Menu Item
"Golob dobro ve, da sploh ni nujno, da mu javnost v celoti verjame, zadostuje že, da senca dvoma pade tudi na njegove obtoževalce. In za to so poskrbeli že sami. Iz podobnega razloga tudi ovadba verjetno ne bo šla daleč," v tokratni kolumni za N1 zapiše Luka Lisjak Gabrijelčič. A dodaja, da bi bilo napačno, če bi nad verjetno največjo afero te vlade doslej preprosto potegnili črto. Zakaj?
Če zadnje dni pogledamo medije, bomo videli, da je zgodba o policijski ovadbi premierja Goloba povsem izginila z naslovnic. V notranjepolitičnih rubrikah smo tako lahko brali o blamaži glede umika posvetovalnega referenduma o novem bloku JEK, o Golobovem obisku pri Bidnu, Logarjevem ustanavljanju lastne stranke – o vsem torej, razen o verjetno največji aferi te vlade doslej.
Težko bi rekli, da je to krivda medijev. Od trenutka, ko je afera pred skoraj dvema letoma odjeknila v javnosti, so se mediji, sledeč instinktu javnosti, postavili na stran “odstopljene” ministrice Tatjane Bobnar, Golobove glavne obtoževalke. Trditi, da so taisti mediji zdaj skušali zgodbo prikriti, da bi laskali premierju, se zdi za lase privlečeno.
Navsezadnje je tudi opozicija afero forsirala veliko manj, kot bi pričakovali; mogoče tudi zato, ker se zaveda, da ji zgodbe o vmešavanju politike v policijo ne morejo iti v prid in da bi vsaka zgodba, v kateri bi se Tatjana Bobnar pojavljala kot pozitivni lik, avtomatično metala slabo luč na prejšnjo, Janševo vlado.
Vsi so torej nekako pustili, da je pok minil brez posebnega odmeva. Novičarski cikel se je leno zavrtel in v enem tednu smo od policijske ovadbe proti Golobu prišli do Golobovega obiska pri Bidnu. Ki ima seveda tudi notranjepolitično ost.
Jasno je, da je slovenski premier lahko obiskal Belo hišo tudi ali predvsem zaradi vloge Slovenije pri uspešni izmenjavi ujetnikov med Rusijo in Zahodom. Obtožbe, ki so letele na Goloba, češ da je oviral prijetje ruskih vohunov oziroma skušal časovnico protiobveščevalne akcije prilagoditi svojim dnevnopolitičnim potrebam, so se tako izkazale za skrajno neverodostojne, kar je vrglo senco dvoma tudi na ostale obdolžitve.
In ko je na koncu tega tedna premier pregledal klipinge, je lahko z zadovoljstvom ugotovil, da je afera že pokopana pod plastmi novih dogodkov in da je moralno ogorčenje, ki ga je zmogla podžgati, izzvenelo v kakofoniji zoperstavljenih izjav.
Golob namreč dobro ve, da sploh ni nujno, da mu javnost v celoti verjame, zadostuje že, da senca dvoma pade tudi na njegove obtoževalce. In za to so poskrbeli že sami. Iz podobnega razloga tudi ovadba verjetno ne bo šla daleč.
A vendar bi bilo napačno, če bi nad afero preprosto potegnili črto. Najprej, nisem čisto prepričan, da bo šla res tako hitro mimo brez politične škode za Goloba. Del škode je v resnici že plačal. Le nekaj tednov pred izbruhom afere je Golob premogel še dovolj političnega kapitala, da so se volivci odzvali na njegov klic in z odločno večino izbojevali zmago na trojnem referendumu. Sledil je padec podpore vladi in vsem njenim strankam, ki si odtlej niso več opomogle.
Poleg tega je težko oceniti učinek afer, ki se vlečejo dolgo časa. Skoraj natanko pred osmimi leti je jara kača o serverju za elektronsko pošto Hillary Clinton stala zmage na volitvah.
