Kdaj in zakaj otroci nehajo verjeti v Božička in dedka Mraza. Pojasnjuje strokovnjakinja

Dr. Candice Mills, psihologinja z Univerze Teksas, je po tem, ko je sama postala mama, začelo zanimati, kdaj otroci nehajo verjeti v Božička.

Kot je pred dvema letoma povedala za Guardian, ji je bilo težko, ker je na eni strani spodbujala svoje otroke, naj razmišljajo na podlagi dejstev in ne zavajajo drugih, obenem pa je vsako leto pretiravala z zgodbami o velikem možu v rdečem z belo brado. "Bala sem se, da bodo moji otroci mislili, da lažem. Vem, da sem bila sama razburjena, ko sem izvedela resnico o Božičku," je povedala.

Da bi bolje razumela, kako to dojemajo otroci, je skupaj s sodelavci opravila intervjuje z 48 otroki v starosti od 6 do 15 let, ki so nehali verjeti v Božička, z njihovimi starši in še s 383 odraslimi. Raziskava je pokazala, da je povprečna starost, pri kateri so otroci nehali verjeti, osem let – vendar z znatnimi odstopanji. V študijo so bili vključeni tudi otroci, ki so že pri treh ali štirih letih ugotovili, da Božiček ni resničen, medtem ko so nekateri vanj verjeli tudi do 15. leta starosti.

Večina udeležencev je poročala, da so njihov dvom razplamtele izjave drugih otrok, nekateri pa so poročali o skepticizmu kot posledici opazovanja ali logičnega razmišljanja.

Približno tretjina otrok in polovica odraslih, vključenih v študijo, je poročala o negativnih čustvih, ko so ugotovili, da Božiček ne obstaja. Čeprav so bila ta čustva običajno kratkotrajna, je približno 10 odstotkov odraslih poročalo o zmanjšanem zaupanju v starše. Veliko otrok pa je poročalo o tem, da so občutili veselje ali olajšanje, ko so izvedeli ali ugotovili resnico. "Počutili so se, kot da so rešili nekakšno uganko," je pojasnila Mills.

Domišljija in realnost: razlike sprva ni

A zakaj otroci v prvi vrsti sploh verjamejo v Božička, Dedka Mraza in zobno miško? Od kod izvira ta otroška magija, ki jo odrasli večkrat zavidamo najmlajšim? S tem vprašanjem smo se obrnili na razvojno psihologinjo dr. Ljubico Marjanovič Umek, sicer zaslužno profesorico s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Kot pojasnjuje dr. Marjanovič Umek, malčki in predšolski otroci še ne zmorejo razlikovati med resničnim in domišljijskim svetom. V domišljiji nastopajo številna pravljična bitja, še posebej ljuba pa so otrokom tista, ki se dotikajo tudi njihovih čustev. "Če so ta bitja prijazna, vesela, ljubeča in prinašajo darila, bodo imela v otrokovem sicer zelo bogatem domišljijskem svetu posebno mesto," doda.

Otroci tako verjamejo, da je vse res, četudi se po četrtem letu v njihovi miselni mreži začnejo pojavljati nelogičnosti – tako dedek Mraz v vrtcu in dedek Mraz v sprevodu nista enaka, morda sta si celo zelo različna! A zaradi čustveno intenzivnega pričakovanja tovrstne nelogičnosti otroci pri tej starosti še zanemarijo.

Prve dvome sprva potiskajo v ozadje

Dvomi o resničnosti Božička ali dedka Mraza se praviloma začnejo pojavljati okoli petega leta otrokove starosti, ko se zgodijo pomembne razvojnopsihološke spremembe, pojasnjuje sogovornica. To pa še ne pomeni, da nehajo verjeti čez noč.

Otrokovo mišljenje postaja vedno bolj povezovalno – pomislijo, da Božiček ne more hkrati obiskati veliko otrok, saj živijo na toliko različnih koncih. Prav tako začnejo razmišljati vzročno-posledično, na primer, da dedek Mraz ne more vzeti pisem, ne da bi odprl okno.

Otrok začne postopoma tudi presegati egocentrično mišljenja in na področju socialnega razumevanja razvija teorijo uma. To po besedah dr. Marjanovič Umek pomeni, da začenja razumeti, da imajo različni ljudje lahko različne misli, čustva in namere. Vse to mu pomaga pri razlagi resničnega družbenega sveta in odnosov v njem ter tudi pri razlikovanju resničnega in domišljijskega. Pri petih ali šestih letih bo otrok že rekel, da se to lahko zgodi samo v pravljici ali da je to samo igra.

Te spremembe se sicer ne zgodijo čez noč, prepoznamo pa jih v otrokovih številnih vprašanjih, ki se začnejo pojavljati v povezavi z domišljijskimi bitji. "Na primer: otrok nariše pismo za dedka Mraza in potem dobi eno darilo s pisma pri babici, drugo pa od staršev. Velikokrat kar na glas razmišlja: ’Ja, kako pa je dedek Mraz vedel, kje stanuje babica?’ ali ’Ovojni papir za darila je enak, kot si ga takrat kupila v trgovini, mami,’" oriše sogovornica. Nemalokrat pa se zgodi, da zaradi čustvenega naboja, ki je povezan z dobrimi možmi in obdarovanjem, otroci dvome še za nekaj časa potiskajo v ozadje. Resnico pogosto (s)poznajo prej, kot pa o tem spregovorijo oziroma to razkrijejo.

Občutek izdaje?

Kaj pa, ko otroci izvejo ali ugotovijo, da Božiček in druga domišljijska bitja ne obstajajo ter da njihovo vlogo igrajo starši oziroma bližnji, ki so ponovno obudili otroka v sebi? Po besedah dr. Marjanovič Umek se ob tem praviloma ne počutijo izdane, še zlasti ne, če do teh spoznanj pridejo zaradi njihovega siceršnjega razvoja.

"Čustveno bolj obremenjujoča je situacija, če se zaradi spleta naključij na primer zgodi, da že malček prepozna, da je v dedka Mraza ali Božička oblečen njegov oče. V takem primeru se je smiselno z malčkom pogovoriti in poskusiti ohraniti njegov domišljijski svet," svetuje razvojna psihologinja.

Posebna razlaga ni potrebna

Tega, da daril ne nosi Božiček, otrokom ni treba posebej razlagati. "Otrok sam s številnimi vprašanji pokaže, da se stvari ne sestavijo več logično, morda celo sodeluje pri pripravi daril, ki jih dedek Mraz prinese njegovemu prijatelju. Ne bo pa rekel, da ve, kdo darila prinaša njemu, saj je obdarovanje v družinskem okolju prijetno in polno čustev," še doda sogovornica. Prehod od vere v to, da so decembrski dobri možje tisti, ki prinašajo darila, do družinskega obdarovanja, ki še vedno ohranja svojo magijo, se tako zgodi spontano.