Menu Item
Ko uživate ob kavi, čokoladi ali čipsu, se najbrž ne zavedate, da je proizvodnja teh izdelkov razlog za krčenje tropskih gozdov. Nova evropska uredba bo to spremenila. Pravila bodo veljala za kakav, kavo, palmovo olje, sojo, kavčuk, govedo in les ter izdelke iz teh surovin, med njimi čokolado, pohištvo, pnevmatike in papir. K velikim spremembam bodo prisiljene multinacionalke, pa tudi slovenska podjetja, ki bodo morala dokazati, da proizvodnja njihovih izdelkov ni povzročila krčenja ali uničevanja gozdov.
Med letoma 1990 in 2020 je bilo po svetu posekanih toliko gozdov, da bi skupaj prekrili območje, večje od površine Evropske unije (več kot 4 milijone km2).
Ker želi biti EU na okoljskem področju zgled za ves svet, je že sprejela vrsto ukrepov, med drugim se je zavezala poti do ogljične nevtralnosti in prepovedala nekatere plastične izdelke za enkratno uporabo.
Nov korak na tej poti je uredba o proizvodih, ki ne povzročajo krčenja gozdov (EUDR). Evropski poslanci so predlog podprli z veliko večino (552 za, 44 proti, 43 vzdržanih), uredba bo začela veljati junija. Podjetja bodo imela, odvisno od velikosti, leto in pol oziroma dve leti časa, da se prilagodijo novi zakonodaji.
“Do danes so bile police naših supermarketov polne izdelkov, prekritih s pepelom požganih deževnih gozdov in nepopravljivo uničenih ekosistemov, ki so domorodnim ljudstvom odvzeli možnosti preživljanja. Pomirjen sem, da evropski potrošniki zdaj ne bodo več nevede vpleteni v krčenje gozdov, ko bodo pojedli tablico čokolade ali uživali v zasluženi kavi,” je ob potrditvi uredbe dejal poslanec Evropske ljudske stranke (EPP) Christophe Hansen.
Sprememba bo za marsikatero podjetje precejšnja, saj bodo morala dokazati, da njihovi izdelki ne prispevajo k uničevanju gozdov. Pravila bodo veljala za surovine, ki so največji krivci za sečnjo in požiganje (v 95 odstotkih tropskih) gozdov: kakav, kavo, palmovo olje, sojo, kavčuk, govedo in les ter izdelke iz teh surovin, med njimi čokolado, pohištvo, pnevmatike in papir.
Pravila igre se ne bodo spremenila le za tiste, ki v EU tovrstne surovine ali izdelke prodajajo, ampak bo prepovedan tudi njihov izvoz iz EU.
Konkretno, podjetja bodo morala zagotoviti, da proizvodi, ki jih uvažajo in prodajajo v EU ali izvažajo, niso povzročili uničenja gozdov po 31. decembru 2020, kjerkoli na svetu.
“V izjavi o dolžni skrbnosti bodo morali biti podatki o podjetju, od katerega je evropsko podjetje proizvode nabavilo, o proizvodih, na katere se nanaša, vpisani bosta morali biti velikost in geolokacija vseh zemljišč, na katerih primarne proizvode proizvajajo,” pojasnjuje Nina Tome iz društva za sonaravni razvoj Focus.
Vsaka država članica bo določila organ, ki bo nadziral podjetja, pri nas je za področje pristojno ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. V primeru kršitve uredbe bo podjetje lahko kaznovano v višini najmanj štirih odstotkov letnega prometa v EU, proizvodi pa bodo zaseženi.
“V času prehodnega obdobja si morajo podjetja očistiti dobavno verigo. Če podjetje uvaža z območja, kjer so za rast surovine izsekali gozd po 31. 12. 2020, morajo ali pritisniti na dobavitelja ali ga zamenjati,” pojasnjuje Tome.
Soja, kavčuk, kava in palme, iz katerih proizvajajo olje, sicer v večini rastejo na območjih, na katerih so nekoč v preteklosti posekali tropski gozd.
Evropski potrošniki in evropska podjetja, ki se ukvarjajo z mednarodno trgovino, naj bi bili glede na poročilo Svetovnega sklada za naravo (WWF) odgovorni za 16 odstotkov krčenja gozdov (deforestacije) po svetu. Največ krčenja gozdov je sicer po teh podatkih povzročila Kitajska (24 %), EU pa sledijo Indija (9 %), ZDA (7 %) in Japonska (5 %). Podatki WWF se navezujejo na obdobje do leta 2017, ko je bila del EU še Velika Britanija.
Nevladne organizacije so si prizadevale, da bi morala podjetja po uveljavitvi uredbe spoštovati mednarodno priznane človekove pravice, saj je uničevanje gozdov povezano tako s kršenjem pravic staroselskih ljudstev kot z izkoriščanjem delavcev.
A je ostalo zgolj pri tem, da bodo morala evropska podjetja zagotoviti, da je surovina, ki jo uvažajo ali izvažajo, pridelana v skladu z nacionalno zakonodajo države proizvajalke.
Palmovo olje v številnih izdelkih
Po podatkih zgornje raziskave WWF so proizvodi, ki so med letoma 2005 in 2017 povzročili največ krčenja tropskih gozdov in so bili prodani v EU: soja, palmovo olje, goveje meso, sledili so jim lesni izdelki, kakav in kava.
Palmovo olje je najbolj uporabljano rastlinsko olje na svetu, saj je zaradi visokega donosa na hektar v primerjavi z drugimi olji najcenejše. Je sestavina številnih izdelkov, ki jih uporabljamo vsak dan, najdemo ga tako v živilih kot v kozmetičnih izdelkih in čistilih. Po navedbah okoljskih organizacij ga vsebuje polovica izdelkov v povprečnem evropskem supermarketu.
Palmovo olje pridobivajo iz sadežev oljne palme, ki izvira iz Afrike, okrog 85 % svetovne proizvodnje pa je danes v Indoneziji in Maleziji. Pridelava te surovine je postala sinonim za deforestacijo in izgubo biotske raznovrstnosti, saj so bile za monokulturne nasade oljne palme uničene velikanske površine tropskih gozdov in mokrišč.
Ta so (bila) tudi življenjski prostor več kot 200 ogroženih vrst, med njimi orangutana in sumatranskega tigra. Proizvodnja je do leta 2019 rasla (na spodnjem prikazu proizvodnja palmovega olja po letih v tonah). Razlogi za manjši upad v zadnjih letih so epidemija in inflacijski pretresi, že letos proizvajalci pričakujejo ponovno večjo rast.
V katerih izdelkih potrošniki uporabljamo palmovo olje? Med drugim ga vsebujejo praktično vse najbolj razširjene blagovne znamke čipsa, krekerjev, zamrznjenih pic in pekovskih izdelkov, piškotov, kosmičev, čokolade, pa tudi zobnih past, čistil za kopalnico, deodorantov, vlažilnih robčkov in dišečih sveč.
Pogosto je palmovo olje skrito med sestavinami, ki so naštete na embalaži, pod enim od številnih imen.
Čeprav je v vsakem proizvodu le majhna količina palmovega olja, je seštevek porabe velik. Ocenjujejo, da ga povprečen evropski potrošnik na leto porabi 13 kilogramov v hrani, kozmetiki, čistilnih proizvodih in detergentih. V ta seštevek niso vključena biogoriva, za katera se palmovo olje tudi uporablja.
Nasadi palmovega olja imajo veliko vlogo tudi pri globalnem segrevanju in največji ogljični odtis na površino od vseh globalno pomembnih kmetijskih proizvodov. Palme namreč sadijo na območjih, kjer je bil prej gozd, pa tudi na šotiščih, kar je še posebej škodljivo. V šotnih tleh je shranjena biomasa tudi nekaj metrov globoko. Ko šotišča izsušijo, se začne biomasa razkrajati in sproščati ogromne količine CO2 (podobno kot ob taljenju permafrosta). S pridelavo palmovega olja je pogosto povezano tudi izkoriščanje delavcev na plantažah.
Nova evropska zakonodaja je že razburila malezijske in indonezijske oblasti. Ta teden sta podpredsednik malezijske vlade in indonezijski minister za gospodarstvo na obisku v Bruslju izrazila nezadovoljstvo z novo uredbo.
Opozorila sta, da so nova evropska pravila naklonjena velikim korporacijam in multinacionalkam, ki si lahko privoščijo toliko birokracije, kot jo bo zahtevala uredba, ter da je ta še posebej nepravična do malih kmetov.
Predstavnika držav, ki se že več let z EU pogajata o prostotrgovinskem sporazumu, sta dejala, da bodo ti pogovori ustavljeni, dokler ne bo EU spremenila pravil, da bodo bolj prizanesljiva do proizvajalcev palmovega olja.
V uredbi je sicer v eni določbi zapisano, da si je treba pri nabavi proizvodov “razumno prizadevati, da se proizvajalcem, zlasti malim kmetom, plača poštena cena, ki omogoča preživetje in učinkovito odpravlja revščino kot temeljni vzrok za krčenje gozdov”. Vendar je to neobvezno.
“Če bo EU pustila na cedilu malega kmeta, se bo ta prisiljen preživljati s prodajo blaga na manj reguliranih trgih. To ne bo zmanjšalo krčenja gozdov, le premaknilo ga bo v bilanco nekoga drugega.
Zato mora Evropska unija prisluhniti pomislekom, ki prihajajo iz držav proizvajalk, in vzpostaviti partnerstva za njihovo reševanje,” opozarjajo v Focusu. Realna skrb je namreč, da bo uredba zgolj spodbudila nastanek ločenih dobavnih verig – “čisto” blago se bo uvozilo v Unijo, ostalo pa v druge dele sveta.
Več o vplivu potrošnikov na krčenje gozdov v Braziliji in z njim povezanim delom v suženjskih razmerah preberite v tem članku.
Kaj pravijo v slovenskih podjetjih
Kar nekaj sprememb poslovanja bo uredba terjala tudi od podjetij v Sloveniji. Vsi pravijo, da bodo zakonodajo skrbno preučili in jo pravočasno implementirali ter da so si že doslej prizadevali za trajnostno poslovanje.
V Skupini Žito (Žito in Podravka) pravijo, da že zdaj v nekaterih izdelkih uporabljajo trajnostno pridelan kakav iz sheme Rainforest Alliance ter da so palmovo olje nadomestili z drugimi maščobami v večini izdelkov, kjer to tehnologija omogoča. Uporabljajo tudi palmovo olje s certifikatom RSPO.
V Atlantic Grupi, znani tudi po znamki kave Barcaffe, pojasnjujejo, da je kava borzna surovina in da že ponudniki na borzi kave zagotavljajo vse zahtevane certifikate. “Po poreklu je kava iz kavorodnih predelov Južne Amerike, Afrike in Azije, večinoma iz Vietnama, Brazilije, Kolumbije, Etiopije, Ruande,” pravijo v podjetju in dodajajo, da tudi kakava in sojine moke že danes ne kupujejo od dobaviteljev, ki ne zagotavljajo ustreznih potrdil.
Uredba zahteva, da za dobavitelje izdelajo oceno tveganja in pridobijo dodatna potrdila o izvoru surovine. Pri tem v Atlantic Grupi težav ne pričakujejo, saj delajo s preverjenimi velikimi podjetji dobavitelji.
Prav tako težav ne pričakujejo v Mercatorju, Sparu, Lidlu, Tušu in Hoferju. V Mercatorju so poudarili, da imajo na ključnih področjih vplivov na okolje že zdaj zelo konkretne standarde in poslovnike.
Niso neposredni uvoznik tovrstnih izdelkov, bodo pa sodelovali pri nadzoru dobaviteljev. Podobno pravijo v Sparu, da “glede na to, da dobavitelji svoje izdelke najprej sami lansirajo na evropski trg, od njih in njihovih izdelkov pričakujemo in zahtevamo, da izpolnjujejo in spoštujejo evropsko in nacionalno zakonodajo na tem področju ter to dokazujejo tudi s pridobljenimi certifikati in drugimi dokazili”.
Nekoliko drugače je v Hoferju in Lidlu, saj trgovini večinoma ne prodajata izdelkov znanih blagovnih znamk, ampak svoje. Nad dobavnimi verigami imata torej večji nadzor. V obeh podjetjih pravijo, da od svojih poslovnih partnerjev zahtevata izpolnjevanje družbenih in okoljskih standardov ter poudarjajo, da “v primeru kršitev zadevo nemudoma raziščejo in ukrepajo”.
To vključuje naša prizadevanja za pridobivanje trajnostnega naravnega kavčuka, povečanje uporabe trajnostnih materialov, zagotavljanje sledljivosti surovin in proaktivno upravljanje tveganj v dobavni verigi.
Okoljevarstveniki kot eno od malih zmag pri oblikovanju uredbe štejejo dejstvo, da so na seznam dodali kavčuk, ki ga v prvem predlogu komisije ni bilo. Za proizvajalce pnevmatik bodo potrebne precejšnje prilagoditve.
V Goodyear Slovenija pravijo, da njihova krovna družba nima v lasti nasadov kavčukovcev, pri nakupu te surovine pa delujejo v skladu z Globalno platformo za trajnostni naravni kavčuk (GPSNR). “To vključuje spodbujanje odgovornega pridobivanja zemljišč brez krčenja gozdov, spodbujanje praks, ki omogočajo sledljivost naravnega kavčuka v celotni dobavni verigi, ter spodbujanje trajnostnih proizvodnih tehnik,” pravijo v podjetju.
Pravila uredbe bodo zanje začela veljati decembra 2024, ko se izteče prehodno obdobje, “vendar bodo določbe o tem, kako izvajati uredbo, ključnega pomena in so potrebne čim prej”, opozarjajo v Goodyearu in pojasnjujejo, da je sledljivost do posameznega zemljišča v sektorju naravnega kavčuka zaradi socialne strukture in organizacije lokalnih skupnosti ter razdrobljenosti in zapletenosti dobavne verige naravnega kavčuka še posebej zahtevna. “Kot sektor se veselimo sodelovanja z institucijami pri oblikovanju učinkovitih in izvedljivih pravil v okviru smernic za posamezno blago,” še dodajajo.
Poslovne prakse bodo morale spremeniti tudi slovenske založbe, ki knjige tiskajo v tujini, največ na Kitajskem. Uredba namreč zadeva tudi papir.
Soja in vpliv na živinorejo
Nova zakonodaja pa bi lahko imela vpliv tudi na slovensko živinorejo. Večino rejnih živali namreč vsaj deloma pitajo s sojinimi tropinami, največ jih uvozimo iz Brazilije. Za rejo perutnine se jih porabi več kot tri četrtine, po približno deset odstotkov pa za prašičerejo in govedorejo.
Soja ima od vseh surovin, ki pridejo na trg EU, najvišjo stopnjo tako imenovane “uvožene deforestacije”, ki pove, koliko podjetja in prebivalci EU vplivamo na krčenje gozdov.
Pavšalne ocene običajno navajajo, da se več kot tri četrtine svetovne proizvodnje soje uporabi za krmo živine, le 7 odstotkov pa neposredno za proizvodnjo živil za ljudi, na primer tofuja in sojinega mleka. Ostali del se uporabi za biogoriva, industrijo in rastlinska olja.
Toda kot opozarja raziskovalec Kmetijskega inštituta Ben Moljk, je treba biti pri interpretaciji teh podatkov previden. “Soja je oljnica in se prideluje predvsem za pridobivanje sojinega olja, v zrnju pa za človeško prehrano.
Glavnina sojinega zrnja v Evropo prihaja iz ZDA, medtem ko se iz Južne Amerike (Brazilije) uvažajo le sojine tropine. Te so stranski proizvod pridobivanja olja in jih je težko uporabiti za kaj drugega razen za krmo živali.”
Bo evropska uredba spremenila svetovni trg proizvodov, zaradi katerih izgubljamo gozdove? To bo odvisno predvsem od strogosti nadzora, pravijo v Focusu.
Moljk glede sprememb ni preveč optimističen, saj je EU v globalnem merilu dokaj majhen trg. “V primeru soje bo šla certificirana soja v Evropo, vsa ostala – tudi tista, ki bo zrasla na površinah, kjer so na novo posekali gozdove, – pa na Kitajsko, ki je daleč največja porabnica,” je prepričan.
“Evropa misli, da bo z okoljskimi ukrepi rešila svet in si na pleča nalaga kup omejitev, na drugi strani pa ne omejuje uvoza številnih proizvodov iz držav, kjer delajo ‘po starem’,” še opozarja.
“Bolj verjeten kot vpliv na varovanje okolja bo vpliv na cene za končnega potrošnika,” meni Moljk. “Če malo karikiram, ko ZDA izvaža manj soje v Evropo, jo ponudi v Azijo, tja je zato manj uvozijo iz Brazilije, zato jo Brazilija ponudi Evropi,” opisuje. Podobno, pravi, se zgodi ob političnih sankcijah, uvajanju carin in embargih – blagovni tokovi se hitro, v nekaj mesecih preusmerijo in najdejo nove poti in trge.
Ob tem Moljk opozarja tudi na dvoličnost Evrope, ki je sama denimo dolga leta spodbujala indonezijske kmete, naj sadijo oljne palme, “zdaj pa se delamo lepe in prijazne, ker se je palmovo olje znašlo na tapeti zaradi uničevanja deževnega gozda. To je novodobni kolonializem prek finančnih vzvodov,” je prepričan Moljk.
Da so iz uredbe med drugim izpuščene evropske finančne institucije, ki financirajo uničevanje gozdov, opozarjajo nevladne okoljske organizacije. “Tako še naprej ne bodo odgovarjale za škodo, ki jo povzročijo s svojimi naložbami v vrednosti več milijard evrov,” pravijo v Focusu.
Ben Moljk je prepričan, da bodo resne spremembe mogoče le, ko se bodo zanje odločili ključni akterji, to so velike azijske države, predvsem Kitajska.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje