle ali zvezd in so trdile, da lahko vidijo prihodnost. Prodajale so različne amulete in verjele, da imajo poseben dar. A tudi ta skupina ni veljala za slabo. Celo habsburški cesar Rudolf II. je imel na svojem dvoru osebnega astronoma, ki mu je na podlagi zvezdne karte napovedoval prihodnost.

Tako je bilo, dokler niso prebivalci, utrujeni od vrste vojn, turških vdorov, kuge, lakote in vremenskih ujm za vse skupaj potrebovali krivca.

Od mita do strahu: "Nekdo je moral biti kriv"

"V 16. in 17. stoletju se je na območju slovenske in avstrijske Štajerske zgodilo precej težkih stvari. Turški vpadi, 30-letna verska vojna, epidemija kuge in manjša ledena doba. Ljudje so potrebovali krivca, dogodke so začeli povezovati s hudičem in čarovnicam," je povedal Radovanovič.

Glavno vlogo pri povezovanju ljudi s hudičem je imela vera, ki je bila močno vpeta v osebno življenje. Kar so ljudje slišali v cerkvi, je bila zanje resnica. Duhovniki so vsa zla dejanja pripisovali hudiču in verniki so jim verjeli. "Cerkev še danes pridiga, da zlo na Zemlji povzroča hudič. Takrat so verjeli, da za to potrebuje pomočnice in pomočnike: čarovnice in čarovnike," je opisal zgodovinar.

Pojavile so se obtožbe, da se zeliščarke, babice in prerokovalke srečujejo s hudiči na tako imenovanih sabatih. Srečevanja naj bi potekala na Pesniškem hribu, Donački gori, Pohorju, hrvaškem Kleku, Slivnici in Grintovcu, kamor so čarovnice priletele na različnih živalih, metlah in burklah. Na razuzdanih srečanjih naj bi jim hudiči dajali napotke, kako naj škodujejo ljudem.

Na območju današnje Slovenije so bile čarovništva najpogosteje osumljene ženske. "Hudič je bil moškega spola, prav tako so bile ženske tiste, ki so 'kuhale' točo in slabo vreme, zaradi katere so bile letine trte slabe in ni bilo grozdja. Na avstrijskem Štajerskem, kjer je prevladovalo živinoreja, pa so bili krivci predvsem moški, za katere so verjeli, da se s hudičevo pomočjo lahko spremenijo v volkodlake," pripoveduje Radovanovič.

"Očitali so jim popolne nesmisle"

Ljudje so verjeli tudi, da imajo čarovnice zaradi pakta s hudičem nadnaravne sposobnosti letenja, spreminjanja v živali in manipulacije – čaranja. "Obtoženim čarovništva so očitali popolne nesmisle: letanje po zraku, parjenje s hudičem, da skrbijo za hudiča in imajo z njim otroke ..."

S takimi obtožbami so ženske soočali tudi na sodiščih. V ohranjenih zapisnikih se najdejo navedbe, da čarovnice v podobi vran pobirajo pšenico s polj in da izdelujejo maže za letenje. Pri izdelovanju mazil so kot sestavine našteta le otroška srca in posvečene hostije.

Čarovniški procesi so spadali pod tako imenovane krvne delikte, za katere je bila zagrožena smrtna kazen, kar pomeni, da so o njih sodili krvni sodniki iz Gradca. Sodniki so najeli rablja, ki je v procesu sodeloval z mučenjem in osebo seveda skladno s predpisi tudi usmrtil, če je bila spoznana za krivo.

Usoda obtoženk je bila sicer v večini primerov že vnaprej zapečatena, pristojni so se s procesom predvsem skušali dokopati do informacij o krajih srečevanja s hudičem in drugih "hudičevih priležnicah" iz okolice. "Vsi, ki so jih povezali, da so bili pomočniki hudiča, so končali na grmadi ali pa so jih obglavili," je poudaril zgodovinar.

Približno 90 odstotkov ljudi je verjelo, da hudič res obstaja, in v pregonu niso videli ničesar slabega. Prav tako ne v smrtnih kaznih, saj je smrt le veljala za dogodek, ki jih je odpeljal bližje k Bogu.

Na Štajerskem izumili eno najhujših mučilnih naprav

Čeprav so bile ženske obtožene pečatenja s hudičem, so še vedno lahko odšle v nebesa, a so morale sodelovanje priznati, saj so s priznanjem greha očistile svojo dušo. To je bil drugi cilj sodnega procesa. Priznanje so iz žensk najpogosteje poskušali pridobiti z mučenjem. Ljudje so verjeli, da s tem škodujejo le hudiču in da oseba bolečnine ni sposobna čutiti, oziroma je ta precej manjša, kot bi bila pri običajnem človeku.

Mučenje je vedno izvajal rabelj, na območju Štajerske je bil eden v Mariboru in drugi na Ptuju, sam postopek pa je bil vnaprej določen. "Vse je bilo točno predpisano: koliko časa lahko traja mučenje, na kakšen način se lahko izvaja. Na koncu pa je bil pripis v smislu: 'To velja z izjemo trmastih in posebej težavnih ljudi'', kar pomeni, da so mučenje podaljševali do onemoglosti," povzema Radovanovič.

Uradno mučenje čarovnic in čarovnikov bi lahko razdelili v tri faze. Najprej so iz obtoženih priznanje poskušali izsiliti z uporabo mučilne naprave za prste. Sestavljena je bila iz dveh desk, ki sta se lahko privili skupaj. Prste obtoženca so vtaknili mednju in privijali, dokler ni izza nohtov pritekla kri.

Druga faza mučenja je bilo natezanje. Osebi so roke zavezali za hrbtom: privez so opravili na zapestju, zapestju in komolcu ali pa zapestju, komolcu in nadlakti, kar je bilo najbolj boleče. Vrvi so bile tesne, ramenski sklepi pa so se močno razširili.

Najhujši primer uporabe je bil natezanje z dvigom. Pri tem so uporabili škripec in osebo za zavezane roke dvignili v zrak.

Tretja faza mučenja je bila uporaba štajerskega čarovniškega stola. Šlo je za posebno mučilno napravo, zasnovano na Štajerskem. Čarovniški stol je bil podoben drugim po Evropi, a hkrati še posebej neprijeten. Radovanovič v svoji letošnji knjigi o pregonu čarovnic piše, da gre najverjetneje za eno izmed najhujših mučilnih naprav.

Praviloma je bila uporaba stola omejena na od 20 do 45 minut, a so rablji in krvni sodniki osebe na njem pustili tudi do tri dni, je povedal Radovanovič. "To pomeni nepremičen pol sedeči položaj, tesne vrvi so vezale do kosti, pretok krvi je bil prekinjen. To so bile neznosne bolečine."

Zapisi dveh krvnih sodnikov, ki sta sodelovala v procesih na Slovenskem, pričajo, da sta oba menila, da je treba pred čarovniškim stolom osebo dati na natezalnico, saj je v tem primeru tretja stopnja mučenja uspešnejša. Poleg krvnega sodnika in rablja sta med mučenjem sodelovala tudi stražarja, saj obtožena ni smela zaspati. Menili so, da bi jo"hudič začaral v čarovniški spanec, v katerem ne čuti bolečin".

Rablji, ki niso bili vešči mučenja, so povzročili marsikatero smrt. Če je oseba umrla med mučenjem, so pristojni in ljudstvo to razumeli, kot da jo je usmrtil hudič. Hudič naj bi s tem preprečil priznanje čarovništva, s katerim bi si pokojnik pridobil mesto v nebesih.

"Ti si srečnejša kot vsi ostali"

Mnoge čarovnice so zaradi hudih bolečin med mučenjem priznale svojo krivdo, čeprav niso želele. Lažno priznanje je namreč pomenilo kršitev božjih predpisov. Verjele so, da bodo z iskrenostjo, torej zanikanjem, rešile svojo dušo, čeprav bodo umrle.

Tiste, ki so med mučenjem zaradi hudih bolečin sodelovanje s hudičem priznale, so svoje priznanje po koncu postopka pogosto poskušale preklicati. "Veliko jih je od bolečin zblaznelo in umrlo," je povedal Radovanovič.

"Ravno tu se pojavi največji paradoks čarovniških procesov. Vsi so verjeli, da delajo dobro za obtoženkino dušo. In sodniki, ki so silili k priznanju, in ženske, ki so poskušale ostati iskrene," je dodal zgodovinar.

O tem priča tudi eden izmed ohranjenih zapisov sodnega procesa na zgornjem Štajerskem, v katerem sodnik tolaži obsojeno, češ da je srečna, ker zaradi obsodbe pozna uro svoje smrti. "Najstarejša vseh strahot, pred katero ostrmi človeška narava in pred katero se je tresel celo odrešenik na križu, je smrt. Toda umreti moramo vsi in nihče ne bo ostal živ. Vsi smo dolžni enkrat umreti. Ti pa si srečnejša kot vsi ostali, ker veš za uro svoje smrti in se nanjo lahko pripraviš."

Pri nas so le redke žive zažgali na grmadi

Usmrtitve so navadno potekale isti dan, ko je bila oseba spoznana za krivo, bile so javne, na njih pa se je navadno zbralo večje število ljudi iz širše okolice. "Prebivalci so verjeli, da bo s smrtjo čarovnice pravici zadoščeno, zanje je bilo to katarzično," opisuje Radovanovič.

Večino čarovnic na Slovenskem so obglavili, le v nekaj redkih primerih so jih zažgali pri živem telesu. Še en način usmrtitve je bila zadušitev na grmadi in nato zažig trupla na grmadi. Pri obglavljanju se je večkrat zgodilo, da je moral rabelj zamahniti tri ali štirikrat, preden mu je uspelo odsekati glavo.

Rabelj je posmrtne ostanke zakopal v neoznačen grob, nato pa se pridružil sodniku, pisarju in prisednikom pri sodni pojedini in popivanju.

Sodniki, deželni uradniki in rabelj so s sodnim procesom tudi precej zaslužili. "Že s sodelovanjem na enem samem procesu so lahko dobesedno obogateli. Sodni procesi so bili prava zlata jama, saj je eden deželno gospodo navadno stal od 300 do 400 goldinarjev. Če primerjamo: ena krava je takrat stala pet goldinarjev," je dejal Radovanovič.

Osebe, ki so bile obsojene 'običajnega' čarovništva in ne sodelovanja s hudičem, so čakale milejše kazni. Navadno so jih privezali na sramotilni steber ali jih prebičali in izgnali iz dežele.

Konec naredila Marija Terezija

Pregon čarovnic na območju današnje Slovenije je potekal po uradni dolžnosti. "Na sodišču ni bila dovolj samo ena priča, sosedje so se le redko 'tožarili' med sabo. Ko se je zgodila kakšna slaba ali nepojasnjena stvar, so uradniki pregledali stare sodne spise, kjer so iskali povezave že usmrčenih čarovnic s še živimi, ali pa so se odpravili do vaške babice, ki je veljala za zdravilko, in ji očitali srečevanja s hudičem," je pojasnil zgodovinar.

"Navadno so osumili ljudi, ki so bili drugačni in so izstopali iz skupnosti. V normalnih časih so jim koristili, v hudih časih pa so postali katalizator človeške jeze," je tudi dodal.

V 18. stoletju so čarovniški procesi v naših krajih počasi začeli izumirati. Vse manj je bilo množičnega pregona, tudi zelo hude obtožbe so bile vse redkejše. S prihodom razsvetljenstva so ljudje začeli razmišljati o krutosti procesov in visokih stroških postopka. Zadnji čarovniški proces na območju Slovenije je leta 1746 ustavila Marija Terezija. Obtoženko je pomilostila, pregon pa popolnoma prepovedala.

Tako so se končali uradni pregoni, a se je tudi po tem še dogajalo, da so ljudje "pravico vzeli v svoje roke," opisuje Radovanovič.