Degenerirane pasme, nehumani prevozi, privezovanje … Kako skrbimo za živali?

Poglobljeno 14. Maj. 202206:00 > 16. Maj. 2022 08:533 komentarji
Delite:
Krava
Foto: Profimedia

Intervju z dr. Ožbaltom Podpečanom, vodjo Nacionalnega centra za dobrobit živali na Veterinarski fakulteti Univerze v Ljubljani in predsednikom Veterinarske zbornice Slovenije, o nepotrebnem trpljenju, nedopustnih praksah pri ravnanju z živalmi, škodljivih posledicah pasemske vzreje, etičnih dilemah pri skrbi za udomačene živali in napredku pri izboljševanju njihovega počutja.

Nacionalni center za dobrobit živali so na ljubljanski Veterinarski fakulteti ustanovili lani. “Neposredni povod je bila afera v zvezi z neprimernim ravnanjem z živalmi, odkritim na prašičji farmi Ljutomerčan,” pravi dr. Ožbalt Podpečan, sicer specialist “bujatrike”, vede o zdravljenju goveda.

Ožbalt Podpečan
Foto : Dr. Ožbalt Podpečan (Egon Parteli/N1)

“Skupaj z državnimi službami smo ugotovili, da se sicer ogromno strokovnjakov ukvarja s področjem dobrobiti živali, vendar pa znanje ni zbrano na enem mestu in nimamo ustanove, ki bi enotno naslavljala s tem povezana vprašanja in probleme.”

V okviru centra želijo spodbujati uveljavljanje dobre prakse ravnanja z živalmi, po dogovoru z upravo za varno hrano bodo med drugim opravljali naloge izvedeniškega organa za vprašanja v zvezi z dobrobitjo živali. Pomembna pa je po njegovih besedah tudi izobraževalna vloga centra. “Predstave javnosti glede dobrobiti živali so namreč nemalokrat drugačne od pogleda stroke.”

Kakšna je vaša definicija dobrobiti živali? Ali se definicija med rejnimi živalmi, ki jih redimo za hrano, in družnimi živalmi, ki jih imamo za ljubljenčke, razlikuje?

Ne. Definicija je enaka ne glede na namen živali. Vsak lastnik je dolžen poznati osnovne fiziološke potrebe svoje živali in tudi poskrbeti, da jih žival lahko zadovolji. Vsaka žival ima pet temeljnih pravic oziroma svoboščin: dostop do vode in hrane, dostop do možnosti izražanja normalnega vedenja, dostop do udobne namestitve, preprečevanje bolezni, poškodb in bolečin ter preprečevanje strahu in stresa.

Ožbalt Podpečan
Foto : Egon Parteli/N1 (Na sliki: mrežica čez konjevo glavo služi za zaščito pred mrčesom in pripomore k umiritvi živali)

Seveda pa se danes pri vprašanju dobrobiti živali skriva še bistveno več dilem. Predvsem se lahko zgodi, da žival trpi, četudi ji zagotavljamo, po našem mnenju, maksimalno udobje in ugodje.

O kakšnih primerih govorite?

Precej izpostavljena etična dilema je vprašanje vzreje t. i. brahicefaličnih psov (mops, bokser, bostonski terier, francoski buldog itd., op. a.). To so tisti psi, ki imajo skrajšan gobec in zmanjšane oz. zožene dihalne poti, kar posledično prinaša kup težav.

Tem psom lahko v popolnosti nudimo vse svoboščine, a smo tako stroka kot rejci pri pasemski selekciji dopustili, da je šla zadeva predaleč in da je njihova dobrobit zaradi težav z dihanjem avtomatično zmanjšana.

Buldog
Foto : Profimedia

Paradoks veterinarske stroke je, da s tem, ko tem psom pomagamo, omogočamo nadaljevanje pasme, ki sama v takšni obliki ni sposobna preživeti. Pri angleških buldogih denimo psičkam pri kotitvi večinoma pomagamo s carskim rezom. To je velika etična dilema – na eni strani pomagamo posamezni živali preživeti, na drugi strani pa omogočamo nadaljevanje pasme, ki sama ni sposobna preživeti, ki ima kup zdravstvenih težav in katere dobrobit je zaradi tega močno zmanjšana.

Smo ljudje z načrtno selekcijo nam ljubih lastnosti pri domačih živalih povzročili veliko škode?

Zagotovo smo pri nekaterih vrstah pomembno vplivali na zmanjšanje njihove dobrobiti. Podobne probleme kot pri že omenjenih psih imamo denimo tudi pri reji goveda. Glede določenih pasem, kot je belgijsko plavo govedo, v Evropi poteka velika razprava, ali ga je sploh primerno še naprej vzrejati pod enakimi pogoji kot do zdaj.

To govedo ima kot rezultat genske napake dvojno omišičenost stegen, ki smo jo preko selekcije še potencirali. Dobili smo govedo, ki je v 98 odstotkih nezmožno naravnega poroda. To pomeni, da so praktično vse krave pri telitvi izpostavljene carskemu rezu. Ta je sicer opravljen strokovno in brez bolečin, a žival je zaradi neizogibnega posega že sama po sebi izpostavljena določenemu stresu in s tem zmanjšani ravni dobrobiti.

Belgijsko plavo govedo
Foto : Belgijsko plavo govedo ima zaradi genetske mutacije dvojne mišice na zadnjih stegnih (Pixabay)

Tudi teleta teh krav imajo nemalo težav zaradi svoje izjemno intenzivne presnove, ki vodi v pregrevanje organizma. Teličke je treba po hrbtu obriti, da jim znižajo telesno temperaturo. Skratka, kup stvari moramo početi, da rešujemo probleme, ki smo jih s selekcijo ustvarili sami.

Kako se dobrobit živali sklada z njihovim ubijanjem za našo prehrano? Kakšen odnos imate veterinarji do tega vprašanja?

Pri rejnih živalih skušamo poskrbeti za maksimalno raven dobrobiti živali do trenutka, ko je žival omamljena in izkrvavljena, pri družnih živalih pa do trenutka, ko je uspavana. Naša etična dolžnost je, da maksimalno poskrbimo za kakovost življenja, kolikor pač že traja.

Kako se strokovno razumevanje dobrobiti živali spreminja? Katera so najpomembnejša dognanja zadnjega desetletja?

Največje spremembe se dogajajo na področju rejnih živali, kjer smo spoznali, da zagotavljanje petih osnovnih svoboščin ni dovolj in da je treba vnovič premisliti, v kakšnih razmerah te živali živijo. V zvezi s tem poteka nešteto raziskav, gre pa praviloma za spremembe, ki so družbeno zaželene, hkrati pa z vidika ekonomike vzreje dokaj zahtevne.

Ena takih vročih tem je vprašanje, ali lahko do leta 2028 v Evropski uniji dejansko odpravimo t. i. vezano rejo govedi, da torej nobena krava več ne bi bila v hlevu privezana z verigo. Na prvo žogo je naš odgovor: Seveda, super! Govedo je družabna žival, živi v čredah, potrebuje socialni stik, potrebuje gibanje.

Vezana reja goveda
Foto : Srdjan Živulović/Bobo

A pri tem za številne rejce goveda nastane problem, da v doglednem času zaradi zahtev, na primer zagotoviti dovolj prostora, primerne površine, investicijska sredstva itd., ne bodo mogli zadostiti novim strožjim pogojem vzreje, to pa bi pomenilo množično opuščanje reje. Med 70 in 75 odstotkov kmetij v Sloveniji – praviloma gre za manjše kmetije – še vedno prakticira vezano rejo, ker jim pogoji drugega ne omogočajo, investicije v izboljšanje pa se jim ekonomsko ne izidejo.

S stališča dobrobiti živali bi bila prepoved takšne reje vsekakor dobra, s stališča zagotavljanja zadostne preskrbe s hrano in preprečevanja socialnih problemov pa to ostaja velik izziv za državo.

V zadnjem času javnost dokaj pogosto pretresajo posnetki surovega ravnanja z živalmi na farmah in v klavnicah. Kaj lahko sklepamo o pogostosti takšnega dogajanja? Mislim si, da v klavnicah delajo ljudje, ki živali ne morejo imeti radi oziroma si glede na svoje delo niti ne morejo privoščiti empatije do njih.

Ravno obratno – človek mora imeti določeno stopnjo empatije tudi v takšnih razmerah, kot so v klavniškem okolju, kjer je popolnoma jasno, kaj je končni izid za živali, ki s tovornjaka po klančini korakajo na klanje. Brez vsaj določene stopnje empatije ljudje postanejo razčlovečeni.

Je pa seveda ob tem tudi odgovornost nosilca dejavnosti, da poskrbi za ustrezno usposobljenost osebja.

Klavnica
Foto : BOBO

Da se razumemo – vsakršno surovo ravnanje z živalmi je popolnoma nesprejemljivo. Tudi osebno sem dokaj pogosto prisoten v klavnicah in po mojih izkušnjah so takšni ekscesi prej izjema kot pravilo. Naloga zaposlenih v klavnicah in tudi uradnih veterinarjev v nadzoru je, da živali na čim manj stresen način, kolikor je to seveda mogoče, pripeljejo do njihovega konca.

Dejstvo, da so živali zaklane, pa je pač zgodovinska usoda živali, ki jih človek redi za svoje potrebe. Brez udomačitve živali se človeštvo verjetno ne bi razvilo v civilizacijo, kakršno imamo danes, ko si lahko privoščimo prevpraševanje naših prehranskih navad in odnosa do živali.

Ali lahko zagotovite, da v primeru skrbnega ravnanja osebja v klavnicah žival vse do njenega zadnjega diha ni prestrašena, razburjena?

Žival je zagotovo prestrašena. O tem ni dvoma. Tudi če ne bi šlo za klavnico, bi bila žival v stresu zaradi menjave okolja, zaradi stika z živalmi in ljudmi, ki jih ne pozna. Poskrbimo pa lahko, da tega stresa ne potenciramo.

Ožbalt Podpečan
Foto : Egon Parteli/N1

Zavedam se, da javnost to zelo težko sprejema, po drugi strani pa večina nima težav s kupovanjem in uživanjem živalskih izdelkov v embalaži, s katere nas pozdravlja nasmejan pujsek ali teliček.

Kakšen je vaš pogled na dobrobit živali pri njihovem transportu? Vedno me stisne pri srcu, ko na avtocesti prehitim tovornjak z živino.

Vsekakor so transporti živali, predvsem tisti na dolge razdalje, problem. Za perutnino so praviloma transportne poti dokaj kratke. Najbolj so izpostavljeni parkljarji – govedo, drobnica, v manjši meri tudi prašiči, ki jih prevažajo praktično po vsej Evropi, nekaj pa jih tudi vkrcajo na ladje in pošljejo na Bližnji vzhod ali Severno Afriko. Ladijski prevoz je pri tem poseben problem.

Krave na ladji
Foto : Ladijski prevoz goveda (Profimedia)

Celotna stroka mrzlično išče rešitve, kako zagotoviti čim bolj znosen prevoz ali ga celo omejiti. Seveda imamo predpise, ki prevoznikom nalagajo zagotavljanje osnovnih potreb živali, a bi lahko storili še kaj več.

Verjetno lahko na neki točki sklenemo, da transport na dolge razdalje za žival v nobenem primeru ne more biti brez stresa?

Drži.

Se lahko potem tudi vprašamo, ali je tak transport sploh etično dopusten?

Da, a to mora biti na koncu politična odločitev. Stališče stroke vsekakor je, da dolgotrajni prevoz povečuje stres pri živalih in zmanjšuje njihovo dobrobit. Politika pa mora pri odločitvi o tem tehtati še ekonomske interese.

Kot pravite, se načela ustreznega ravnanja z živalmi v zadnjem času pospešeno spreminjajo. Katere nekdaj uveljavljene prakse so z današnjega gledišča najbolj sporne? Pri katerih pomislite: Kako smo to lahko dopustili?

Danes sem mi zdi nepredstavljiv način, kako so nekoč živali zapirali v majhne, temne hleve brez prezračevanja, kjer skorajda niso videle dnevne svetlobe. Tega danes praktično ni več. Čedalje več goveda je danes v prosti reji.

Novi hlevi, ki jih gradijo v Sloveniji, so moderni, v skladu s sodobnimi smernicami, in niso namenjeni zgolj izboljšanju proizvodnje, temveč tudi bistvenemu izboljšanju dobrobiti živali. Sodobni hlevi so svetlobna leta naprej od pogojev, ki smo jih živalim zagotavljali še ne tako daleč nazaj.

Ali v Sloveniji še vedno obstaja govedo, ki ne vidi pašnika?

Seveda obstaja. V Sloveniji je to še posebej velik problem, ker tam, kjer imamo intenzivno rejo goveda, nimamo velikih pašnih površin. Na ravninskih predelih je večina kmetijskih površin namenjena pridelavi poljščin za govedo in za ljudi, ne pa paši.

Večje pašne površine imamo predvsem v hribovitih predelih, kjer je pridelava poljščin otežena, a na teh območjih intenzivne reje živine nimamo.

Prizadevamo si predvsem, da bi kmetje svojim živalim zagotavljali čim več izpusta. Ni treba, da se govedo dejansko pase, v prvi vrsti je pomembno, da se živali lahko dovolj gibljejo, da se družijo in da ustvarjajo hierarhijo v čredi. To sicer dejansko omogočajo tudi moderni hlevi.

Pašniki žal nikoli ne bodo dostopni vsemu govedu, naša primarna skrb pa je, da bi se čim večji del živali lahko kolikor toliko prosto gibal.

Hlev za živino
Foto : Odprt in zračen hlev z mehkimi in vpojnimi tlemi (Nacionalni center za dobrobit živali)

Bi bilo torej smiselno rejo, ki tega ne omogoča, preprosto prepovedati?

Dvomim, da bo tovrstna reja kdaj kar prepovedana, sploh za obstoječe kmetije. To bi pomenilo krnitev prihodka številnih slovenskih družin in ustvarjanje socialnega problema. Bolj izvedljivo se mi zdi postavljanje strožjih pogojev za nove hleve in s tem postopna nadomestitev starih z “mehkim” prehodom.

Prav tako se mi zdi zanimiva zamisel, da bi različne reje živali razdelili na kategorije glede na skrb za njihovo dobrobit in potrošnikom prepustili, da izločijo neprimerne. To je zelo dobro delovalo na področju jajc. Potrošniki v nekem trenutku niso več želeli kupovati jajc iz klasičnih baterijskih rej.

Katere so še vedno prisotne prakse v reji živali, ki bi jih morali po vašem mnenju čim prej odpraviti?

Ena stvar, na katero veterinarji že dalj časa opozarjamo in v zvezi s katero obstaja tudi pravilnik, ki pa se ga vsi ne držijo, je privezovanje telet. To prakso še vedno prepogosto zaznamo, izgovori kmetov pa gredo v smer, da imajo premalo prostora itd. Stanje se je sicer že bistveno izboljšalo, a ljudje tega še vedno niso popolnoma ponotranjili, čeprav bi z zelo malo truda dosegli zelo veliko izboljšanje dobrobiti za žival.

telički
Foto : Primer dobre prakse: neprivezani in oblečeni telički (Nacionalni center za dobrobit živali)

Druga stvar, o kateri se zelo veliko govori, je vkleščenje svinj. Svinje v času prasitve še vedno pogosto vkleščijo v posebno košaro, da se ne morejo premikati ter tako ne poškodujejo in pomendrajo svojih pujskov. Če so boksi za svinje premajhni, dejansko obstaja nevarnost poškodb pujskov. Je pa že jasno dokazano, na primer na Danskem, da če svinjam omogočimo dovolj prostora in slame, si ustvarijo gnezdo, v katerem so ti pujski na varnem.

pujsi
Foto : Primer dobre prakse v prašičjereji (Nacionalni center za dobrobit živali)

Ali govedu še odstranjujejo rogove?

Da. To je problem, ki smo ga v stroki naslovili že pred časom. Še ne tako dolgo nazaj je bilo dovoljeno odstranjevanje rožne zasnove pri teličkih brez ustrezne protibolečinske podpore. Nekateri kmetje so uporabljali celo t. i. kavstične snovi, ki so rožno zasnovo razžrle. To nam je uspelo prepovedati.

Danes rožne zasnove odstranjujemo v splošni anesteziji. To je žal še vedno potreben ukrep, ker lahko sicer živali pri ustvarjanju hierarhije v čredi druga drugo poškodujejo. Ta ukrep ne bi bil potreben zgolj, če bi imeli ogromne pašnike, na katerih bi se lahko podrejene živali umaknile.

Alternativa je vzreja brezrožnega goveda. Danes je že mogoče pridobiti semenski material goveda brez rogov.

Koliko živali je danes ubitih samo zato, ker so stranski produkt reje in je njihova smrt ekonomsko najbolj smiselna?

Problem, ki ga skušamo nasloviti in iščemo rešitve, so petelini, moški potomci pri kokoših nesnicah. To so dejansko živali, ki niso zaželene, in to je velik problem.

Lahko se zgodi, da bodo z morebitno prepovedjo kastracije postale nezaželene tudi moške živali pri prašičih. Meso spolno zrelih merjascev je v našem kulturnem prostoru absolutno nezaželeno, zato je treba moške pujske kmalu po rojstvu kastrirati.

pujski
Foto : Profimedia

Trenutno se ta kastracija še vedno pogosto dogaja brez protibolečinske terapije in brez veterinarskega nadzora, se pa uvajajo sistemi izvajanja kastracije pod anestezijo. Tako napravo, ki omogoča hitro in nebolečo kastracijo pujskov, imamo tudi pri nas na fakulteti.

Če se bo rejcem tak način kastracije zdel predrag, pa ostanejo edino še genetsko manipuliranje s spolno strukturo mladičev, hormonalna kastracija ali pa opuščanje proizvodnje.

Kako gledate na pozive k zmanjšanju uživanja mesa, ki so tudi v predvolilni kampanji dvignili precej prahu?

Strinjam se z njimi. Po mojem mnenju v zahodnih družbah pojemo preveč mesa. Vem, da je bilo to v predvolilni kampanji zelo aktualno vprašanje, ki je bilo politično zmanipulirano in zlorabljeno. Po moji oceni je bila izjava bodočega predsednika vlade povsem na mestu.

V Sloveniji pojemo preveč mesa, tudi sam osebno ga verjetno pojem preveč. Preprosto zato, ker je meso še vedno poceni in s tem zlahka dostopno, a hkrati zelo kakovostno.

Na splošno je v našem prostoru za večino prebivalstva hrana lahko dostopna in zato premalo spoštovana, cenjena, ogromno je zavržemo. Sistem potrošništva nas je pripeljal v situacijo, ko mora biti vse čim ceneje, zaradi česar nimamo več pravega odnosa do nje.

Kakšen pa je odnos do uživanja mesa med študenti veterine? Je med njimi veliko vegetarijancev in veganov?

Vsekakor zaznavamo povečevanje deleža študentov, ki se odpovedujejo uživanju mesa, opažamo tudi povečano občutljivost naših študentov v zvezi s temi vprašanji. Je pa zanimivo, da je v populaciji aktivnih veterinarjev delež vegetarijancev in veganov manjši kot med študenti. V zadnjih letih ugotavljamo, da velik delež študentov, ki so vegetarijanci, še bolj pa vegani, po zaključku študija ne deluje znotraj stroke. Nekje se nam “izgubijo”.

Se vam zdi sprejemljivo, da se v Evropi še vedno dogaja gojenje živali za krzno?

Moj jasen odgovor je: ne! Danes potreba po krznu ni takšna, da bi upravičevala gojenje in ubijanje živali izključno zaradi njihovih kožuhov.

Po mojem mnenju je treba, če že neko žival žrtvujemo, ubijemo za naše potrebe, z njo ravnati spoštljivo, da skušamo uporabiti čim več delov živali za različne namene. Če denimo zakoljemo govedo za meso, se mi zdi prav, da tudi kožo porabimo za usnje, ne pa da jo zavržemo. Gojiti žival zgolj zaradi kožuha pa je enako, kot da bi govedo redili samo zato, da bi prišli do pljučne pečenke. Absolutno nesprejemljivo.

gojenje minkov
Foto : Gojenje minkov za krzno (Profimedia)

Dogajanje na danskih farmah minkov, ko je bilo treba naenkrat pobiti več milijonov živali, ki so se množično okuževale z novim koronavirusom, je bila velika šola za Evropsko unijo. Na take okoliščine smo popolnoma nepripravljeni. Želim si, da bi gojenje živali za krzno v Evropi dokončno prepovedali. Sploh ker znamo danes izdelati kakovostne sintetične nadomestke.

Katerih domačih živali je največ v Sloveniji?

Perutnine – tu se pogovarjamo o milijonih. Goveda je blizu pol milijona, prašičev nekaj več kot 200 tisoč, drobnice okoli 120.000.

Za pse ocenjujemo, da jih je med 200 in 250 tisoč, njihovo število pa narašča. V preteklih dveh letih, med epidemijo, se je njihovo število povečalo. Pri mačkah je kakršnakoli ocena zelo nehvaležna, ker lastniške mačke predstavljajo le en del populacije.

Kako se pozna velik porast števila psov? Je lahko psov preveč?

Posledice so s koncem epidemije že vidne. Naenkrat so številne družine spoznale, da nimajo pogojev za zadostno skrb in ustrezno sobivanje s psi. Pojavljajo se želje po oddaji. Na bodoče lastnike psov zato vedno apeliramo, naj dobro premislijo, v kaj se spuščajo, saj je to obveznost za 10 do 15 let.

Da bi bilo psov preveč, ne morem reči. V Sloveniji imamo dobro utečen sistem in urejeno zakonodajo, zapuščenih oz. potepuških psov v naravi praktično ni.

Kuža
Foto : N1

Kako je veterinar dolžan postopati v odnosu do živali in do njenega lastnika? Ali je pri odločitvi za evtanazijo dolžan poslušati lastnika ali žival?

Lastnika je treba vsekakor poslušati, slišati pa je treba tudi žival. Velikokrat nam navržejo, da imamo veterinarji težje delo kot zdravniki, ker nam naši bolniki ne morejo povedati, kaj jih teži. Mi pa odgovarjamo, da nam bolniki vsaj nikoli ne lažejo.

Izvajanje evtanazije je velika odgovornost veterinarja, na neki način pa tudi privilegij. Naša naloga je, da se, ne glede na to, kaj meni lastnik, odločimo, kdaj je prišel čas, ko živali ni mogoče več pomagati in ji zagotavljati znosne kakovosti življenja. Na tej točki imamo možnost in odgovornost, da življenje končamo, ne glede na mnenje lastnika.

Seveda je to tudi za veterinarje stresno, a to storimo z zavedanjem, da smo za žival naredili nekaj dobrega. Dobrobit lahko namreč predstavlja tudi končanje življenja, če so vse druge možnosti slabše.

Pri ljudeh pa tega ne dojemamo tako…

O tem pa ne želim in ne morem javno soditi. Pravzaprav sem vesel, da mi ni treba.

Ali kdaj tudi zavrnete evtanazijo živali?

Vsekakor. Če ni medicinske indikacije za usmrtitev, jo je veterinar dolžan zavrniti. Sicer bi to utegnil postati lahek izhod za neodgovorne lastnike. Je pa res, da je treba pri nekaterih zelo agresivnih psih, ki jim noben prevzgojni program ne pomaga, pri presoji upoštevati tudi dobrobit ljudi. Tak pes je lahko fiziološko zdrav, ni pa mentalno sposoben sobivanja v družbi.

Komentari

Vaš komentar