Ali bi prepoznali človeka, ki se utaplja? Marsikdo najprej pomisli na kričanje na pomoč in kriljenje z rokami, a utapljanje je zelo pogosto zlovešče tih proces, opozarjajo strokovnjaki za reševanje iz vode. Katere so faze, ki (lahko) privedejo do utopitve? Zakaj med utapljanjem ne moremo opozoriti nase in poklicati na pomoč? In zakaj se otroci lahko utopijo tudi v nekaj deset centimetrov globoki vodi?
Kapitan se je s svojega čolna oblečen pognal v vodo. Kot nekdanji reševalec iz vode je vedel, kaj mora storiti. Plaval je naravnost proti paru, ki se je kopal v morju, nedaleč od svojega čolna na eni strani in plaže na drugi.
“Mislim, da misli, da se utapljaš,” je mož rekel ženi. Škropila sta se z vodo, ona je kričala, zdaj ko je plaval proti njima, pa sta le stala na peščenem dnu, do vratu v vodi, in opazovala, kaj se dogaja.
“V redu sva, kaj pa počne?” je bila nejevoljna ženska. “V redu sva,” je moški zavpil reševalcu in mu pomahal. A ta ni nehal plavati.
“Umakni se,” je ukazal, ko se jima je približal. Samo nekaj metrov za njima se je njuna devetletna hčerka utapljala.
Utapljanje ni kriljenje, pljuskanje in kričanje, kot ga vidimo v filmih
Kako je ta moški lahko od daleč prepoznal, da je otrok v stiski, njegovi starši pa ne? Reševalec se je v procesu usposabljanja naučil, da utapljanje pogosto ni glasno klicanje na pomoč in kriljenje z rokami, kot to prikazujejo filmi. Šele ko je bila deklica na varnem, je bruhnila v jok in začela kričati.
Zgodbo, ki jo je leta 2010 na svojem blogu zapisal Mario Vittone, dolgoletni reševalec iz vode v ameriški obalni straži ter strokovnjak na področju utapljanja in varnosti na morju, so povzeli številni mediji, zapis pa so objavili tudi na uradni spletni strani ameriške vojske.
Kot je zapisal Vittone, ga zgodba z utapljajočo se deklico v neposredni bližini staršev ni presenetila. “Utapljanje je skoraj vedno varljivo tih dogodek. Kriljenje z rokami, pljuskanje in kričanje, ki je prikazano v filmih, se v resnici le redko zgodi.”
To sicer ne pomeni, da tisti, ki maha, pljuska in kriči, ni v stiski in da ne potrebuje takojšnje pomoči. A enako ali celo še bolj pozorni moramo biti na okoliščine, ko utapljajoči na svojo agonijo ne more opozoriti.
Otrok se lahko utopi tudi v plitvi vodi
Temu pritrjujejo tudi naši sogovorniki. Dr. Boro Štrumbelj, profesor na ljubljanski fakulteti za šport in predsednik komisije za preverjanje usposobljenosti reševalcev iz vode pri Upravi za zaščito in reševanje, nam je povedal, da je prav pri otrocih najtežje prepoznati znake utapljanja.
Boro Štrumbelj (Foto: Nebojša Tejić/STA)
“Kot sodni izvedenec sem pred leti sodeloval v primeru, ko se je na tečaju plavanja na slovenskem kopališču skoraj utopil otrok s posebnimi potrebami. Voda je bila visoka 60 centimetrov. V bazenu so bili pripomočki za plavanje in igrače. Ves čas so bili tam tudi učitelji, ki so pazili na otroke. Ko smo pozneje gledali posnetek nadzorne kamere, nismo mogli ugotoviti, kdaj se je ta otrok začel utapljati. Preprosto nismo mogli ugotoviti trenutka. Otroci se v vodi igrajo in radi se potapljajo, zato je včasih težko presoditi, kdaj nastopi trenutek, ko to ni več igra.”
Štrumbelj zato poudarja, da morajo otroke v vodi ves čas nadzorovati odrasli (ne njihovi starejši sorojenci), priporoča pa tudi, da se z otroki kopamo na urejenih kopališčih, kjer so prisotni tudi reševalci iz vode.
“Starši mislijo, da mora reševalec paziti na njihove otroke”
Reševalec iz vode Mirko Cikojević je ob tem opozoril, da se starši na kopališčih pogosto vedejo neodgovorno. “Starši pogosto rečejo, da so otroka pripeljali na bazen, in se ne zavedajo, da ga morajo ves čas tudi nadzorovati. Namesto tega gledajo telefon, berejo knjigo, gredo v lokal na pijačo, otrok pa se sam kopa v bazenu ali gre celo sam na tobogane. Ko starše opozorim, naj pazijo na svoje otroke, mi odgovorijo, da so se z otrokom dogovorili, kako se bo obnašal. Ali pa odvrnejo, da zakaj sem pa jaz na bazenu, če ne zato, da pazim na otroke.”
Takšno razmišljanje je napačno, opozarjata sogovornika. Na kopališču moramo biti vsi pozorni na dogajanje okrog sebe, posebej pa na otroke, saj se utopitev lahko zgodi zelo hitro. Niti plitva voda niti napihljivi pripomočki za plavanje niso nujno zagotovilo, da je otrok v vsakem trenutku varen.
“Otroci se najpogosteje začnejo utapljati med zabavnimi aktivnostmi, na primer pri spuščanju po toboganu,” je pojasnil Cikojević. Kot reševalec iz vode dela že osem let, pokriva pa veliko večino ljubljanskih kopališč.
“Otrok se petkrat spusti in se utrudi. Imel sem primer, da se je otrok utapljal na globini enega metra, ker je bil tako utrujen, da je pozabil, da je voda plitva in da tam lahko stoji.” Posebej ob visokih temperaturah lahko otrok tudi dehidrira, zaradi česar se počasneje in slabše odziva.
Vittone je v svojem zapisu poudaril: “Otroci, ki se igrajo v vodi, so glasni. Če postanejo tihi, pojdite do njih in ugotovite, kaj se dogaja.”
Kako torej prepoznati, da se nekdo utaplja?
Štrumbelj je pojasnil, da ločimo primarne in sekundarne utopitve. Primarne so tiste, ko se človek znajde v težavah, ker ne zna plavati ali pa preceni svoje sposobnosti, ker se spremenijo okoliščine v vodi, ali pa ga, denimo, zagrabi krč in posledično panika.
“Takšnega plavalca v prvi fazi imenujemo obnemogli plavalec. Ta opozarja nase, kliče na pomoč. Če mu reševalec postavi vprašanje, je sposoben odgovoriti in slediti navodilom.”
Foto: Profimedia
Če obnemoglemu plavalcu nihče ne pomaga, preide v fazo nerazsodnega. “Takšnega plavalca grabi panika, bori se za življenje” je opisal sogovornik. “Če je obnemogli plavalec še v horizontalnem položaju, plava in si pomaga, pa nerazsodni spremeni položaj v vertikalnega in se bori, da bi ostal na površini. Občasno izgine pod vodo.”
“Ko se znajdemo v tovrstni stiski, je pomembno, da se uležemo na gladino vode in ostanemo horizontalno, saj je plovnost tako večja in lažje zdržimo do prihoda reševalcev,” svetuje Štrumbelj.
“Kriljenje z rokami ni najbolj primerno, saj smo v vodi na ta način težji in začne nas vleči pod vodo. Več telesa kot je nad vodo, težje se bomo obdržali na površini.”
Tretja faza pa je faza negibnega, ko se človek začne utapljati. Takrat je ključnega pomena, da čim prej pomagamo, je dejal sogovornik. Po njegovih besedah po prvi minuti pod vodo preživi 92 odstotkov ponesrečencev, v četrti minuti pa samo še 50 odstotkov. Po 12 minutah je možnost preživetja praktično nična.
Naravni odziv organizma ob utapljanju
Ameriški strokovnjak za reševanje iz vode dr. Francesco Pia je na podlagi preučevanja primerov utopitev in skorajšnjih utopitev že v 70. letih opisal tako imenovani naravni odziv organizma na utapljanje, s čimer je ovrgel dotedanje prepričanje, da utopitve vedno spremljajo kričanje, kriljenje z rokami in pljuskanje.
– Razen v redkih primerih utapljajoči ne morejo klicati na pomoč. Dihalni sistem je namenjen dihanju, govor pa je sekundarna funkcija. Človek mora biti sposoben dihati, da lahko govori.
– Usta utapljajočega izmenično izginjajo pod vodo in se spet pojavljajo nad gladino. Nad gladino niso dovolj dolgo, da bi človek lahko izdihnil, vdihnil in poklical na pomoč. Ko so usta utapljajočega nad gladino, zgolj hitro izdihnejo in vdihnejo, preden se spet potopijo.
– Utapljajoči ne morejo z rokami opozarjati nase, saj roke instinktivno iztegnejo bočno in se odrivajo od vode. To jim omogoča, da z usti sežejo nad gladino vode in dihajo.
– Utapljajoči ne morejo nadzorovati gibanja rok. Medtem ko se borijo, da ostanejo na gladini, ne morejo izvajati hotenih gibov, kot so mahanje na pomoč, premikanje proti reševalcu in poseganje za pripomočki za reševanje.
– V času naravnega odziva na utapljanje ostane telo utapljajočega v vertikalnem položaju, pri čemer z nogami ne brca. Utapljajoči v tej fazi lahko ostane nad gladino vode od 20 do 60 sekund, preden se utopi.
Ker človek v takšnem stanju torej ne kaže očitnih znakov, da je v težavah, je včasih težko presoditi, ali se dejansko utaplja. Vittone je opisal nekaj znakov, na katere moramo biti v takšnih okoliščinah pozorni: oseba ima glavo komajda nad vodo in praviloma je nagnjena nazaj, usta so v višini gladine in odprta, oči so zaprte ali pa strmijo v prazno, lasje padajo čez oči in obraz, človek hlasta za zrakom ali pa hiperventilira …
Vittone je sicer ob tem zapisal še: “Včasih je najbolj očiten znak, da se oseba utaplja, ta, da ni videti, kot da se utaplja.” V tem primeru, svetuje, ji postavimo eno vprašanje: “Ali ste v redu?” Če nam ne odgovori, je to znak, da čim prej potrebuje pomoč.
Foto: Borut Živulović/BOBO
Kako pomagati?
Kako torej lahko sami pomagamo, ko opazimo, da je kopalec v stiski? Boro Štrumbelj je dejal, da moramo v takšni situaciji najprej oceniti stanje, in če je le mogoče, reševati s kopnega.
Če ugotovimo, da reševanje z obale ni mogoče, presodimo, ali smo sposobni reševati s pomočjo pripomočkov v vodi, je še povedal Štrumbelj. V tem primeru lahko ponudimo vejo, brisačo ali vrv, da se je ponesrečenec oprime. Pomagamo lahko tudi s pomočjo plovil, na primer supa.
“Šele če nič od tega ni mogoče, gremo v osebno reševanje. Pri tem je zelo pomembno, da znamo oceniti svoje sposobnosti. Raje si vzemimo pol minute več, da dobro premislimo, ali in kako pristopiti k takšnemu reševanju, kot pa da še sebe izpostavimo nevarnosti.” Če je voda na primer preveč deroča, svetuje sogovornik, raje ostanimo na varnem in počakajmo na prihod reševalcev.
Tudi reševalci so sicer v nekaterih okoliščinah nemočni. Posebej nevarno je reševanje iz rek, je pojasnil Mirko Cikojević, ki ima licenco tudi za reševanje na divjih vodah. “Možnost, da tam rešimo utapljajočega, je bistveno manjša kot na urejenih kopališčih. Prvo, kar te naučijo na usposabljanju, je, da ne skačeš v vodo, če ponesrečencu ne moreš pomagati.”
Foto: Profimedia
Po zakonu mora biti oprema za reševanje iz vode zagotovljena na urejenih kopališčih. Boro Štrumbelj se zavzema, da bi enako veljalo tudi za nabrežja rek in drugih voda, kjer je veliko ljudi in visoko tveganje, da kdo pade ali namerno skoči v vodo. Primer mesta, kjer je to zgledno urejeno, je po besedah sogovornika Glasgow, kjer so reševalni obroči vzdolž reke nameščeni na vsakih 50 metrov.
Večina utopitev v Sloveniji zaradi kapi in drugih zdravstvenih težav
Po podatkih policije je v Sloveniji najpogostejši razlog za utopitev “nenadno obolenje ali bolezensko stanje”. Kot so nam sporočili iz generalne policijske uprave, so v obdobju od 2020 do 2024 obravnavali od 6 do 10 utopitev letno. Največ, deset, jih je bilo leta 2021, samo ena manj pa leta 2022.
Med žrtvami so bili v večini odrasli, stari med 18 in 64 let, otroci le v posameznih primerih. Največ utopitev se je v tem obdobju zgodilo pri kopanju v rekah in morjih ali zaradi padca v vodo (gramoznice), v posameznih primerih pa je šlo za utopitve pri potapljanju ali drugih aktivnostih v vodi, so še pojasnili na policiji.
Ponesrečenci so bili le izjemoma neplavalci, po navedbah policije je bil takšen eden na leto. Pri ostalih pa je bil razlog za utopitev, kot rečeno, poslabšanje zdravstvenega stanja.
Po besedah Bora Štrumblja v teh primerih govorimo o tako imenovanih sekundarnih utopitvah, razlog zanje pa je najpogosteje srčna ali možganska kap ali poslabšanje druge kronične bolezni. “V takšnih primerih ni faze obnemoglega in nerazsodnega. Oseba torej sploh ne opozori nase, ampak gre brez kakršnegakoli znaka pod vodo.”
Cikojević je poudaril, da je vsak obiskovalec ob prihodu na bazen reševalca dolžan obvestiti o svojih kroničnih boleznih. “Na takšnega kopalca si potem bolj pozoren. A tega žal ne naredi nihče.”
Po njegovih besedah se na bazenih sicer največ težav zgodi zaradi neupoštevanja pravil in precenjevanja lastnih sposobnosti, k čemur žal prispeva tudi alkohol, ki ga strežejo na marsikaterem od urejenih kopališč.
Foto: Mirko Cikojević/osebni arhiv
“Delo reševalca iz vode ni preprosto, pa tudi vsak ni za to,” je jasen Mirko Cikojević. “Poleg dobre fizične pripravljenosti moraš imeti dobro pozornost, opaziti, ko se nekaj dogaja. To je delo na 40 stopinjah, na kopališču je lahko tisoč ljudi. Številni ne upoštevajo pravil, so nesramni, grozijo s fizičnim obračunavanjem.” Sogovornik, ki ima veliko izkušenj z delom na ljubljanskih kopališčih, je dejal še, da bi bilo brez reševalcev poškodb in utopitev na bazenih zagotovo precej več.
Kako se lahko zaščitimo?
Sogovornika zato svetujeta, naj se na kopališčih oziroma ob vodi obnašamo odgovorno in spoštujemo pravila. V vodo vstopajmo počasi, da se telo lahko postopoma ohlaja, sta dejala. “Ko smo dolgo časa v razgretem okolju, se ožilje razširi. Ko nato nenadoma skočimo v vodo, ki je tudi pri 26 stopinjah za razgreto telo hladna, se žile hitro zožijo, to pa povzroči velik pritisk na srce in poveča tveganje za infarkt,” je pojasnil Štrumbelj.
Če se sami odpravimo na neurejeno kopališče, kjer ni reševalcev, je smiselno, da s sabo vzamemo kakšen plavalni pripomoček, s katerim si v primeru težav lahko pomagamo, koga od bližnjih pa obvestimo, kam se odpravljamo.
Na neurejenih kopališčih se lahko hitro znajdemo v težavah, če ne sledimo razvoju vremena. “Če se približuje nevihta, moramo takoj na kopno, saj nas sicer tokovi lahko hitro odnesejo od obale,” je poudaril Štrumbelj. Veter v kombinaciji s tokovi pa lahko povzroči tudi penjenje morja. “Poznamo primere, ko se je utopitev zgodila tudi zaradi zadušitve s peno.”
Podobno velja za reke, kjer se v primeru neurij lahko hitro poveča vodostaj. To se je pred kratkim zgodilo na Nadiži, kjer je tri izletnike, ki so se sprehajali ob reki, presenetila ogromna količina vode, ki jo je povzročilo deževje. Kljub hitri intervenciji jih niso mogli rešiti.
Bonus video: Ekskluzivni intervju z Borutom Pahorjem
Menu Item
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje