Ko se v Ljubljani za iftarsko večerjo srečata Prešeren in turški kantavtor

Sonce je v marčevskem poznem popoldnevu počasi zgubljalo svojo moč, ko sva se s fotografom Janom vzpenjala po stopnicah ene od zgradb v stari Ljubljani, kjer domuje Društvo za medkulturni dialog.

Na vratih naju pričaka Furkan Güner, predsednik društva, ki so ga pred devetnajstimi leti ustanovili turški državljani v Sloveniji. Furkan je na sončno stran Alp pripotoval pred trinajstimi leti kot študent in ostal zaradi čudovite narave. Danes je medkulturni mediator, urednik oddaje Enolončnica na Radiu študent in si prizadeva prek svojega delovanja povezovati ljudi različnih narodnosti, veroizpovedi in nazorov in tudi tako prispevati k razbijanju predsodkov o tujcih, muslimanih in islamu.

Čeprav sva se z Janom "postila" le nekaj ur pred iftarjem, da bi lahko zvečer z večjo slastjo užila vse dobrote, naju je nos takoj zvabil v kuhinjo društva. Tam sta gospe Serife Pekşen in Yasemin Ayhan na pladnje zlagali turške dobrote, ki sta jih pripravili za ta ramazanski večer, medtem ko je na štedilniku brbotala golažu podobna jed z obilo zelenjave in paradižnikova juha.

"Sirov burek sva pripravili skupaj z mamo, ki je trenutno na obisku," pove gospa Serife, medtem ko ga reže na kocke, gospa Yasemin pa reže pide, lepinji podoben kruh s kumino.

Obe sta skupaj z družinama prišli v Slovenijo pred devetimi leti. Gospa Serife ima v Ljubljani družinsko trgovino s turškimi in arabskimi izdelki. "Tudi Slovenci prihajajo. Najraje po lokum, tahini, turški čaj in baklave." Gospa Yasemin je učiteljica matematike. Dopoldne uči v osnovnošolskem programu za odrasle, v Javnem zavodu Cene Štupar, popoldne dela na eni od osnovnih šol v podaljšanem varstvu.

Z datljem in kozarcem vode prekinili post

Medtem ko klepetamo, v društvene prostore počasi prihajajo povabljenci na tokratni iftar. Med njimi je Moustafa Khalil Elsayed, arhitekt, rojen v Aleksandriji. V Egiptu. Moustafa se še spominja ramazanov v svoji domovini, ko je babica za skupno mizo zbrala vso družino. In ta ni bila majhna. "Spomnim se, kako smo vsi z nestrpnostjo čakali, kdaj se bo končal mujezinov klic k molitvi, ki je hkrati pomenil, da lahko sežemo po obroku. Običajno smo pojedli en datelj in popili nekaj vode, nato pa pred iftarjem opravili tudi molitev. Ramazansko vzdušje je bilo čutiti v zraku!"

Moustafa je nekaj časa delal in živel z družino v Dubaju, se nato preselil v Nemčijo, pred tremi leti je sprejel povabilo slovenskega podjetja in se z družino preselil k nam. "V Sloveniji mi je veliko bolj všeč kot v Nemčiji. Mirno in varno je, veliko je zelenega."

Na vprašanje o morebitnih neprijetnih izkušnjah zaradi nekoliko temnejše polti pravi, da v Smledniku, kjer živijo, pač niso bili vajeni tujcev, zato so začetne zadrege izhajale predvsem iz tovrstnih zadržkov. "Zdaj okoliški otroci pogosto prespijo pri nas, prijateljujejo z mojimi otroki. Dobro se razumemo," pove oče štirih otrok. Ki doda, da so mu tudi v vodstvu podjetja zelo naklonjeni in so mu že ob začetku dali vedeti, da lahko vsak petek odide na osrednjo molitev in ima tudi ob muslimanskih praznikih, če tako želi, proste dni.

Znanje jezika osnova integracije

Ura je 17.59, čas, ko lahko muslimani na ta ramazanski večer (minutaža se vsak dan ramazana spreminja glede na sončni zahod, op. p.) po celodnevnem postu sežejo po hrani in ko nas za sofro, ki sicer v današnjih časih ni več okrogla, ampak klasična pravokotna miza – sedi zbrana druščina iz šestih različnih držav.

Na moji desni je Kijevčanka Marija. V Slovenijo je prišla pred dobrima dvema letoma. Društvo za medkulturni dialog je našla, ko je iskala priložnosti, kje bi se lahko čim več utrjevala v jeziku. "180 ur jezikovnega tečaja, kot ga država ponudi tujcem, ne zadostuje. V službi se, razen nekaj osnovnih fraz, sporazumevam v angleščini, jaz pa sem želela usvojiti jezik, ki je temelj integracije," pove Marija.

Marija je ena od Mišinih učenk. Slovenke, ki sedi nasproti meni in v društvu trikrat tedensko vodi krožke slovenskega jezika. Njeni učenci so poleg njenega moža Tamerja Ibrahimija, ki prihaja iz Sudana, tudi Moustafa in Tunizijec Amor Bechibant. Vsi pritrdijo, da brez jezika ni uspešne integracije, in temu primerno je tudi njihovo znanje - zelo dobro -, čeprav so vsi v Sloveniji šele tri leta.

Medtem ko uživamo v dobrotah, ki sta jih, kot ju pohvalita gospa Yasemin in Serife, pripravili tudi s pomočjo svojih mož, Selçuka in Fatiha, pogovor teče o raznih običajih, ki jih imamo ob praznikih v različnih državah in življenjskih poteh; gospa Yasemin, denimo, je bila Amorjeva učiteljica matematike na Cenetu Štuparju, ko je ta obiskoval osnovno šolo za odrasle. "Zelo dobra učiteljica je bila," pove Amor, ki danes dela v gostinstvu.

Ramazan in iftarji niso rezervirani le za muslimane

Na mizi so, ob paradižnikovi juhi, ki odpre iftar, omenjeni golaž, ki mu v turščini pravijo et sote, jed iz jajčevcev, različne solate s korenčkom, koruzo, pečeno rdečo papriko, riž s čičeriko in rezanci. In voda. "Če kaj, za mizo ne sme manjkati voda in ljudje dobre volje, pa naj so to sorodniki, prijatelji, znanci," pove Furkan, čigar društvo vabi na iftarske večerje tudi predstavnike drugih organizacij, s katerimi sodelujejo čez leto; Socialna akademija, ADRA, Zavod Cene Štupar, Slovenska Filantropija.

Večerje pomagajo prirediti tudi drugod, kot denimo pred kratkim v Društvu za razvijanje prostovoljnega dela (DRPD) Novo mesto. Vabijo pa tudi posameznike iz različnih družbenih sfer. "Nikjer v koranu ne piše, da so ramazan in iftarji rezervirani samo za muslimane, zato z veseljem vabimo ljudi, da spoznajo nas in naše številne aktivnosti, ki jih prirejamo čez vse leto. V šestih letih smo na iftarjih gostili čez 400 ljudi. Ne želimo, da bi Turki v Sloveniji živeli v getih, tako kot je to v nekaterih drugih državah. Moramo se srečevati in se spoznavati, le tako bo mogoče bolje razumevanje eden drugega," pove Furkan, ki je prepričan, da je tak pristop že dal rezultate, čeprav hkrati priznava, da bo nestrpnost vedno prisotna. Enkrat bolj, drugič manj, saj imajo nekaterih pač koristi od vzbujanja nestrpnosti.

"Sama sem prvič v življenju na iftarju in zahvaljujem se za ta krasen večer," pove Marija, medtem ko uživamo v sladici – preprostem biskvitu, prepojenem z osladkanim sirupom, na katerega je potresenih nekaj mandljevih lističev in kosova moka ter turškemu čaju. Ob tem se razvije debata, kakšen čaj v kateri od držav pijejo in ali je bolj priljubljen čaj ali kava, ki jo še posebej v Tuniziji oplemenitijo z različnimi začimbami, kot pove Amor.

Za vrhunec večera poskrbita Tamer in Fatih, ljubitelj poezije, saj, kot prizna gospa Serife, ki je prav na dan našega druženja dobila slovensko državljanstvo, jo je takrat še bodoči mož osvojil prav s poezijo. Poezijo ljubi tudi Tamer, ki nam odrecitira Prešernovo pesem Kam, medtem ko gospod Fatih zapoje priljubljeno turško balado Hatirla Sevgili (Spomni se, ljubljena, op. p.) turškega kantavtorja Zülfüja Livanelija. In tudi ti pesmi pokažeta, kako univerzalen je svet, saj je ljubezen čustvo, lastno vsem ljudem, ne glede na narodnost, vero, raso, svetonazorsko usmeritev.

Medtem ko Prešeren v pesmi Kam skozi lirično izpoved obupa in nemira beži pred čustveno bolečino in neuslišano ljubeznijo, Livaneli v pesmi govori predvsem o spominih na izgubljeno, minulo ljubezen.

V prijetnem vzdušju, čeprav se vsi pred srečanjem nismo poznali, smo se tako poslovili, bogatejši za nova spoznanja in nova poznanstva.

Na zgornjem posnetku je Tamer, ki je Prešerna 3. februarja recitiral tudi na Bavarskem dvoru. Njegova žena Miša je rekla, da upa, da bo prihodnje leto na kulturni dan Prešerna recitiral na Prešernovem trgu.