Menu Item
Okoljsko ministrstvo je nedavno sporočilo, da podpira uvedbo kavcijskega sistema za nepovratno embalažo pijač. To pomeni, da bomo predvidoma za plastenke, pločevinke in povratne steklenice ob nakupu plačevali kavcijo, ki jo bomo ob vračilu prazne embalaže dobili nazaj. Pojasnjujemo, kako bo sistem deloval.
Kot kaže, bomo tudi v Sloveniji dobili kavcijski sistem za pločevinke in plastenke pijač. K temu vlado že dlje časa pozivajo okoljevarstveniki in predstavniki industrije pijač, spremembi pa nasprotuje zbornica komunalnega gospodarstva. Na pristojnem ministrstvu za okolje, podnebje in energijo (MOPE), ki ga vodi Bojan Kumer, so “po dolgotrajnem usklajevanju in številnih razpravah s podporniki in nasprotniki morebitne uvedbe kavcijskega sistema za nepovratno embalažo pijač” nedavno izrekli podporo uvedbi sistema.
Seveda bodo morali zakonodajne spremembe potrditi še vlada in poslanci, a odgovor ministrstva nakazuje, da bomo kavcijski sistem za pločevinke in plastenke dobili. To je zapisano tudi v koalicijski pogodbi. “V najkrajšem možnem času se želimo na to temo sestati tudi s poslanci koalicije, da bomo v primeru njihove podpore v najkrajšem možnem času pripravili zakon, ki bo podlaga za uvedbo kavcijskega sistema. O bolj podrobni časovnici ta trenutek žal še ne moremo govoriti,” so sporočili z MOPE.
Pojasnjujemo, kakšne bodo spremembe.
Ali nimamo v Sloveniji že zdaj kavcijskega sistema?
Da, a le za povratne steklenice. Od 1. junija 2024 je kavcija za steklenico od 10 do 35 centov, za nosilko (gajbo) pa je večinoma treba plačati dva evra. Znesek se plača ob nakupu. Na ta način lahko za zdaj vračamo stekleno embalažo mineralnih vod, nekaterih brezalkoholnih pijač in piva.
Ko steklenico vrnemo, naj bi imeli več možnosti – izplačilo zneska v gotovini, dobropis za nakup ali nakup novih steklenic pijače. Toda kot je v anketi ugotovilo društvo Eko krog, je zdajšnji kavcijski sistem precej neprijazen do potrošnikov. Da lahko kavcijo unovčijo kot popust pri naslednjem nakupu, je odgovorilo 38 odstotkov potrošnikov, 17 odstotkov jih pri tem popust lahko uveljavi samo na nakup iste pijače, 16 odstotkov pa samo na nakup iste pijače istega proizvajalca. Zgolj 9 odstotkov anketiranih je označilo, da lahko prejmejo tudi gotovino, 6 odstotkov pa jih kavcije sploh ne unovči, ker je postopek preveč zapleten.
Prav tako je Eko krog ugotovil, da Hofer, Lidl in Eurospin pijač v embalaži za ponovno uporabo sploh ne prodajajo. V manjših trgovinah drugih trgovcev sta v povratnih steklenicah na voljo zgolj ena znamka vode in dve znamki piva. “V večjih trgovinah je ponudba malenkost širša, a je v primerjavi s pijačami v embalaži za enkratno uporabo zanemarljiva,” so še ugotovili.
Kakšne spremembe se obetajo?
Zdajšnji sistem za povratne steklenice temelji na prostovoljnem dogovoru med proizvajalci pijač in trgovci, novi sistem pa bo obvezujoč, saj ga bo predpisala zakonodaja.
Po vzpostavitvi bodo v kavcijski sistem verjetno vključene plastenke, pločevinke in povratne steklenice. Zanje bomo pri nakupu plačali kavcijo, ki jo bomo ob vračilu prazne embalaže dobili nazaj.
Kolikšen bo znesek kavcije?
Koliko bi znašala kavcija, še ni določeno. Združenje proizvajalcev pijač je predlagalo, da bi bila ta 20 centov. Ustrezna višina kavcije je eden ključnih elementov sistema. Biti mora dovolj visoka, da spodbuja k vračanju, in dovolj nizka, da preprečuje goljufije, navajajo v okoljski organizaciji Eko krog.
V Nemčiji kavcija znaša 25 centov, prav tako bo tak znesek zaračunavala Avstrija, ki kavcijski sistem uvaja z začetkom prihodnjega leta. V Litvi, Estoniji in na Hrvaškem pa je kavcija 10 centov.
Ali bomo lahko embalažo vrnili v vsako trgovino?
V državah, ki že imajo kavcijske sisteme za plastenke in pločevinke, so ureditve različne. Načeloma morajo vse trgovine, ki prodajajo pijače, tudi sprejemati prazno embalažo. Ponekod je določeno, da manjše trgovine lahko od kupca prevzamejo le enako količino embalaže, kot jo je kupil – da torej kupec ne more v majhno trgovino prinesti celega kupa pločevink in plastenk, ki jih je kupil drugje. Enako velja za kioske in manjše lokale, na primer s hitro hrano, ki prav tako prodajajo pijačo v pločevinkah in plastenkah.
V večini večjih trgovin v tujini oziroma pred njimi so postavljeni avtomati, tako da prodajalci nimajo dela s kavcijskim sistemom.
Kaj od nas zahteva Evropska unija?
Plastični odpadki so velik okoljski problem, zato se je Evropska unija postavila na čelo svetovnega boja proti tovrstnemu onesnaževanju. Leta 2019 je EU določila cilj, da mora biti do leta 2025 ločeno zbranih 77 odstotkov vseh plastenk, do leta 2029 pa 90 odstotkov. Kako priti do tega, da bo vsaj devet plastenk od desetih recikliranih, EU prepušča državam članicam.
Po podatkih Zbornice komunalnega gospodarstva Slovenije (ZKGS), ki združuje komunalna podjetja (ki so občinska) in družbe za ravnanje z odpadno embalažo (ki so zasebna podjetja), in uvedbi kavcije nasprotuje, je bilo leta 2022 v Sloveniji ločeno zbranih že več kot 78 odstotkov plastenk, leta 2023 pa celo 86 odstotkov, tako da smo cilj za leto 2025 že presegli. Prepričani so, da bi brez uvedbe kavcije dosegli tudi naslednjo stopničko, 90 odstotkov zbranih plastenk do leta 2029, če bi država vlagala v promocijo pravilnega ločevanja odpadkov in izboljšala sistem ločenega zbiranja, predvsem na javnih površinah. Poudarjajo, da je Slovenija že danes ena najuspešnejših držav pri zagotavljanju snovnega recikliranja, kar je predvsem posledica enega najbolj razvitih sistemov ločenega zbiranja komunalne odpadne embalaže pri gospodinjstvih v Evropi ter zelo učinkovitega zbiranja in ravnanja z embalažo v gospodarstvu.
V nevladnih organizacijah zaradi nepreglednosti zdajšnjega sistema dvomijo o navedbah, da se res ločeno zbere 78 odstotkov plastenk. “Če se ne ve točno, koliko plastenk je danih na trg, kako zanesljiv je lahko izračun deleža ločenega zbiranja?” se sprašujejo v Eko krogu in poudarjajo, da visokega cilja 90 odstotkov zbranih plastenk brez kavcijskega sistema ni uspelo doseči še nobeni državi, njegovo uvedbo pa je Sloveniji predlagala tudi Evropska komisija.
Pri ZKGS še opozarjajo, da bi bila uvedba kavcijskega sistema osredotočena le na plastenke, ki predstavljajo zgolj 15 odstotkov vse plastične odpadne embalaže. Skrbi jih, da bi zato reciklirali manj ostale plastike.
Koliko bo to stalo? Ali bomo potrošniki primorani kupovati dražje pijače?
“Uvedba kavcijskega sistema bi stala 34 milijonov evrov na leto, celoten zdajšnji sistem – ki bi ga še vedno morali vzdrževati in plačevati – pa 27 milijonov evrov,” je dejal direktor zbornice komunalnega gospodarstva Sebastijan Zupanc. “Gre za parcialno odločitev, ki prinaša dodatne visoke stroške za gospodinjstva v višini 230 evrov na leto,” je poudaril. Med negativnimi posledicami vzpostavitve sistema je izpostavil tudi višje stroške poslovanja za trgovce, izgubo prodajnega prostora in izziv zagotavljanja skladiščnih kapacitet.
Na drugi strani pravijo, da gre za zavajanje in da uvedba kavcijskega sistema gospodinjstvom ne bi prinesla dodatnih stroškov. “To je polna odgovornost proizvajalcev pijač,” je poudarila predstavnica Eko kroga Erika Oblak in pojasnila, da se investicijski in operativni stroški delovanja sistema prevedejo v embalažnino, ki jo morajo plačevati proizvajalci pijač. “Zbornica podaja ocene o tem, koliko naj bi stal kavcijski sistem, med stroške pa vključuje tudi kavcije, čeprav se te ljudem ob vračilu embalaže v celoti vrnejo,” je še opozorila Oblak. “Ne oceni pa, za koliko manj stroškov bi z uvedbo kavcijskega sistema imele občine z odvozom rumenih zabojnikov, praznjenjem uličnih smetnjakov in čiščenjem javnih površin. Na Slovaškem so ocenili, da s kavcijskim sistemom občine na leto prihranijo med 600 tisoč in 2,7 milijona evri,” je dejala.
“V rumenih zabojnikih letno zberemo 105 tisoč ton mešane komunalne embalaže,” je podatke ZKGS navedel Zupanc. “Na trg je v Sloveniji letno danih 8.400 ton plastenk PET in 2.000 ton pločevink, ki so skupaj torej le približno 10 odstotkov vse odpadne embalaže. To pomeni, da bi kljub uvedbi kavcije še vedno morali ohraniti rumene zabojnike in celoten obstoječi sistem za ostalo embalažo, z vsemi tovornjaki, ki prevažajo embalažo od zabojnikov do zbirnih centrov in nato naprej v sortirnice, v reciklažo ali na sežig,” je dejal Zupanc in dodal, da bi podvojeni sistem pomenil dvojne stroške.
Na vidik “strašenja potrošnikov” in manipulacije s podatki pa je na drugi strani opozoril predsednik Združenja industrije pijač, ki deluje pod okriljem Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij pri Gospodarski zbornici Slovenije (GZS), direktor Radenske Marian Šefčovič. “Podpiramo kavcijski sistem, ker smo prepričani, da nam prinese to, kar potrebujemo kot država in industrija,” je poudaril. Na vprašanje, kdo bo plačal postavitev avtomatov in vse druge stroške, so v združenju industrije pijač odgovorili, da ne gre za stroške, ampak za “začetno investicijo”, ki se bo povrnila. “Ta sistem moramo vzpostaviti trgovci ter proizvajalci (pijač) in ga plačati. Poslovni model je narejen. Trgovci postavljajo avtomate, proizvajalec avtomatov pa jim za to plača provizijo, ki jim povrne stroške,” je pojasnil Šefčovič in dodal, da znotraj sistema dobijo trgovci in proizvajalci dostop do materiala, s čimer se stroški povrnejo.
Na vprašanje, ali lahko zagotovijo, da se uvedba kavcijskega sistema ne bo poznala v denarnicah prebivalcev, da torej ne bodo plačevali niti dražjih izdelkov v trgovinah niti višjih zneskov na položnicah za komunalo, je Šefčovič odgovoril, da “mi lahko rečemo, da ne bo dražja pijača. Kakšna bo položnica od komunale, pa ni v naši domeni”.
Ali je to dobro za okolje?
Plastenke, ki so zbrane v kavcijskem sistemu, so čistejše od tistih, ki jih mečemo v isti koš z ostalo (umazano) odpadno embalažo, na primer vrečkami, plastičnimi ovitki, lončki in posodicami. Čiste plastenke, zbrane v kavcijskem sistemu, so zato na trgu odpadnih surovin vredne več od tistih, ki umazane in zmečkane pridejo iz mešanega kupa odpadne embalaže. Proizvajalci pijač poudarjajo, da je plastika plastenk iz kavcijskega sistema zato najbolj primerna za uporabo v novih plastenkah.
“Plastenke so danes zelo zaželene tudi v drugih sektorjih, in to želimo s kavcijskim sistemom preprečiti,” je poudarila strokovna direktorica Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij GZS Petra Medved Djurašinović. “Plastenke se danes pojavljajo v obutvi, tekstilu, avtomobilistični industriji kot sestavni del prevlek v sedežih. Te plastenke so za nas preveč dragocen material, da bi končale zunaj sektorja pijač,” je dejala.
Plastenke so narejene iz plastike, imenovane polietilen tereftalat (PET), ki ima na trgu odpadnih surovin razmeroma visoko ceno v primerjavi z drugimi vrstami plastike. EU zahteva, da bo leta 2030 vsaka plastenka vsebovala vsaj 30 odstotkov reciklirane plastike PET.
Pločevinke niso tako problematične, saj so narejene iz aluminija. Ta je zelo vreden material, zato se v sortirnicah potrudijo, da ga izločijo iz mešane embalaže in prodajo naprej. Aluminijaste pločevinke izločajo tudi iz mešanih odpadkov v regijskih centrih. Izločanje kovin iz kupa ostale odpadne embalaže je lahko avtomatizirano. Prav tako se lahko aluminij znova in znova reciklira in predeluje v nove pločevinke. V postopku reciklaže ga segrevajo do visokih temperatur, kar pomeni, da umazanija, ki se nabere na pločevinkah, ker so v zabojnikih skupaj z drugimi smetmi, ni problematična.
Kdaj bo novi sistem uveljavljen?
“O podrobni časovnici še ne moremo govoriti,” pravijo na MOPE. Časovnica sprejema zakonodajne podlage je tako odvisna od politične volje. Ko bo zakonodaja pripravljena, bo, glede na izkušnje iz tujine, za vzpostavitev sistema potrebnih od 18 mesecev do dveh let. V tem času bodo morali trgovci priskrbeti avtomate za vračilo in skladišča, proizvajalci pa bodo morali registrirati vse pijače, ki jih dajejo na slovenski trg, in embalažo označiti z ustrezno črtno kodo ter znakom kavcijskega sistema. Za registracijo teh pijač, registracijo vračilnih točk, logistiko, ustrezen informacijski sistem in komuniciranje bo zadolžen upravljalec sistema, ki ga bo verjetno izbralo pristojno ministrstvo. Običajno je v tujini to podjetje, ki mora delovati neprofitno, njegovi ustanovitelji in lastniki pa so trgovci in proizvajalci pijač.
Kavcijski sistem bi po optimističnem scenariju tako lahko začel delovati sredi leta 2026.
Ali bomo dobili enak sistem kot na Hrvaškem?
Kavcijske sisteme imajo v 16 evropskih državah. Med njimi je tudi Hrvaška, ki ima kavcijski sistem že 15 let, a ni najbolj uspešna, saj kljub temu zbere le okrog 85 odstotkov tovrstne embalaže.
Problem hrvaškega sistema je, da plastenke niso označene s črtnimi kodami, kot v večini drugih držav in kot naj bi bilo po uvedbi kavcijskega sistema tudi v Sloveniji. Ko embalažo vrnemo, na avtomatu ali pri trgovcu skeniramo to kodo. “Kavcijski sistemi prek črtne kode na embalaži spremljajo vsak kos od trenutka, ko je dan na trg, do trenutka, ko se odda v reciklažo. Zato je popolnoma transparenten in takoj zazna poizkuse goljufij ali manipulacij z zbranim materialom,” pravijo v Eko krogu.
Ker črtnih kod nimajo, tudi plastenk in pločevink nimajo “preštetih”. Zato je na Hrvaškem prihajalo do manipulacij. Neuradno se je dogajalo celo to, da je neko podjetje za proizvodnjo plastike v Bosni in Hercegovini proizvajalo plastenke, ki so jih posamezniki nato nosili čez mejo na Hrvaško in zanje uveljavljali kavcijo.
Med primeri dobre prakse Eko krog navaja Litvo, kjer je embalaža označena s črtnimi kodami. V Litvi so kavcijo uvedli leta 2016. Pred tem so ločeno zbrali manj kot tretjino plastenk, v prvem letu po uvedbi 74 odstotkov, od tedaj pa jih vsako leto zberejo več kot 92 odstotkov in vse te tudi reciklirajo.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje