Menu Item"Skoraj vsak dan opazujem dim, ki se širi po dolini. Če doma ne bi imeli kmetije, ki jo bom nekega dne prevzela, bi tako kot številni drugi že zdavnaj za zmeraj pobegnila. Vsakič, ko pomislim, v kakšen okolju živim, me preplavi val obupa," o življenju v bližini Salonita Anhovo pove Manuela Korečič, članica ene od štirih nevladnih organizacij, ki želijo pred volitvami jasno opredelitev vseh političnih strank do ureditve zdravstvene in okoljske krize v Anhovem. "Le tako bomo videli, kdo je dejansko zelen in kdo je zelen le na papirju," so prepričani.
Skupina več sto slovenskih zdravnikov že dve leti opozarja na zdravju škodljive izpuste cementarne Salonit Anhovo, ki kot gorivo uporablja odpadke. Krivec za to, da prebivalci občine Kanal ob Soči živijo v nezdravem okolju, pa je država, saj doslej nihče od odločevalcev ni poskrbel za spremembo zakonodaje, ki to dopušča.
Mladi za podnebno pravičnost, Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja ter dve organizaciji iz Soške doline: Civilna iniciativa Danes ter Društvo Eko Anhovo in dolina Soče zato politike pred volitvami pozivajo, naj jasno povedo, kako bodo prebivalce Anhovega in okolice zaščitili pred onesnaženjem. Na vprašanja o sežigu in sosežigu moramo imeti jasne odgovore že pred volitvami, so prepričani, saj bomo “le tako videli, kdo je dejansko zelen in kdo je zelen le na papirju”.
Manuela Korečič iz Civilne iniciative Danes živi le slaba dva kilometra od največjega izpusta največje slovenske cementarne in sosežigalnice Salonit Anhovo. “Pozimi lahko skoraj vsak dan opazujem dim, ki se širi po dolini. Če doma ne bi imeli kmetije, ki jo bom nekega dne prevzela, bi tako kot številni drugi že zdavnaj za zmeraj pobegnila. Vsakič, ko pomislim, v kakšen okolju živim, me preplavi val obupa. Da bi se v tem istem okolju odločila ustvariti družino in vzgajati otroke, je zame nepredstavljivo.” Zdravniki namreč poudarjajo, da so v srednji soški dolini dejavniki tveganja za nastanek različnih bolezni visoki, še posebej na udaru pa so otroci.
Zato pravi, da je grozljivo, da se po brezštevilnih opozorilih v vseh teh letih ni zgodilo nič, kar bi prebivalcem zagotovilo dostojno življenje v zdravem okolju. “Tretirani smo kot drugorazredni državljani,” je prepričana Korečič. “Predstavljajte si, kako je živeti v strahu, da se bo zgodba z azbestom ponovila. Da bomo ugotovili, da je bil sosežig nevaren in bomo zaradi njega premladi umirali mi, tako kot zdaj zaradi azbesta umirajo naši sokrajani.”
Njihova ključna zahteva je, da se v zakonodaji sosežig izenači s sežigom odpadkov. Čeprav cementarna Salonit Anhovo prav tako kot sežigalnice kuri odpadke, namreč zanjo veljajo drugačna merila. V trenutni zakonodaji je na primer mejna vrednost za prašne delce za sežigalnice 10 mg/m3, za sosežigalnice (cementarna Salonit Anhovo) pa kar trikrat več, 30 mg/m3, medtem ko evropska direktiva zahteva skrajno zgornjo mejo 5 mg/m3. Več o tem lahko preberete v članku (So)sežig: “Razlika je, ali si v garaži zaprt z enim avtom ali s petnajstimi”.
“Prebivalci smo že stoletje ujetniki sprege politike, lobijev in kapitala, in zato nosimo posledice hudega industrijskega onesnaževanja. Zahtevamo takojšnjo izenačitev mejnih vrednosti za sežig in sosežig, uvedbo strožjega nadzora in trajno merjenje težkih kovin.” Te zahteve niso nič drugega kot osnovna človekova pravica do življenja v čistem in zdravem okolju, pravi Bogomir Bavdaž, prebivalec Anhovega in član društva Eko Anhovo in dolina Soče.
“Povprečno” onesnaženje
Še en problem zakonodaje, opozarjajo nevladniki, je, da sosežigalnicam omogoča, da so njihovi izpusti pod mejnimi vrednostmi le v dnevnem povprečju, ne pa tudi ob meritvah, ki potekajo vsake pol ure, kot to velja za sežigalnice. “Trenutni sistem beleženja meritev omogoča izbris izrednih dogodkov, prekomernih izpustov, saj se beležijo zgolj dnevne povprečne vrednosti,” je povedal Aljoša Petek iz Pravnega centra za varstvo človekovih pravic in okolja. “Vsaj izreden dogodek izpade iz tega zaznavanja povprečnih vrednosti.”
Poleg tega je nadzor neučinkovit, opozarjajo. V primeru izrednih dogodkov, napak, ki povzročijo enkratno veliko onesnaženje, “država nima in očitno tudi ne želi imeti dežurne inšpekcijske službe, ki bi poskrbela za nadzor v takih primerih, ampak mora zato izpeljati postopek javnega naročila,” pravi Petek. “Tako nadzor ni izveden takoj, ampak šele po dogodku. Tako ne moremo izmeriti tistih vrednosti, ki so se zgodile v času izrednega dogodka.”
Zahtevajo tudi zakonodajne spremembe, ki bodo zagotovile strokoven in neodvisen nadzor. Laboratoriji, ki izvajajo meritve, so namreč zdaj neposredno finančno odvisni od onesnaževalca, ki meritve pri njih naroči.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje