Menu Item
Zakaj feminizem nekateri še vedno dojemajo kot nekaj skrajnega in radikalnega? Za kaj se feministke pravzaprav borijo? Kaj pomeni, da smo v Sloveniji priča spolni segregaciji na področju izobraževanja? Zakaj ženske še vedno oklevajo glede vstopa v politiko? Ob 8. marcu smo se pogovarjali z dr. Milico Antić Gaber, sociologinjo, ki na ljubljanski filozofski fakulteti raziskuje in predava teme s področja študij spolov. Med drugim je opozorila, da se med mladimi moškimi širi tradicionalna, konservativna miselnost glede odnosov med spoloma. Krepijo in opogumljajo jo ljudje na pozicijah moči ter problematični mnenjski voditelji na družbenih omrežjih.
Prihaja do razkoraka med fanti in dekleti in do konfliktov v generaciji
Obeležujemo mednarodni dan žensk, spominjamo se bojev številnih žensk za večjo enakopravnost spolov. A kje smo leta 2025? Svetu še vedno vladajo starejši beli moški, v vzponu so skrajno desne stranke in gibanja. V ZDA je lani predsedniško kandidatko premagal protikandidat, ki je v preteklosti izrekel številne žaljive, seksistične komentarje, bil obsojen zaradi spolne zlorabe, prav tako so nazadnjaške njegove politike, v prvi vrsti oteževanje dostopa do splava. Tudi v Evropi smo priča vzponu desničarskih, patriarhalnih ideologij in politik. Kako vi kot raziskovalka vprašanj spola in spolne (ne)enakosti gledate na to? Kje smo in kam gremo?
Najprej se vam zahvaljujem, da ste rekli, da je 8. marec mednarodni praznik žensk. Zelo sem občutljiva na to, da o 8. marcu pogosto govorijo kot o dnevu žena. Ta izraz se je zelo prijel in ljudje sploh ne razmišljajo, kaj pomeni in kakšna razlika je, če rečeš žena ali žensk.
Dobro ste opisali to situacijo. Če bi me vprašali pred 20 leti, zagotovo ne bi razmišljala tako, kot razmišljam danes. Konec 90. let prejšnjega stoletja smo bili vsi malo bolj optimistični, predvsem v zvezi s tematikami spola, ki smo jih takrat začele odpirati in ki so se začele uvajati v akademske programe. Kazalo je, da na tem področju napredujemo. Libertarna miselnost je bila prisotna veliko bolj, kot je prisotna danes.
Potem pa so se zgodile spremembe. Tradicionalna miselnost, predvsem v zvezi z odnosi med spoloma, se je vse bolj krepila. Mogoče se v 90. to ni toliko kazalo navzven. Mogoče za to niti ni bilo toliko priložnosti. S pojavom družbenih medijev je to toliko bolj mogoče in tudi zato se je ta miselnost toliko bolj razširila. Hkrati pa jo krepijo ljudje na pozicijah moči. Zato tudi običajne ljudi to bolj opogumlja – da takšna stališča izražajo povsod, na svojih delovnih mestih, v javnih nastopih, v vsakdanjem življenju … To se je prijelo veliko bolj, kot bi si mislila pred 20 leti.
Tisto, kar še posebej skrbi, je, da je tega več, kot bi človek pričakoval, tudi med mlajšimi generacijami, še posebej pri mladih moških – od fantov v osnovni šoli naprej. Medtem situacija med dekleti ni tako drastična. Tudi pri dekletih je nekoliko več konservativizma, a ne v takšni meri. Tako da očitno je tukaj prišlo do neke diskrepance, do tega, da so ženske v določenih okoljih okrepile svobodomiselnost in možnost vstopanja v različna polja, možnost izobraževanja, možnost zaposlovanja, izražanja svobodne volje … Zdi se torej, da so dekleta to bolj pograbila, fantje pa so – zakaj, ne vem – bolj ostali v tradicionalni miselnosti. Zato prihaja tudi do konfliktnih situacij med spoloma v generacijah.
Takšna miselnost je bila morda prisotna tudi prej, a so se ljudje zadrževali pri izrekanju tega v javnosti. To ni bilo na ravni nekega civiliziranega, kulturnega diskurza. Medtem ko zdaj sploh ni več problem, če nekdo izreka seksistične šale ali celo stori takšno dejanje. Prej si torej ljudje tega niso dovolili, ker ni bilo spodobno. Zdaj pa, če to reče Trump, zakaj ne bi tudi mi?
Ko govorite o trendih retradicionalizacije med mladimi – kako to sploh nagovarjati? Kako spreminjati takšno miselnost?
Ni enostavnega odgovora. Mislim, da bi morali razmisliti, kako v različnih krogih na podobnih temeljih zagrabiti ta problem, in delati skupaj. Mi pa imamo situacijo, ko starši pričakujejo, da bo vse naredila šola, šola pričakuje, da bodo več naredili starši. Starši, ki se jim je zelo podaljšal delovnik, ki so pod velikimi pritiski na delovnem mestu … Nastaja torej konfliktna situacija.
Zgodi pa se tudi to, da ko se starši nimajo časa ukvarjati s svojimi otroki, ta prazni prostor zapolnjujejo družbeni mediji. Tam pa se dogaja marsikaj. Če otroci niso ozaveščeni, izobraženi, da selekcionirajo med vsebinami, lahko najdejo mnenjske voditelje, ki jih peljejo v povsem drugo smer, kot bi jih starši ali šola. In potem smo vsi presenečeni.
Na družbenih omrežjih se veliko govori o tem, kako so moški deprivilegirani, kako so ženske dosegle preveč in da jih je treba ustaviti. Če si bombardiran s tem in ne reflektiraš situacije, vsemu temu lahko verjameš.
Poročilo z naslovom Stanje ameriških moških 2023: od zmede in krize do upanja, ki ga je pripravila nevladna organizacija Equimundo, je pokazalo, da več kot polovica mladih moških meni, da je moškim v Ameriki težje kot ženskam, in zato si želijo, da bi družba spet postala bolj konservativna, za marsikaj pa krivijo prav feminizem.
Dežurni krivec.
“Ustvaril se je neki bavbav, ki se je širil”
Zdi se, da je treba vedno znova ponavljati, da se feminizem bori za enakost spolov, ne za prevlado žensk. Veliko tovrstnega napačnega razumevanja je tudi med ženskami. Lani se je v izbor za najbolj seksistično izjavo uvrstila političarka Eva Irgl z izjavo, da ona ni feministka, “niti nimam teh idej feminističnih niti ne podpiram feminističnih gibanj”. V nadaljevanju se je sicer zavzela za enakost spolov, a s to izjavo je izrazila prepričanje, da je feminizem nekaj skrajnega, radikalnega. Zakaj se feminizem še vedno dojema tako?
Feminizma se še vedno drži negativna podoba. Ne vem, kdaj se je to začelo. Spomnim se, da je že konec 80. let veljal za nekaj, kar smo uvozili iz meščanskega sveta, saj da je bila Jugoslavija socialistična država in da takšnih problemov ni imela. Feministke so bile naslikane kot militantne, grobe ženske, ki se oblačijo v črno, ki ne marajo moških, ki doma ne kuhajo, niso poročene in imajo samo občasne partnerje.
Takrat sem se predstavljala tako, da sem povedala, da sem feministka, a poročena, imam otroka, zelo rada kuham, ko imam čas. Vsakič se je bilo treba predstaviti na način, da si “normalna” ženska.
Kot ste rekli: v različnih obdobjih je feminizem v ospredje postavljal različne cilje, a vedno je šlo za enakost. Feministke so vedno podpirale tudi druge skupine, ki so se borile za enakost. Ta predstava, da feministke hočejo nekaj samo zase, je povsem izkrivljena. Ja, zahtevale so volilno pravico – ker je niso imele. Ko so se borile za enako plačilo, so se borile za enako plačilo vseh, ne samo zase.
Dokler ljudem natančno ne razložiš, za kaj se feminizem zavzema, ne bodo rekli, da ga podpirajo, kaj šele, da so feministke in feministi. Ko pa jim razložiš, za kaj gre, ugotovijo, da so to tudi sami. V nekem obdobju se je torej ustvaril neki bavbav, ki se je uspešno širil.
Če govorimo o političarkah – lahko razumem, da jim ni enostavno reči, da so feministke, glede na to, v kakšnih krogih delujejo. Svoja stališča so morale pogosto popravljati, saj jih ocenjujejo prav skozi tovrstne stereotipe.
Kakšno je ob 8. marcu vaše sporočilo, predvsem tistim ženskam, ki se feminizma bojijo in otepajo, kot da gre za nekaj strašno radikalnega?
Če hočemo razumeti feminizem in za kaj se borijo feministke, moramo pogledati konkretno vprašanje in razloge, zakaj so ga feministke pograbile. Če začnemo z volilno pravico, ki smo jo dobile leta 1946: ženske so bile stoletja popolnoma odrinjene od tega, da bi odločale o svojih usodah. Boj za volilno pravico je seveda feministično vprašanje, ki je prineslo vsem ženskam nekaj dobrega, na primer to, da so lahko sodelovale v razpravi ob sprejemanju zakona o preprečevanju nasilja nad ženskami. Ta zakon smo v Sloveniji dobili šele leta 2008! (Gre za zakon o preprečevanju nasilja v družini, op. a.)
V obdobju socializma smo na srečo imele dobre predhodnice, zaradi katerih je bila Jugoslavija prva država na svetu – in to je treba vztrajno ponavljati – ki je v svojo ustavo vpisala pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. To so vse dosežki žensk, ki so bile feministke – naj so se tako imenovale ali ne.
Če rečete, da niste feministka, ali to pomeni, da tudi niste za to, da imate volilno pravico? Ali tudi niste za to, da imate pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok? Ali bi se rade vrnile v čas, ko ženske niso smele imeti lastnih bančnih računov? To so vse dosežki feminizma. Pravica, da se ženska lahko vpiše na fakulteto, je stara sto let. Prej to ni bilo mogoče.
Te ženske so orale ledino in delale prostor naslednjim generacijam. In mnoge od teh žensk so danes pozabljene ali vsaj ne dovolj znane. Pozabili smo, kaj vse so morale prestati, da so dosegle, kar so dosegle: se vpisale na univerzo, se izobraževale kot zdravnice, navsezadnje, da so lahko postale policistke ali vojakinje. Vse to so dosežki bork za širitev delovanja žensk, za širitev prostora svobode.
“Študentke pogosto rečejo, da že njihovi bratje doma delajo manj”
Slovenija je po indeksu enakosti spolov EIGE za leto 2024 še vedno pod povprečjem EU. Najbolj smo nazadovali na področju znanja oziroma izobraževanja, kjer smo priča, kot so na ministrstvu za enake možnosti zapisali v sporočilu za javnost, spolni segregaciji. 42 odstotkov študentk v primerjavi s 17 odstotkov študentov se šola na področju izobraževanja, zdravstva in blaginje ali humanistike in umetnosti. Kot ob letošnjem 8. marcu opozarjajo v društvu Iskra, ki tudi organizira protestni shod v Ljubljani, se ženske bistveno pogosteje od moških odločajo za poklice v skrbstvenem sektorju, ki so nujni za delovanje družbe, pogoji dela in plačilo v teh poklicih pa so zelo slabi. So ženske še vedno ujete v stereotipe glede svojih sposobnosti, svojega mesta v družbi in s tem povezanih poklicnih izbir?
Mislim, da se ne zavedamo, koliko smo ženske in tudi mlada dekleta absorbirale spolno specifičnih družbenih pričakovanj v zvezi z našimi vlogami. Posledično si mislimo: mogoče je bolje, da grem na pedagoško fakulteto, namesto na matematiko in fiziko. Pogosto se to utrjuje tudi v medijih, češ kako je dobro, če imamo razumevajoče učiteljice, razumevajoče socialne delavke, in da je to zelo blizu tako imenovani “ženski naravi”. Me mislimo, da so to naše lastne izbire, ki naravno vodijo nekam in ne nekam drugam. Če bi to začele preizpraševati, bi mogoče naletele na drugačen odziv. A to je tako globoko zakoreninjeno v nas, v naših domovih, da se zdi kot naravna pot.
Spolna reprodukcija se v bistvu nadaljuje že od prvega vstopanja žensk v javni prostor. Ženske so najprej vstopile v te poklice, v učiteljski poklic in v zdravstveno nego, ker je bilo to “blizu ženski naravi”. Prve argumentacije so bile: če ženska lahko vzgaja svoje otroke, potem lahko vzgaja tudi tuje. A kaj se je potem zgodilo? Zato da so lahko vzgajale tuje otroke, niso smele imeti svojih otrok. A ko so vstopile v poklic, so bile prav zaradi tega plačane manj kot moški. Torej so bile dvojno diskriminirane.
Ali je torej dobro, da so vstopile v ta poklic? Absolutno ja. Ni jim prinesel le vstopa v javni prostor. Učiteljice so bile izobražene, svobodno misleče, združevale so se z drugimi ženskami, potovale so in absorbirale, kar se je v svetu dogajalo. Organizirale so se in zahtevale širše pravice, ne samo sindikalne.
Skratka, po eni strani imamo reproduciranje teh spolno specifičnih vlog in ženske se – ne bom rekla segregirajo, ampak segmentirajo – v teh poklicih. Ker jih je tam več in ker so ta dela v glavnem podcenjena, so tudi slabše plačana, manj prestižna. Po eni strani se ženske v teh poklicih počutijo bolj zavarovane, saj gre običajno za poklice v javnem servisu, ne v zasebnih podjetjih. Vse to vpliva, da se ta razmerja ves čas reproducirajo. Nikakor ne gre za neke “naravne izbire”, ampak za na neki način vsiljene, a hkrati pogosto dojete kot naše lastne.
Ali k temu prispeva tudi izobraževalni sistem?
Izobraževalni sistem je za marsikaj kriv, za vse pa ne. Moramo se vprašati, kaj se dogaja doma. Od svojih študentk po predavanjih pogosto slišim, da se bodo pogovorile s svojo mamo, saj dojamejo, da veliko neplačanega dela doma leži na ramenih žensk. In to se dogaja danes, ne v 80. letih prejšnjega stoletja. Ne bi rekla, da je za vse kriv šolski sistem, ampak tudi naše ravnanje v zasebni sferi. Ali me tudi doma kdaj pokažemo, da se ne strinjamo s takšnimi stereotipi in utiramo drugačno pot, drugačno delitev dela? Študentke pogosto rečejo, da že njihovi bratje doma delajo manj.
“Te kriterije so si postavili moški”
Tudi v znanosti so ženske slabše zastopane. Statistike kažejo, da doktorira približno enako število žensk in moških, samo tretjina žensk pa nato nadaljuje kariero v znanosti.
Tukaj se soočamo s tako imenovanim škarjastim diagramom. Ob koncu študija smo približno izenačeni, tudi na prvi stopnji akademske kariere – asistentke, docentke – je stanje še približno podobno. Potem pa se škarje razprejo, delež moških v znanosti in akademskem polju na višjih pozicijah se povečuje, delež žensk pa zmanjšuje. Razlogov za to je več. Eden je ta, da ženske tudi v znanosti oziroma v akademskem svetu ostajajo na nižjih mestih, denimo kot asistentke, asistentke raziskovalke, docentke, pri nas tudi kot lektorice. Ko smo pred časom na fakulteti delali analizo razvoja profesionalnih karier, so starejše kolegice povedale, da so se na jezikoslovnih oddelkih skrbno varovala predavateljska mesta za moške, ženske pa so usmerjali na lektorska mesta. Kar je pomenilo skorajda konec akademskega napredovanja.
To je en razlog.
Drugi razlog je, da je pritisk glede uspešnosti v znanstveni karieri v zadnjih nekaj desetletjih izjemno močan, in to v smislu kvantitativne produkcije. Ko gre za kvantitativno produkcijo – objavljanje tekstov, prijavljanje raziskav, obiskovanje konferenc – je napredovanje žensk počasnejše, saj se od njih v tem obdobju pričakuje, da bodo imele otroke, si ustvarile družino in zanjo tudi bolj skrbele.
Tretji vidik so kriteriji za napredovanje. Te kriterije so si postavili moški. Niso razmišljali o tem, kaj bi bilo mogoče spremeniti, da bi bili bolj ustrezni, ampak se jih držijo, kot da so objektivni. Kot da so edino merilo.
Potem je tukaj način ocenjevanja – kdo so tisti, ki ocenjujejo, kako ocenjujejo, kako se citirajo. Obstajajo določeni krogi, ki se očitno medsebojno citirajo. Poleg tega deluje logika vabljenja na prestižna mesta in k prestižnim raziskavam in tukaj delujejo, kot rečemo, moška socialna omrežja. Ženske spet ostanejo zunaj. Ko vse to zložimo, je rezultat takšen, kot pač je.
Vendarle pa vidimo, da so se v zadnjem desetletju povečali deleži žensk na stopnji izredne profesure in na položajih znanstvenih svetnic. Vidi se napredek, je pa počasen. Počasnejši je v naravoslovnih znanostih, kjer je žensk na splošno manj, nekoliko hitrejši v družboslovju in humanistiki. Dokler se institucije tudi navznoter ne bodo spremenile, do kakšnega večjega preboja ne bo prišlo.
Se je pa v zadnjih letih izboljšalo stanje na področju zastopanosti žensk v političnem odločanju. Slovenija je v minulih letih dobila prvo predsednico države, predsednico DZ, izboljšala se je zastopanost žensk v sklicu državnega zbora.
Na zadnjih volitvah je bil najvišji delež izvoljenih žensk doslej.
Državni zbor sicer še vedno ni spolno uravnotežen, v njem je trenutno nekaj manj kot 40 odstotkov žensk. Vi ste se veliko ukvarjali z ženskami v politiki. Kaj so glavni razlogi, da v politiki še vedno prevladujejo moški?
Delež žensk v politiki je pri nas pravzaprav precej visok, tako v primerjavi s prejšnjimi obdobji kot v primarjavi s kakšnimi drugimi evropskimi državami. Nismo pa še tam, kjer bi želeli biti in kjer bi glede na vse sprejete ukrepe tudi morali biti.
Dejavnikov, ki na to vplivajo, je več. Prvi je retradicionalizacija, ki sva jo omenjali. Ta vpliva tudi na ženske, na njihovo odločanje za politično kariero. Drugi je negotovost, ki je povezana s takšno kariero in ki vpliva na to, ali se bo ženska po desetletju ustvarjanja profesionalne kariere, kjer je dosegla neko zavidljivo vrednost, odločila takšno kariero pustiti in vstopila v tvegano polje politike. To pomeni, da v svoji profesionalni karieri ne bo mogla več napredovati, pa še ljudje jo bodo ocenjevali drugače, skozi politična očala.
O tem so pripovedovale ženske, ki so v politiko vstopile iz akademskih ali novinarskih krogov – da se po zaključku politične kariere niso mogle več vrniti v svoj poklic. Dogajalo se jim je tudi to, da njihovi politični kolegi zanje niso poskrbeli v enaki meri, kot poskrbijo za svoje moške kolege. Zakaj? Ker te ženske prej niso delovale v teh političnih krogih, ampak v svojih profesionalnih krogih. Zato nimajo tako močne politične zaslombe kot moški. Vse to vpliva na odločanje za vstop v politiko.
Dodatno na to vpliva dogajanje v politiki, kjer imamo ves čas nihanja v levo in v desno. Ko se pojavi nova stranka, v tem sistemu ne ve, kam dati koga, da bo zares izvoljen … Vse to vpliva na izvolitvene možnosti žensk. Te so boljše v strankah levo od sredine in v novih strankah, medtem ko so v uveljavljenih strankah in v strankah desno od sredine možnosti manjše.
Pogledati moramo tudi strukturnopolitične dejavnike. Volilni sistem bi bilo treba popraviti, da bi novi ljudje imeli boljše možnosti za izvolitev. Odpraviti bi bilo treba volilne okraje, uvesti enotno kandidatno listo na ravni volilnih enot, premisliti, kako formulirati preferenčni glas.
Vse to vpliva na vstop žensk v politiko. Tisto, kar pa mene še bolj skrbi, je, da tiste ženske, ki so izvoljene, v politiki ostajajo prekratko obdobje, da bi našle svoj prostor, se izkazale, da bi osvojile vse potrebne strategije, da bi rezultati prišli. Tako pogosto ostajajo en mandat ali še manj, kar pa ni dobra povratna informacija ne za druge ženske ne za javnost. Res bi bilo dobro, da bi končno prišlo do situacije, ko bi imeli političarke v parlamentu dva ali tri mandate, da bi bile celoten mandat ministrice ali predsednice vlade. Tako bi se zgradila kontinuiteta.
Ali se vam zdi, da je večja udeleženost žensk v politiki v zadnjih letih prispevala k bolj feminističnim politikam? Oziroma ali je to, da je nekdo ženskega spola, res že zagotovilo, da bo deloval feministično, za človekove pravice, za povezovanje skupnosti, za najbolj ranljive?
Poglobljenih raziskav na tem področju nimamo. Tiste, pri katerih sem sodelovala tudi sama, pa kažejo, da so političarke bolj naklonjene obravnavanju teh tem. Če so tam kratek čas, seveda težko kaj naredijo. A če bi jih bilo manj, bi bilo lahko le še slabše.
Kvote, ki so prispevale, da je zdaj v politiki več žensk, trenutno skoraj 40 odstotkov, ne morejo vplivati na to, da pridejo v politiko samo feministke. A to ne pomeni, da je nepomembno, ali so ženske v politiki ali ne. To je še kako pomembno. S tem se vsaj na simbolni ravni pokaže, da smo enaki, da na enak način razpravljamo, se pogajamo, se odločamo in skupaj delamo politiko.
Koliko lahko na dnevni red pridejo ženskam pomembne teme, žal ni odvisno samo od njih. A ko vidimo, kako delujejo ženske v politiki, posebej tiste z levega spektra, bi rekla, da jih je treba samo podpreti in širiti prostor njihovega delovanja. Rezultati bodo sčasoma prišli. Politika je tek na dolge proge.
Oblatiti, osmešiti, ustrašiti … ženske, ki vstopajo v politiko
Odnos do političark je pogosto seksističen, k čemur prispevajo tudi javnost in nekateri mediji. V primerjavi z moškimi politiki so pri ženskah bistveno pogosteje osredotočeni na njihov videz, kako se oblačijo, kakšne čevlje nosijo, kako dolga ali kratka krila imajo. Vi ste nedavno opozorili, da so deležne tudi več nasilja na družbenih omrežjih. V raziskavi objav na omrežju X v času predvolilne kampanje 2022 ste ugotovili, da so družbena omrežja postala nov prostor nasilja nad ženskami v politiki. Kakšnega nasilja so bile deležne? In kaj je bil namen takšnih objav?
Mnogi uporabniki in uporabnice X-a – žensk ne morem izvzeti, četudi jih je na tem spektru, kjer se izraža nasilje, manj – uporabljajo in izrabljajo ta medij anonimno, z namenom, da izrazijo nestrinjaje in sovražnost, ne samo do političark, ampak do marsikoga. Opogumljeni so prav s tem, da ostajajo anonimni. Zato izrečejo več nesprejemljivih stališč.
S kolegom Juretom Skubicem sva v tej raziskavi spremljala samo tiste političarke, ki so se v času kampanje pojavljale na omrežju X in ki so bile aktivne kandidatke za volitve v državni zbor. Ugotovila sva, da je bil prisoten sovražni govor do teh političark, namen pa je bil oblatiti, osmešiti, ustrašiti in na ta način vplivati, da ne bi bile aktivne na družbenih omrežjih in posledično v politiki. Blatili so jih namreč prav kot ženske, ki posegajo v politiko. Zaradi tega so bile tarče napadov.
Načini, na katere so jih napadali, so merili predvsem na njihov spol. Označevali so jih z izrazi iz živalskega sveta, jih izganjali iz politike v zasebno sfero, napadali na način, da so se osredinjali na njihov imidž, telo, pričeske in njihovo podobo nasploh. Označevali so jih kot neumne in neustrezne za delovanje v politiki. Skratka, vse z namenom, da bi jim prikazali, kaj vse jih čaka, če bodo v tem polju vztrajale. Ko vse to doživiš, je treba premisliti. Vztrajajo tiste najbolj pogumne in tiste, ki imajo podporo v svojem političnem in domačem okolju.
Ugotovila sva tudi, da so mlajše, bolj aktivistično usmerjene ženske, tiste, ki so se ukvarjale z vprašanjem pravic marginaliziranih skupin, bile pogosteje tarče napadov. Prav tako so pogosteje napadali političarke z levega političnega pola kot tiste z desne. Med slednjimi je bila samo ena bolj izpostavljena tarča, ki pa si je že zgradila svojo politično kariero, in mislim, da je to ni tako močno prizadelo.
Kot ste že omenili, so k boljši zastopanosti žensk v politiki doprinesle tudi spolne kvote, ki smo jih v Sloveniji prvič uvedli leta 2004. Zdaj je v pripravi zakonodaja, ki naj bi kvote uvedla tudi v gospodarstvo. S tem zakonom bi od leta 2027 morali predstavniki obeh spolov zasedati vsaj 40 odstotkov neizvršnih direktorskih mest oziroma mest članov nadzorniških svetov ali vsaj tretjino vseh direktorskih mest. Vi torej menite, da so kvote potrebne, ker se spremembe same po sebi ne zgodijo.
Točno zato. Jaz sicer nisem za močne ukrepe. A če izhajam iz tega, kar se je zgodilo v politiki, lahko sklenem, da brez kvot do takšnega stanja ne bi prišli. In podobno je v gospodarstvu. Države, ki so kvote v gospodarstvu že uvedle, med njimi denimo Francija, so ugotovile, da se je zgodil napredek. Ugotovili so, da so podjetja tam, kjer je bilo politiko mogoče voditi iz različnih perspektiv, napredovala.
Ne bom rekla, da gre za biološke razlike, a treba je priznati, da imamo različne življenjske izkušnje, različne potrebe, interese. Do najboljših rezultatov pridemo, ko vse to postavimo skupaj. Tudi če se skregamo, tudi če so konflikti – a dajmo ta razhajanja soočiti in poglejmo, do kakšne rešitve nas to pripelje. Če pa imamo eno samo linijo razmisleka, pa ta zagotovo ni tako široka in vključujoča. Ta vključujočnost se kot princip delovanja zdaj uvaja povsod. Tudi ekonomski rezultati naj bi bili v takšnih podjetjih boljši. Slabše zagotovo ne more biti. Ali je lahko zelo hitro bolje, bomo pa videli.
Če potegneva črto pod najin pogovor: kakšna je perspektiva boja za enakost spolov v sistemu, ki ga poganjajo neenakosti? Neenakost je integralni del neoliberalnega kapitalizma, v katerem ima nekdo več na račun drugega, ki ima manj. V tem sistemu se neenakosti krepijo, ne zmanjšujejo. Ali je torej boj za večjo enakost spolov dovolj? Ali pa je ta pravzaprav nujno del širšega boja – boja za drugačen, pravičnejši družbenoekonomski sistem?
Ti dve vprašanji absolutno nista ločeni. Boji žensk za enakost spolov so vedno povezani tudi z ekonomskim vprašanjem. Feminizem ni samo identitetno vprašanje. Še posebej v zadnjem času močno poudarjamo intersekcionarnost; da je torej treba paziti na več vidikov diskriminacije oziroma neenakopravnosti. Spol moramo vedno gledati na presečišču rase, razreda, spolne usmerjenosti, ekonomskega statusa in tako naprej.
Kot so nekateri moški na privilegiranih položajih, so tudi nekatere ženske na takšnih položajih. Veliko jih je pa seveda na podrejenih. In tem bi bilo treba še veliko bolj pomagati, da prodrejo na določena področja, da zavzamejo določene pozicije, da lahko skupaj tvorimo boljši in pravičnejši svet. To je bilo vedno v osredju feminizma. Feministke so se borile za sužnje, temnopolte ženske, priseljenke in priseljence … Zožiti feminizem samo na identitetno vprašanje bele ženske iz srednjega razreda je že zdavnaj preseženo.