Kampanja se je začela z znamenito izjavo Bernyja Sandersa, češ da so “Američani naveličani poslušati o tvojih prekletih e-mailih … Dovolj o teh e-mailih, ljudje hočejo slišati o resničnih problemih”. Publika je ploskala, afera je skoraj zamrla, a tik pred volitvami je prišel na dan nov element, ki je volivce spomnil, zakaj Hillary ne zaupajo.
Tudi pri aferi o Golobovem “domnevnem” pritisku na policijo se utegne zgoditi podobno. Njeni učinki morda ne bodo takojšnji ali dramatični, a to, da se zlepa ne bo zaključila, bo volivce še naprej spominjalo na celo vrsto Golobovih slabosti.
Prva je izbira sodelavcev. Tatjano Bobnar je v vlado pripeljal Golob. Bila je v ministrski kvoti Gibanja Svoboda. Tako kot Bešič Loredan, Sanja Ajanović Hovnik in podobno kot Marta Kos, Tomaž Vesel … Trenja med Golobom in kadri, ki si jih je sam izbral, so ena najbolj prepoznavnih in bizarnih značilnosti te vlade.
Druga je klavrna usoda obljube o depolitizaciji institucij. Tu ne gre le za policijo: tudi pri RTV se “dejanšizacija” ni prevedla v dobro delovanje zavoda. Če je lahko Golob pred dvema letoma, ob izbruhu afere s Tatjano Bobnar, govoril “uspeli smo depolitizirati RTV, vse, kar hočem, je doseči isto pri policiji”, bi si danes, spričo klavrnega stanja v zavodu, le stežka privoščil enako analogijo.
Tretja je Golobovo vztrajanje, da se problem vrti okoli “dejanšizacije policije”, medtem ko večina javnosti, vključno z večino njegovih lastnih volivcev, problem razume drugače.
Golob je pravilno zaznal ogorčenje večine volivcev nad politizacijo policije v času Janševe vlade, poosebljene v prostaški arbitrarnosti nekdanjega ministra Aleša Hojsa. Pravilno je razumel tudi, da večina volivcev ne bo potočila nobene solze, če bodo kadri, ki so sodelovali pri tistem poskusu političnega podrejanja policije, odslovljeni.
Narobe pa je ocenil, da mu to daje carte blanche za kadrovsko mešetarjenje v policiji. Če se njegovo uokvirjenje spora, češ “jaz sem si prizadeval za odstranitev janšističnih kadrov in ministrica, ki mi je sprva pritrjevala, mi je metala polena pod noge pri tem prizadevanju”, ni prijelo v prvem letu mandata, ko je še užival avro zmagovalca, gotovo ne bo uspešno danes.
Golobovo vztrajanje pri formulah, ki so mu omogočile uspeh leta 2022, je velika napaka, ki spominja na Janševo stavljenje na antikomunizem še dolgo potem, ko je nasprotovanje prejšnjemu režimu izgubilo svojo mobilizacijsko moč.
Še največja sreča za Goloba bi bila, če bi se potrdile špekulacije, po katerih naj bi se za Tatjano Bobnar zanimal Anže Logar. Če bi se Bobnar res odločila za ponoven skok v politiko, bi Golob njene očitke zlahka prestavil kot poskus politične diskreditacije nasprotnika in jo tako vsaj deloma nevtraliziral.
In če bi se odločila, da se pridruži Logarjevemu projektu, bi to bil velik met tudi za Logarja: v enem mahu bi se simbolno distanciral od delovanja prejšnje vlade, svojo nastajajočo stranko profiliral kot sredinsko silo in se zarezal v nezanemarljivo volilno telo razočaranih Golobovih volivcev.
Ali bi od takšne odločitve imela korist tudi Tatjana Bobnar, pa je odvisno od tega, ali se je od svojega političnega fiaska v Golobovi vladi kaj naučila. Glede na njene dosedanje odzive na to ni računati.
***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.
Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje