Menu Item
Krave molznice so prave tovarne mleka. V celotnem življenju ga lahko proizvedejo več kot 100 tisoč litrov. Njihova proizvodnja pa je močno odvisna od njihovega počutja, od njihove dobrobiti. Zato kmetje, ki želijo dolgoročno vztrajati v tem poslu, veliko vlagajo v njihovo udobje in optimalno preskrbo. Čeprav na koncu tudi one končajo v klavnici, bi za krave molznice v sodobnih hlevih z vestnim gospodarjem že skoraj lahko rekli, da imajo razmeroma lepo življenje.
Na vzpetini nad vasico Pernovo pri Žalcu je že od daleč vidna velika stavba – dom 55 krav molznic in njihovega podmladka – ki predstavlja srce kmetije Čretnik.
Gre za enega najsodobnejših hlevov v Sloveniji, vzorčni primer novega vala mlekarskih kmetij, ki so po udobju, ki je na voljo živalim, svetlobna leta naprej od tradicionalnih namestitev.
Krave molznice se znotraj hleva prosto gibljejo in si tudi same razporejajo čas. Jedo, ko želijo. Ko se jim zljubi, lahko gredo počivat in prežvekovat. Ko začutijo potrebo po molži, gredo lahko kadarkoli do molznega robota.
Če jim zapaše, imajo na voljo tudi masažno krtačo, ki si jo lahko kadarkoli same vključijo. Za čistočo skrbi robot, ki redno odstranjuje kravje iztrebke.
Največja posebnost Čretnikovega hleva pa so tla. Ta so namreč ravno prav mehka in vpojna, da kravam zagotavljajo maksimalno udobje. Gospodar kmetije Simon Čretnik rad pove, da imajo njegove varovanke “pašnik pod streho”.
Vsaka krava ima na voljo kar 12 m2 ležalnega prostora. Lahko se druži z ostalimi, lahko pa se tudi umakne bolj na samo. O Čretnikovem hlevu pohvalno govori tudi veterinar dr. Ožbalt Podpečan, vodja Nacionalnega centra za dobrobit živali pri Veterinarski fakulteti Univerze v Ljubljani.
“V njegovem hlevu krave niso omejene pri gibanju. Prostor je povsem odprt, lahko se uležejo, kjer želijo. Ko želijo, gredo lahko kadarkoli jesti. Tudi čas za molžo si izbirajo same. Več se v tem trenutku praktično ne da narediti za njihovo dobrobit, seveda ob predpostavki, da te živali še vedno služijo ljudem,” pravi.
“Če tega ne bi storili, bi dejavnost verjetno že opustili”
Menjava generacij v kmetijstvu prinaša tudi menjavo ustaljenih praks. Simon Čretnik se je po prevzemu kmetije od očeta odločil, da je čas za korenite spremembe.
Stari hlev, v katerem so bile krave neprestano privezane, so porušili, na njegovem mestu pa za dober milijon evrov zgradili nov, sodoben objekt. Nekaj manj kot polovico investicije je prispevala EU, preostanek je Čretnik pridobil z dolgoročnim kreditom.
“Če se ne bi odločili za nov hlev, za drugačen sistem vzreje, ki je prijaznejši do živali in tudi prijaznejši do mene, ker je manj delovno intenziven, bi dejavnost po vsej verjetnosti že opustili,” nam je povedal ob obisku na njegovi kmetiji. “Drugačen način vzreje je danes že realnost. Če želiš od tega živeti, moraš razmišljati v smeri izboljšanja počutja živali.”
Žal je v Sloveniji še vedno veliko preveč kmetij, na katerih so krave vse življenje privezane na verigo. T. i. vezana reja je še vedno praksa na kar 75 odstotkih slovenskih kmetij. Večinoma gre za majhne kmetije z le nekaj glavami živine, katerih lastniki si investicije v izboljšanje pogojev za živali ne morejo privoščiti.
Čretnik jih sicer ne želi obsojati. Počutje krav namreč ni odvisno zgolj od prostorskih pogojev. “Videl sem že živali v vezani reji, za katere je bilo res lepo poskrbljeno, in živali v prosti reji, za katere niso najlepše skrbeli. Ni vse povsem črno-belo. Je pa, jasno, zagotovo bolje, če ima žival možnost prostega gibanja.”
Srečna krava da več mleka
Seveda pri izboljševanju pogojev za živali ne gre zgolj za empatijo. Kmetje ugotavljajo, da izboljšanje počutja, dobrobiti krav molznic pomembno vpliva tudi na njihovo proizvodnjo mleka.
“Proizvodnja se je v novem hlevu dvignila za približno 3.000 litrov letno po kravi, kar je ogromno,” nam je povedal Simon Čretnik. Pri čemer pa je opozoril, da je izboljšanje pogojev za živali le del recepta, nič manj pomembna pa ni niti sprememba načina dela in mišljenja pri rejcu.
“Res je, imamo robota za molžo, imamo robota za čiščenje tal, a to ne pomeni, da lahko živali kar pustim same. Še vedno ogromno ur preživim v hlevu. Živali je treba opazovati, poznati, razumeti. Reja krav molznic je po mojem mnenju ena najbolj zahtevnih kmetijskih panog, ker zahteva celega človeka 365 dni v letu.”
Tudi dr. Ožbalt Podpečan je posebej omenil njegovo zavzetost v odnosu do živali. “To je tisto, kar posebej cenimo pri njem. Večina rejcev proces avtomatizira, da sebe razbremenijo in da imajo več časa za druge stvari. On pa ta dodatni čas nameni opazovanju živali v hlevu in druženju z njimi. Samo bleščeč nov hlev, namenjen kravam molznicam, ni dovolj. Pomembno je tudi, kakšen je odnos do živali in kako je poskrbljeno za druge, ekonomsko manj pomembne živali, denimo za teličke. Redkokdaj vidiš, da je zanje tako lepo poskrbljeno, kot je to pri njem.”
Moški potomci krav molznic so sicer “stranski produkt” mlekarskih kmetij. Kmetje, tudi Čretnik, jih po nekaj tednih prodajo v nadaljnjo rejo, praviloma za meso.
Merjenje ležalnega časa in prevodnosti seskov
Kljub temu da je živinoreja neizogibno “analogna” dejavnost, je digitalizacija ena ključnih izboljšav v sodobnih hlevih. Molzni roboti denimo služijo ne zgolj za črpanje mleka, temveč so izjemno koristni tudi za spremljanje zdravstvenega stanja in počutja živali.
Pri vsaki molži izmerijo vsebnost maščobe, beljakovin, laktoze v mleku. Naprave, ki jih imajo krave nameščene okoli gležnjev, merijo njihovo aktivnost in ležalni čas.
Čim se zgodijo večja odstopanja od normalnih vrednosti, zapiska obvestilo na telefonu. “Tako lahko hitro preverimo, da ni kaj narobe, in tudi ukrepamo,” je povedal Simon Čretnik. “Molzni robot denimo meri tudi električno prevodnost na vsakem sesku posebej. Spremenjena prevodnost lahko pomeni začetek težav z vimenom, in če to ugotovimo dovolj hitro, lahko stanje saniramo s prehranskimi dodatki, še preden bi bili za zdravljenje potrebni antibiotiki.”
Kmalu se mu obeta še več podatkov. Izbrali so ga namreč za sodelovanje v evropskem projektu, v okviru katerega v Slovenijo uvajamo t. i. precizno živinorejo.
“Živali bodo nadzorovane 24 ur na dan, s pomočjo posebnih ovratnic in naprav, neinvazivno nameščenih v njihovih vampih,” je razložil Ožbalt Podpečan. “Te bodo neprestano merile gibanje živali, temperaturo, prežvekovanje in pH vampa, ki je zelo pomemben indikator za dobrobit živali.”
Čretnikov hlev bo služil kot šolska farma, je pojasnil Podpečan. “Po hlevu bodo nameščene kamere, da bomo lahko spremljali obliko gibanja živali in interakcije med njimi. Tako bomo študentom Veterinarske fakultete lahko kar po spletu prikazovali, kakšno je primerno in normalno vedenje rejnih živali ter kako ga omogočiti.”
Krave molznice so privilegirane
Krave molznice so v skrbi, ki jo kmetje namenijo zanje, praviloma privilegirane. V primerjavi z drugim govedom se zanje najbolj trudijo pri izboljševanju pogojev.
“Krave molznice so zelo obremenjene,” pravi dr. Podpečan. “Pri njih je zelo tanka meja med veliko produktivnostjo in pa tem, da gre nekaj narobe, zato so začeli rejci zanje veliko bolj skrbeti. Vlagajo v nove tehnologije, da jim izboljšajo bivanje, počutje, s tem pa seveda tudi proizvodnjo mleka.”
Rekorderke dajejo tudi po 80 litrov mleka na dan. “To so nepredstavljive številke. Za en liter mleka mora srce skozi vime prečrpati najmanj 400 litrov krvi ali več. Si predstavljate to črpalno moč? Krava je res spoštovanja vredna žival. Živa tovarna.”
Pri živalih, namenjenih za meso, skrb za njihovo dobrobit ni tako izrazita. “Ni toliko vlaganj v izboljšanje pogojev bivanja, v tehnologijo. V veliko rejah redijo pitance kar na betonskih rešetkah v boksih. Kmetje morajo poskrbeti, da niso preveč nagnetene, to pa je tudi vse.” Če so pitanci na paši, je seveda to veliko bolje, je dodal.
“Strinjam se, če primerjamo visoko produktivno kravo molznico in pitance v hlevu, je za molznico zagotovo mnogo boljše poskrbljeno. Tudi živijo bistveno več časa, pitanci praviloma dočakajo največ dve leti.”
Kdaj krava postane krava?
“Krava je govedo ženskega spola, ki ima potomce,” je pojasnil dr. Ožbalt Podpečan. “Krava postane šele tisti trenutek, ko skoti prvo tele in pride v laktacijo, torej proizvaja mleko, bodisi samo za hranjenje potomcev bodisi za prehrano ljudi.” Govedo ženskega spola, ki ga redimo zgolj za meso, nikoli ni “povišano” v naziv krave.
Dolgoživost se izplača
Povprečna življenjska doba krav molznic v Sloveniji je še vedno relativno kratka. “Pri črno-beli pasmi goveda, ki je prevladujoča mlečna pasma pri nas, je pričakovana življenjska doba krav molznic med 4 in 6 let,” je dejal dr. Podpečan. “S tem nismo najbolj zadovoljni. V Evropi in ZDA se v zadnjih desetletjih vse več govori o pomenu dolgoživosti živali.”
Količina mleka, ki ga da krava na dan, ni več toliko pomembna, kot je pomembna količina mleka, ki ga da v celotni življenjski dobi. “Dlje ko živi, več mleka da, bolj je ekonomična.
Je pa treba kravam seveda omogočiti kakovostno življenje. Danes ni več taka redkost, da vidimo krave, ki delo molznice opravljajo tudi 10 in več let. V Sloveniji podeljujemo nagrade kmetov, katerih žival v življenju da več kot 100 tisoč litrov mleka.”
V hlevu kmetije Čretnik se ena od krav že približuje temu mejniku. “Naša najstarejša molznica je trenutno stara že več kot 11 let,” je dejal Simon Čretnik. “Za vsako kravo si prizadevamo, da bi jih čim dlje ohranili v formi in s tem v hlevu. Tudi zato je skrb za njihovo dobrobit tako pomembna.”
Na koncu sta samo dve poti
Žal pa tudi krave, ki so v svojem življenju dale več kot 100 tisoč litrov mleka, po koncu svoje produktivne dobe čaka enaka usoda kot vse ostale. “Ko ne dajejo več mleka, gre večina teh živali v zakol, če so zelo bolne ali obnemogle, pa pride v poštev evtanazija. Samo ti poti sta,” je bil jasen dr. Podpečan.
Ta “krutost” je neizogibni del življenja živali, ki jih redimo za svoje potrebe. “Brez racionalnosti pri skrbi za rejne živali ne gre. Drugače te, tudi v mojem poklicu, čustva ubijejo. Ker vedno znova prideš v situacijo, v kateri lahko nastane konflikt med čustvi, empatijo na eni ter racionalnim na drugi strani.”
O tem smo povprašali tudi Simona Čretnika. Na eni strani je namreč kravam s skrbjo za njihovo dobrobit priznal status čutečih bitij, ki si zaslužijo spoštljivo skrb, po drugi strani pa jih, ko mu ne služijo več, še vedno pošlje v klavnico.
“Na to gledam kot na neki naraven življenjski cikel,” je odgovoril. “Živali imamo radi, božamo jih, a ko pride njihov čas, se moramo od njih posloviti. Pride trenutek, ko žival preprosto ne more biti več del naše črede.”
Zaveda pa se, da obstaja določena kontradikcija. “Naše živali nam na eni strani predstavljajo naš vir preživetja in zaslužka, po drugi strani pa jih vidimo tudi kot nekakšne “partnerje”. Daleč od tega, da bi gledal nanje zgolj kot na stroj za proizvodnjo mleka. To ne bi moglo biti dlje od resnice.”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje